Piše: Jože Biščak
Življenje v oklepajih praviloma pomeni življenje v svojem svetu, življenje v nekakšnem vzporednem vesolju, ki je precej oddaljeno od realnega in kjer so stvari jasne samo tebi. Tam je povsem običajno, da Prešernovo nagrado dobi dojilja psa; da skvoterji zasedejo posest in potem zahtevajo tako rekoč lastninsko pravico; da nekdanji udbovci prejemajo državna odlikovanja; da obstaja 1001 spol; da je Antifa humanitarna organizacija; da demokratični socializem ni oksimoron; da zajčki barvajo pirhe in svizci zavijajo čokolade. Če je vse to podprto s preverjenimi in z zanesljivimi informacijami levičarskega medijskega mainstreama, so ljudje vedno znova presenečeni nad realnostjo.
Zadnje čase izstopa enačba v oblakih Karla Erjavca. Človek, ki na zadnjih parlamentarnih volitvah ni bil izvoljen niti za poslanca, že nekaj tednov sanja, da bo predsednik vlade (potem ko je Jože P. Damijan obupal). Prav. V vzporednem svetu je tudi Zemlja lahko ravna plošča, zato je njegova izjava, naj vlada odstopi, koalicija KUL pa bo dokazala, da resno misli s prevzemom oblasti, čisto po meri vzporednega sveta. Resničnost je za burek koalicijo neprijetna: nima potrebnih 46 glasov za izglasovanje konstruktivne nezaupnice. Spoznanje, ki je sledilo, potem ko so KUL in njej naklonjeni mediji malce pokukali izza oklepajev, je bilo nadvse boleče, zato so se hitro umaknili nazaj; tja, kjer imajo celo ustavno večino, saj je ponudba multiverzuma resnično neskončna. Sesanje palcev potolaži vsakega, še tako tarnajočega Jeremijo, zato so za oklepaji obtožili vladno koalicijo, predvsem poslance SMC, ki niso zagotovili dovolj glasov za rušenje vlade.
Vsekakor je življenje v vzporednem svetu, kjer zunaj oklepajev pustiš kruto realnost in resnične težave, lagodnejše, varnejše in mirnejše. Med oklepaji koronavirusa sploh ni, ne obstaja, je izmišljija. Samo poglejte čez lužo. V trenutku, ko je Donald Trump zapustil Belo hišo (zdaj že nekdanji ameriški predsednik je državljanom slikal življenje tako, kakršno je v resnici), COVID-19 ni več težava. Joe Biden (večinoma) ne nosi več maske, kot po čudežu je z naslovne strani portala CNN izginil števec smrti, neznano število tistih, ki preverjajo dejstva (beri: Trumpove izjave), je ostalo brez službe. Za Američane se je začelo življenje v oklepajih, kjer se drugače misleči, ki skozi črvino med svetovoma lahko vidijo v samo drobovje socialistične zveri, preprosto izklopijo s pritiskom na gumb. Enak film nam predvajajo navijači koalicije KUL in vabijo v svet kumbaya melodije; vse je na svojem mestu kot na zmenkarski spletni strani, ideja je dobra, načrt odličen, samo stvar ne deluje. Težava je, da se bodo tisti, ki temu nasedajo, lepega dne v najboljšem primeru zbudili z mozolji na obrazu, v najslabšem pa sploh ne.
Celo levici naklonjen politični teoretik z berlinske univerze Christian Volk priznava, da v realnem svetu živijo desničarji in da so levičarji ljudje iz vzporednega sveta. Tam sta pometanje težav pod preprogo in marksistično mlatenje prazne slame najpomembnejši kvalifikaciji. Karl Erjavec je tipičen predstavnik tega in hkrati simptom ne samo politične, ampak veliko širše družbene slabosti. Domneva, da veliko več Slovencev raje živi med oklepaji, kot bi se soočili z realnostjo, je žal pravilna. Desetletja indoktrinacije z levičarstvom, ki je bila vlivana skozi izobraževanje in utrjevana prek medijskega mainstreama, je moralo pustiti posledice. Ostalo jim je še zadnje dejanje: popolna združitev vzporednih svetov z realnostjo, kar bo pomenilo dokončen konec sveta, kakršnega smo poznali.
Svet in življenje nista ne enostavna, ne lahka. Težave in vse, kar nas skrbi, ne bodo odpravljeni čez noč, kot nas prepričujejo, če bi Erjavec ali kateri drugi od revolucionarjev dobil (novo) priložnost vladanja. Oni opisujejo življenje med oklepaji. Saj veste, namen se prilagaja obliki. A v realnem svetu nobena še tako prečudovita streha s prefinjenimi luknjami ne zadrži dežja.
Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik tednika Demokracija ter predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev.
