Piše: Denis Poniž
Slovenski levičarji so z materinim mlekom posesali vso resnico, tudi tisti gospod filozof je med njimi, ki je nekoč napisal nekako takole: Edina resnica o resnici je, da ni ene same resnice, ampak na ta svoj zagotovo strpni in razumni postulat kmalu pozabil in ga nadomestil z Mi, levičarji, smo edini, ki vemo, kaj je resnica. In če tako misli filozof, torej tisti, ki ljubi resnico, išče pot do nje in se zanjo bori, potem ni čudno, da se teror leve resnice na vsakem nižjem nivoju samo stopnjuje, na najnižjem se spremeni v najbolj surovo in primitivno žaljenje vseh, ki mislijo drugače in so zagovorniki drugačnih resnic.
Tako stanje, ki pri nas vlada vse od osamosvojitve, vedno pogosteje generira bolj ali manj prikrite ekscese in izbruhe sovraštva do drugače mislečih, se je v zadnjih mesecih samo poslabšalo. Primitivno, hujskaško, lažnivo in nerazumno sovraštvo do drugače mislečih je postalo zaščitni znak »dobrega levičarja«, ki vidi odrešitev vseh težav, kot je zapisal eden od njegovih najbolj gorečih vernikov v »full communism«. Seveda ti !full komunisti« ne vidijo, da so sami sebi največja težava in da so njihove frustracije posledica njihovega nereflektiranega divjanja skozi institucije, tudi parlament. Za take norosti ni nobene razumne razlage, je pa vse skupaj mogoče vsaj zasilno pojasniti: pandemija, ki je prizadela vsakega od nas, hkrati pa vse skupaj, je marsikoga prisilila v razmislek o lastnem položaju in usodi; mnogi so se prvič zgrozili nad lastno praznino in samoto, mnogi pa ostajajo na svojih okopih, ošabni in brez trohice empatije za druge. To je njihova pohabljena resnica.
O teh votlih ljudeh, polnih zgolj sovraštva, zagrenjenih do zadnje celice svojega bitja, bomo zagotovo kmalu lahko prebirali v literarnih besedilih, ki vedno nastanejo kot odgovor na velike tragedije človeštva, a so tudi kronika majhnih, zavoženih in bednih usod. Tisti, ki nimajo poguma, pa tudi ne dovolj čustvene inteligence, da bi se v takih prelomnih časih pogledali v ogledalo, se razdraženi ozirajo okoli sebe in iščejo krivce za svojo nesrečo pri ljudeh, ki mislijo drugače in si to tudi upajo javno oznaniti. Resnico reducirajo na svoj samo tako je prav in drugače ne more biti!! Nestrpneži in mentalni omejenci, ki niso pripravljeni zastaviti sebe za resnico, ki je vedno nekaj novega in drugačnega in ki jo lahko najde vsakdo, samo vase mora pogledati, se obnašajo otročje in poniglavo, cepetajo in kričijo, jezni na vse in vsakogar.
Dokler se to dogaja v privatni sferi, je verjetno táko obnašanje lahko predmet psihološke ali psihiatrične obravnave, ko pa stopijo od vsega hudega razrvani primerki v javno sfero, stvari postanejo bolj resne. Ker imajo slovenski levičarji carto bianco za širjenje »svoje« in »edine« resnice, ki jo razglašajo za »zveličavno«, dominantni mediji pa so jim, tudi tistim najbolj posurovelim in primitivnim, uslužno na voljo 24/7/365, je naša javna sfera 99 odstotno ne samo uborno enoumna (»glajhšaltana«), ampak povsem neuravnotežena in na milost in nemilost prepuščena tistim in takim, ki sem jih omenil na začetku: oznanjevalcem ene same »resnice«, ki je njihova absolutna last in posest. Ker tako mislijo in tako delujejo, ker so vsi drugi samo škodljivi motilci, je samo vprašanje časa, kdaj bodo svoje verbalno nasilje zamenjali s fizičnim.
Zgledov iz učbenika novejše zgodovine ne manjka. Tam zapisani primeri so poučni in strašljivi. Govorijo o tem, kaj se zgodi, če nekdo nasilno, brez argumentov, v imenu sprevržene in morilske ideologije, vzame stvari v svoje roke in prične ustvarjati krasni novi svet. In slovenski levičarji, pa ne samo razni retardiranci, katerih primerki sedijo celo v parlamentu, ampak tudi plejada samozvanih umetnikov, časnikarjev, faliranih družboslovcev in podobnih izgubljencev v vesolju je prepričana, da je ta krasni novi svet že pred vrati in samo vprašanje časa je, kdaj bo njihova resnica postala edina resnica. To se pospešeno dogaja, saj že imamo Ministrstvo za eno in edino resnico, pardon javni zavod RTV Slovenija (pa še nekaj privatnih franšiz, ki poročajo enako pristransko in včasih na robu debilnosti), njihovo lažnivo hujskaštvo, ponarejanje dejstev, poveličevanje samo levega miselnega pola, je tudi njihova edina resnica o resnici. Morda bi bilo bolje napisati: njihov moralni bankrot.
Vir: http://www.kud-kdo.si/kolumna-resnica-o-resnici/
Denis Poniž je pesnik.
