Pogovarjali smo se z zgodovinarko in s sociologinjo dr. Heleno Jaklitsch, ki je doktorirala iz zgodovine na temo Slovensko begunsko šolstvo v taboriščih v Avstriji in Italiji od leta 1945 do 1950. Z njo smo govorili o komunistični revoluciji, protirevoluciji, povojnih pobojih in slovenskih političnih beguncih, ki so morali zapustiti svojo rodno grudo spomladi 1945, ko je nacistični totalitarizem zamenjal komunistični.
Doktorica Jaklitscheva, poleg slovenske raziskujete tudi zgodovino kočevskih Nemcev, se pravi Kočevarjev. Za začetek me zanima, kako gledate na usodo Kočevarjev glede na to, da izhajate iz kočevarsko-slovenske družine?
Kočevarske korenine imam po očetu, enem redkih Kočevarjev, ki svoj materni jezik, kočevarščino, še govori. Doma smo vedno živeli z zavedanjem, da smo tako Slovenci kot Kočevarji.
Kočevarji so se na Kočevsko preselili pred skoraj sedemsto leti in tu tako kot sosedje Slovenci, s katerimi so se lepo razumeli, trdo delali za preživetje. Njihova usoda ob koncu druge svetovne vojne je zato posebej tragična. Oče pravi, da so Kočevarji plačali najvišjo ceno, saj so kot skupnost izginili. Njihovo odločitev za preselitev je mogoče razumeti le v luči pospešene slovenizacije po prvi vojni, ko jim je bila praktično vzeta pravica do lastne samobitnosti, velike revščine teh krajev, zaradi katere so mnogi že prej zapustili svoje domačije in odšli s trebuhom za kruhom, pa tudi zaslepljenosti z velikim rajhom, ki jim je predstavljal obljubljeno deželo. Ko so se ob koncu vojne želeli vrniti na svoje domove, jim tega nova oblast ni dovolila, zato so delili usodo mnogih Slovencev. Nekateri so končali v jarkih, drugi v koncentracijskih taboriščih, večina pa se je znašla v taboriščih v Avstriji. Danes me seveda boli, ko pomislim na opustošene kraje, kjer so moji predniki toliko stoletij živeli, po vojni pa so postali še grob tolikim Slovencem. Spomin nanje, tudi materialen, saj je povojna oblast z zemljo zravnala celo nekatera njihova pokopališča, pa je praktično izbrisan.
Kako je danes s Kočevarji?
Razseljeni so vsem svetu, največ jih je v ZDA in Nemčiji, kjer ohranjajo običaje in navade, ki so jih njihovi starši in stari starši prinesli s seboj, toda njihov jezik sporazumevanja je (vedno bolj) angleščina in nemščina. Unesco kočevarščino uvršča med kritično ogrožene jezike na svetu. V Sloveniji je nekaj društev, ki se trudijo ohranjati dediščino in zavest o večstoletni navzočnosti Kočevarjev pri nas, toda »avtohtonih« Kočevarjev, sredi 19. stoletja jih je bilo okoli 25 tisoč, praktično ni več.
V petek, 23. avgusta, je bil evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Morda bi rekli kakšno besedo, zakaj je bil na evropski ravni izbran prav ta dan.
23. avgust je bil izbran, ker je bil na ta dan leta 1939 sklenjen pakt med Hitlerjem in Stalinom o nenapadanju. Na ta dan sta nacionalsocializem in komunizem tudi uradno postala zaveznika. Toda ko se zlo poveže z drugim zlom, trpijo nedolžni. In oba totalitarna režima sta se podpisala pod milijone nedolžnih žrtev. Prvi v imenu rase, drugi, ki je trajal mnogo dlje in v svoje anale vpisuje še mnogo več zločinov, v imenu razreda. Glede na to, da ne le naša oblast, temveč tudi svet še vedno ne zmore nedvoumne obsodbe komunizma, je dan prav izbran.
Ob 70. obletnici konca vojne in začetka totalitarnega režima ste za zbornik Temelj prihodnosti napisali prispevek z naslovom Seznam žrtev revolucionarnega nasilja pred ustanovitvijo prve vaške straže. Se pravi seznam ljudi, ki so bili žrtve partizanskega oziroma komunističnega nasilja v Ljubljanski pokrajini, še preden je nastala prva vaška straža.
Poimenski seznam skoraj sedemsto ljudi, umorjenih v prvem letu okupacije, pretresljivo in zelo zgovorno priča o tem, kako so komunisti zlorabili upor proti okupatorju za svojo revolucijo. Takrat ni bilo ne duha ne sluha o kakšni »kolaboraciji«, zaradi katere naj bi bili upravičeni moriti lastnega brata. Povejte mi, česa naj bila kriva deklica, ki ni bila stara niti dve leti, ali petletni fantek, da sta si zaslužila smrt? Tu se vidi, da so komunisti potrebovali strah ljudi in njihov upor proti revoluciji, da bi lahko prišli na oblast. Žrtev komunističnega nasilja je bilo v prvem letu seveda še več, vendar je težko najti zanesljive podatke. Temeljitejši seznam pomorjenih med vojno in po njej, financiran s proračunskimi sredstvi, je sicer pripravil tudi INZ, vendar do njega ni mogoče priti, kar je nesprejemljivo. Težko sprejem argument varovanja osebnih podatkov, če pomislim na javno dostopne sezname Judov, ki so bili med vojno odpeljani v koncentracijska taborišča.
Kdo so bili glavni pobudniki, arhitekti komunistične revolucije na Slovenskem? Glavni odgovorni za vse te strašne zločine, ki so se iz leta v leto samo še stopnjevali. Danes veliko vemo o tem, a morda bi nekatere ključne akterje kljub temu izpostavili …
Imena niso nobena skrivnost. Kardelj, Kidrič, Maček, Ribičič, Leskošek idr. Žalostno je, da se po največjih krvnikih še danes v Sloveniji imenujejo ulice, trgi, …
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
