Priznam. Slovenska ustava mi ni najbolj všeč. Zdi se mi predolga in prezapletena, mestoma nedosledna, protislovna, naravnana nekako na kolektivistični duh, za posameznika deloma neprijazna. Če bi imel moč, bi jo zelo oklestil in skrajšal, odpravil bi vse člene, ki nimajo nikakršne povezave s človekovimi pravicami ali celo omejujejo svobodo posameznika. Predvsem pa me moti, da ima vse preveč členov ustave na koncu dodane dikcije, kot na primer »izjeme določa zakon«, »če ni v zakonu drugače opredeljeno« ali »ureja zakon«. Zato se zdi, da je ustava nekakšen »nadzakon«. Pa ni.
Ustava je preprosto ustava, je na nek način pogodba ljudstva z oblastjo ali obljuba oblasti ljudem, da ne bo ravnala samovoljno in kapricizno, da ne bo delala, kar se ji bo zljubilo, da ne bo zlorabljala oblasti. Ravno slednje je najbolj pomembno: ustava naj bi preprečevala zlorabo oblasti s strani aktualnih vlad, preprečevala naj bi sprejemanje zakonov, ki kršijo človekove pravice, ki škodujejo posamezniku kot zasebniku. Zato je skoraj v vsaki ustavi zapisano, da je oblast v rokah ljudstva. Prvi snovalci ustav so namreč izhajali iz preprostega dejstva: ljudje ne morejo hkrati skrbeti za varnost in poslovati, zato so skrb za varnost, ohranjanje reda in mira ter spoštovanje pogodb med posamezniki prenesli na del ljudi, ki jim pravimo oblast. A ker oblast običajno pokvari ljudi, jih naredi koruptivne in samovoljne, so v ustavi zapisane (oziroma bi morale biti) izključno omejitve oblastnikov. Pa žal niso.
Tudi v slovenski ustavi. Denimo glede referenduma, ki je zadnji branik uveljavljanja uresničevanja neposredne volje ljudi. Po 90. členu ustave ni mogoč razpis referenduma glede davkov. Pomislite na to perverznost. Državni zbor lahko na predlog vlade izglasuje, kaj 30-odstotni, kar 50-odstotni davek na dodano vrednost, ljudem pa ustava preprečuje, da bi ta oboroženi rop države preprečili. Ustava, ki bi morala varovati ljudi pred oblastjo, torej varuje oblast pred ljudstvom. Kljub vsemu ni hujšega udarca za pravno državo kot ravno nespoštovanje ustave oziroma odločb ustavnega sodišča, ki je nekakšen varuh in razlagalec ustave.
V sredo smo bili priča teptanju ustave na najbolj brutalen način. Kljub zelo jasnemu stališču ustavnega sodišča, da mora država izenačiti financiranje obveznega javno veljavnega programa, ki ga izvajajo državne in zasebne šole, in s tem odpraviti diskriminacijo otrok na zasebnih šolah, je Šarčeva vladna koalicija (z izjemo SMC) ravnala samovoljno in z večino v parlamentu zlorabila oblast. Nekateri poslanci sicer pravijo, da jih je izvolilo ljudstvo in da zato niso dolžni slediti nareku ustavnih sodnikov, kar je seveda pokvarjenost brez primere. Vsaka oblastna funkcija (ne glede na to, kako je kdo do nje prišel; z volitvami ali imenovanjem) je podrejena spoštovanju ustave in omejena z ustavo. Če tega ni, je to recept za katastrofo. Ustavo imamo ravno zato, da bi se preprečila ravnanja oblasti, kot smo ji bili priča v zvezi z s financiranjem zasebnih in državnih šol.
Šarčeva vlada je skupaj s koalicijskimi poslanci Slovenijo pahnila v pravni kaos, v stanje, ki razkriva, kako globoko sta v njihovo oblastno zavest vtisnjeni laž in hinavščina. Za njih je pravna država, ki jo imajo ves čas na jeziku, sistem, v katerem njihova volja, njihova ideologija in njihovo razumevanje prevladajo nad vladavino prava, ki jo uteleša ravno ustava. Njihova argumentacija, da mora otroke izobraževati in vzgajati izključno država, je tipično totalitarna, nima nikakršne veze ne z demokracijo, ne s svobodo. Gre za ideološki kulturni boj levice, da bi prek države ohranili monopolni vpliv na izobraževanje otrok v duhu progresivizma. Za slednjega niso več pomembni anatomija človeka, zgradba kromosomov, struktura reproduktivnih organov ali evolucija. Seveda, evolucija je pomembna zgolj takrat, ko se levičarji norčujejo iz katoličanov. Ko pa je govora o konkretnih dognanjih ter o (bioloških) razlikah med spoloma, etničnih skupinah in rasah, je hitro jasno, da je za njih evolucija zgolj ovira. Levičarski progresivizem je pravzaprav kult politične korektnosti, sovraštvo do Cerkve in zasebnega njihova kolektivistična ateistična religija, ki za heretike na drugi strani nima milosti, tudi če pri tem brezbrižno poteptajo ustavo. Šolski primer tega smo lahko v sredo spremljali v državnem zboru.
