Letos bo minilo natanko 15 let, odkar je trojica mladih muslimanov ob smetišču na obrobju Marseilla najprej zverinsko mučila, nato pa do smrti kamenjala lepo 23-letno Tunizijko, Ghofrane Haddaoui po imenu. Njen greh je bil, da je enega od svojih morilcev (ta ji je pred smrtjo pri še živem telesu odrezal ušesa) zavrnila. Ko so našli truplo nesrečnice, je imela v lobanji luknje, bila je brez zob, saj so bili izbiti. Forenziki so ugotovili, da jo je točno v glavo zadelo vsaj 30 kamnov. Zaradi šeriatskega prava, ki je v tistem času že narekoval način življenja priseljenih muslimanov, so kriminalisti pri iskanju zločincev sprva tavali v temi. Našli so jih šele potem, ko je strtega srca spregovorila njena mati; njen oče je ni želel pokopati na tradicionalen način, saj naj bi bila »umazana in nečista«. Takih Alah naj ne bi maral. Večina je okruten umor označila za osamljen primer, toda v resnici je v Franciji že divjala vojna med civilizacijama.
Ghofrane je bila kasneje zabeležena kot prva uradna žrtev muslimanskega kamenjanja v Evropski uniji in kot je čas tekel naprej, so šle stvari samo še na slabše. Ta teden ste lahko brali, da se je na glavnem letališču v Parizu zbralo na stotine ilegalnih migrantov in zahtevalo srečanje s francoskim premierjem. Na posnetku, ki je zaokrožil po spletu, je videti okoli 500 ilegalcev, ki se gnetejo na terminalu 2 letališča Charles de Gaulle in okoli 12 policistov, ki so jih nemo opazovali. Migranti so zahtevali dovoljenje za stalno prebivanje v državi galskega petelina in potem francosko državljanstvo. »Francija ne pripada Francozom! Vsi imamo pravico biti tu!,« je nekdo kričal v megafon, drugi so z odobravanjem vzklikali. Protest je organizirala skupina za podporo migrantom La Chapelle Debout, katere člani sami sebe imenujejo »črni jopiči«.
Francija ni osamljen primer. Multikulturalizem je začel na Švedskem ubijati že prej, nekatere države, kot so denimo Nizozemska, Belgija, Velika Britanija, celo Nemčija, se zdijo že izgubljene. Za vse je značilno, da so same spodbujale politiko priseljevanja in dopuščale, da Maghrebci, Arabci in Afričani ilegalno prihajajo v njihove domovine. In začno uveljavljati svoj način življenja. Te države so dolgo goljufale same sebe, oblast je ljudstvo lagala: »Ne bodo ostali, nekega dne bodo odšli.« Ampak resnica se danes kaže za povsem drugačno. Eksperiment, da bi ustvarili multikulturno družbo, v kateri bi ljudje popolnoma različnih kultur živeli skupaj in se prilagajali druga drugi, je propadel, doživel je absolutni neuspeh. Avtohtono ljudstvo je dvignilo svoj glas, val kritičnih glasov je zajel Evropo, običajni ljudje se izrekajo proti politiki integracije. A elita, ki Evropi s pomočjo posameznih nacionalnih lakajev, običajno iz vrst socialistov in samooklicanih liberalcev, dirigira iz Bruslja, še kar vztraja in vse, ki se izrekajo proti odprtim mejam, označi za rasiste, fašiste, islamofobe. Celo več. Danes se kot nekaj povsem običajnega zdi, da ljudi različnih kultur živijo povsem ločeno življenje, da se ne čutijo del družbe in se obnašajo na način, ki je popolnoma v nasprotju z vrednotami avtohtonega prebivalstva posameznih nacionalnih držav. Kar je krivda posameznih vlad in nevladnih organizacij, večinoma financiranih s strani Georga Sorosa, saj so v evropskih demokracijah bolj skrbeli za identiteto migrantov, kot pa za identiteto države, ki jih je gostila. Danes sta denimo Francija in Nemčija posejani z novimi džamijami, medtem ko cerkve podirajo; to ne spreminja samo arhitekturno krajino obeh držav, ampak vpliva na njihovo kulturo nasploh.
Vlade, to se zadnja leta dogaja tudi v Sloveniji, kar preslišijo argumente skeptikov ali nasprotnikov večkulturne politike. Eden od pomislekov je, da politika multikulturalizma ne zagotavlja socialne in druge kohezije, ampak spodbuja avtohtone prebivalce, naj sprejmejo del kulture priseljencev. Nasprotniki take politike to dojemajo kot grožnjo socialni in javni varnosti držav gostiteljic, kar dokazujejo z naraščajočim številom muslimanov povsod po Evropi, ki se zapirajo v lastne verske skupnosti, kar predstavlja zaradi militantnih pridigarjev neposredno teroristično grožnjo.
Politika do (tudi ilegalnih) priseljencev se sicer spreminja, a zgolj zahteva po znanju jezika države gostiteljice, ki je podlaga za dovoljenje za daljše bivanje, ne bo dovolj. Jasno je treba izraziti zahtevo po popolni integraciji v družbo in sprejem evropskega načina življenja, drugače na stari celini nimajo kaj iskati. Če tega ne bo, potem bo vse več raznih »črnih jopičev«. Francoska policija bi morala na letališču Charles de Gaulle migrantsko drhal na silo razgnati, kajti ko prideš v tujo državo, se boš obnašal tako, kot bodo rekli domačini in živel po zakonih, ki veljajo v tej državi. Ker tega ni oziroma nikoli ni bilo, je spoštovanje drugačnosti in strpnosti nadomestil občutek grožnje in splošno nezadovoljstvo.
Levji delež krivde za take razmere nosijo mainstream mediji, ki so razširjali mite o migracijah. Njihov agitprop, spodbujen z javnim denarjem, je, kot pravi poljska raziskovalčka migracij Magdalena Lesińska, temeljil na petih lažnih predpostavkah: prvič, migracije so začasen pojav; drugič, integracija tujcev je samo vprašanje časa; tretjič, ena integracijska politika, naslovljena na vse priseljence, zadostuje, četrtič, integracija z naturalizacijo zagotavlja popolno in učinkovito vključevanje v skupnost, tudi na področjih, kot so trg dela, javna sektor, politika ali kultura; in petič, integracija je prostovoljni enosmerni proces in velja samo za priseljence in ne za državo gostiteljico.
Te predpostavke, na katerih je več let temeljila integracijska politika držav gostiteljic, so se izkazale za napačne. Ne samo napačne, ampak lažnive, saj so vlade in nevladne organizacije dobro vedele, da morajo s prebivalci posameznih držav manipulirati in jih zavajati, če želijo speljati svoj načrt po multikulturni Evropi, kjer bo prostora le za mešane, kar naj bi bila nova evropska rasa. In preden se je ljudstvo prebudilo, je multikulturalizem delom Evrope postal resničnost in nočna mora. Ne gre več samo za raznolikost, ki jo stara celina z več nacionalnimi državami že ima sama po sebi, ampak za super raznolikost, kar ne pomeni zgolj kulturne in etnične razlike, ampak velike in večplastne razlike med samimi priseljenci, ki se zapirajo in vladajo v getih ter počasi zavzemajo ozemlje avtohtonih Evropejcev, ki se vendarle počasi, a vztrajno po desetletjih indoktrinacije prebujajo in spoznavajo, da multikulturalizem ne ogroža samo njihove varnosti, ampak tudi njihov obstoj.
Strah, da nacionalna identiteta izginja, da sta ogroženi demokracija in suverenost, je naredil svoje, zato si ljudje želijo povrniti svoje ideale, na katerih so zrasli: družina, vera, kultura in tradicija. Vprašanje pa je, ali bodo tudi voditelji premagali zaslepljenost zaradi kulturne občutljivosti in empatije, ki so jo čutili do migracij. Prihaja sicer nova retorika, a tej morajo slediti dejanja, drzno se bo treba soočiti z nasprotovanjem multikulturalističnih in globalističnih sil, ki so pomagale ustvarjati godljo, v kateri se je znašla Evropa. Tokrat bo potrebna odločnost, kakršne Evropa v svoji zgodovini ni poznala; potrebna bo neusmiljenost do tistih, ki so izdali Evropejce in jih učili, da sovražijo sami sebe; neštetokrat bo treba podmazati giljotino za parazite, presstitute in prostitute vladajoče politične, ekonomske in družbene elite, ki so želeli nacionalnim državam Evrope ukrasti prihodnost; na vsakem hribu bo moral goreti kres, da se enkrat za vselej ubranimo brutalni drhali, ki vdira v Evropo; nikoli več se ne bomo opravičevali in umikali degenerirancem in izdajalcem stare celine, ki so nas opeharili za samozavest, odrekli naše mesto na svetu in zanikali našo pravico do samoobrambe.
Ne mislim, da bi se morala Evropa povsem zapreti, toda kdorkoli bo prišel, da bi v naših domovinah iskal zatočišče in priložnost za boljše življenje, bo moral spoštovati naša pravila, naše zakone, naše običaje, našo kulturo in naše vrednote. In zato se bo moral sam potruditi in upravičiti naše zaupanje. In čez mejo bo moral priti legalno, s potnim listom in povabilom, drugače bo ostal pred vrati. Da bi to dosegli, je treba imeti take nacionalne predstavnike v Evropskem parlamentu. Ne ljubitelje »odprtih mej«, kot so pri SD; ne empatije polnih ljudi, kot so pri LMŠ; še manj lažne blažilce realnosti, kot so pri SMC; ali mlahave žlahtneže iz NSi in uničevalce nacionalnih identitet iz Levice. Verjemite, na glasovnicah je številka 9 vaš pravi izbor: oni ne bodo vedrili pod večkulturnim dežnikom, ne bodo si poveznili kape čez obraz, češ ničesar ne vidim, oni dobro vedo, da islam ni vzajemen in da strpnost pred zlom ni strpnost, ampak zločin in veleizdaja. In kar je najbolj pomembno. Osmerica pod številko 9 se zaveda, da bo boj dolg in naporen. In nanj so pripravljeni. Podprimo jih! Smo namreč pred odločilno (volilno) bitko. Imamo zadnjo priložnost, da Evropo na miren način vrnemo evropskim narodom, ki jim tudi pripada. Drugače se bodo Donava, Visla, Ren, Sava, Laba, Loara, Pad in Temza kmalu obarvale v rdečo. Postale bodo reke krvi.
