Andrea Massi za Demokracijo: Pred nekaj meseci smo se z Janezom Kocijančičem srečali v Lozani na odprtju nove olimpijske hiše, kjer je bila Tina edina predstavnica alpskega smučanja. Tam ga namenoma nisem pozdravil.

  • Napisal  Jože Biščak, Miro Petek
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: Veronika Savnik foto: Veronika Savnik

Andrea Massi je tvorec uspehov Tine Maze. Seveda je Tina kot izjemna smučarka in zunajserijski talent nizala odlične rezultate, še preden je Massi prevzel trenersko vlogo in preden sta stopila na skupno pot Team to aMaze, toda njuno sodelovanje je pomenilo velik preskok in je rodilo takšne uspehe, ki jih bo v slovenskem smučanju težko komu doseči ali preseči. Massi je s svojim pristopom k treningom z italijanskim temperamentom in javnimi nastopi brez dlake na jeziku v športni in medijski javnosti vzbujal veliko zanimanje, mnogokrat tudi burne odzive.  

 

Za ta intervju nas je Andrea Massi povabil k sebi domov. V hišo na robu italijanske Gorice, tik ob Soči. Tina je postregla s kavo in se nato s hčerko umaknila nadstropje više. Tina se s hčerko pogovarja v slovenščini, Andrea v italijanščini.  Andrea Massi je zanimiv, luciden in dinamičen sogovorec, ki so ga razgledani starši na tem dvojezičnem območju dali v slovenske šole, da se je odlično naučil jezika sosedov. Njegov prispevek k slovenski smučarski pravljici je neprecenljiv.   

Skoraj tri leta minevajo od konca kariere slovenske smučarke Tine Maze, s tem pa ste se iz trenerskih vod alpskega smučanja poslovili tudi sami. S čim se danes ukvarjate, kam vas je zanesla nova poklicna pot?

Vseskozi imam stalno zaposlitev na Višji srednji šoli v Gorici, kjer sem že prej poučeval, vendar so mi omogočili, da sem zaradi odsotnosti »zamrznil« službo. V Italiji je tako, da mora vsak opraviti poskusno leto, preden lahko dobi stalno delovno mesto na šoli, in to sem opravil prav v lanskem letu. Poskusno leto sem opravljal tako kot vsi drugi učitelji, saj mi v Italiji niso upoštevali prav ničesar od vse moje trenerske kariere, ki sem jo opravil, ko nisem bil na šoli. Moram reči, da imam sedaj zelo umirjeno službo, v enem tednu imam toliko dela, kot sem ga imel prej kot trener v enem samem dnevu.

Pa vam umirjeni življenjski slog ustreza? Ne pogrešate stalnega adrenalina iz napornega in razburljivega tekmovalnega življenja?

Če bi se želel vrniti v trenerske vode, potem bi bil vsako leto najmanj pol leta odsoten, brez družine. Za zdaj mi umirjeno življenje zelo ustreza. Poleg tega imam izredno dober odnos s kolegi v službi, tudi z učenci nimam nobenih težav. Večkrat mi kak športni učitelj potarna glede udeležbe pri urah športne vzgoje, a zanimivo je, da jaz teh težav nimam, navzočnost pri mojih urah je skoraj 100-odstotna.

Pa kljub temu kdaj pomislite, da bi se vrnili v trenerske vode?

Če pogledamo malo nazaj, je bila gotovo nekoliko neumna odpoved slovenske smučarske zveze. Funkcija, ki sem jo opravljal, je bila idealna zanje in tudi zame. Nesmiselno se mi zdi, da te moje dolgoletne izkušnje ostajajo samo v mojih papirjih, v mojih zapiskih in v moji glavi in jih ne delim z drugimi tekmovalci. Predvsem zato, ker smo dobro funkcionirali s hitrimi disciplinami, nato pa so se začela trenja. Hkrati pa je zame ta odsotnost tudi pozitivna, saj teh trenj ne potrebujem. Največ mi pomeni zdravje, tega pa so mi uspeli že malo načeti. V zadnjih letih kljub temu, da sem bil na snegu, nisem nič smučal. Zelo rad imam turno smučanje, zunaj urejenih smučišč, in sedaj spetlahko najdem čas zase …

Videti je, da tu v Gorici, v tem lepem okolju,  živite umirjeno družinsko življenje.

Jaz nisem filmski igralec ali blefer, sem to, kar sem. To sem povedal vsakemu novinarju. V tujem okolju se ne počutim dobro, zato sem vaju tudi povabil k sebi domov.

S Tino lahko danes sama odmerjata svojo navzočnost v javnosti, kar prej ni bilo mogoče, ker so glavno besedo imeli sponzorji, smučarska zveza in podobni.

Prej so bili nastopi v medijih obvezni, neprestano smo bili pod drobnogledom novinarjev. Danes to res lahko odmerjava in selekcionirava, kar se odraža tudi v bolj kvalitetnih nastopih. Na tekmah nismo imeli medijskega predstavnika, sam sem skakal čez ograje in dajal izjave. Bilo je precej stresno, a moram priznati, da velikih težav z novinarji nisem imel, razen nekaj izjem, kot je bila afera Maribor ob koncu Tinine kariere. To je bila zelo zmanipulirana afera in velika sramota za tiste, ki so to pisali. In seveda za Smučarsko zvezo Slovenije in tisti mail, ki je bil takrat razposlan. Ampak na splošno moram priznati, da so bili do mene vsi korektni. Mogoče tudi zaradi tega, ker sem bil vedno odprt, do nobenega nisem imel nobenih zadržkov ali predsodkov. Novinarji so pač del naše službe in brez novinarjev ni vidnosti, ni sponzorjev, ni interesa.

(Celoten intervju si preberite v novi številki revije Demokracija.)

nazaj na vrh