Piše: Kavarna Hayek
Naj bralec, ki je vajen ekonomije ali politike na tem blogu, zapisa ne razume kot bukoličnega ali sentimentalno razmočenega, ampak kot malokaj, kar avtorja pritegne zunaj zapovedanih okvirov urbane pontifikacije o podeželju. To je jesen na Toškem čelu. Čeprav ni klasično podeželje s polji, je hribovit, z gozdom porasel svet na severozahodnim robom prestolnice zame tak, kot je bil pred pol stoletja. Dolga leta sem nekako zanemarjal ta konec, zadnje čase spet pogosteje zahajam tja.
Lahko sem hvaležen, da je tako blizu. Deset minut z avtomobilom do hiš na Toškem čelu, nato do znamenja križa, kjer se začne makadam. Še nekaj deset metrov, da se odpre svet brezpotij in s stoterimi bolj ali manj zaraščenimi stezami. Ali so jih uhodile živali ali človek, ne vem. Nikoli nisem vedel. Ker se nekatere na mah končajo, druge te v krogu vodijo na izhodišče. V tistem gozdu, ko hodiš po grebenih med kotanjami, potrebuješ kar malo orientacije, če si izbereš cilj in želiš tja tudi priti.
Te steze so ohranile svoj značaj, kot se ga spomnim. Takrat so bile žive, danes so. Nič jih je spremeni, četudi jih kako leto zarase ali kmetje in gozdarji posekajo kakšno drevo. Nekako se ohranijo, samoozdravijo. In najboljši čas, da človek izkoristi oči na Toškem čelu, je jesen, ki prinese barve. Še posebej, ko ujameš tople dni, kot so bili zadnji. Nešteto odtenkov, ki se jih ne more izmisliti ali povzeti noben računalnik; jesenska lekcija narave, ki so jo za svojo vzeli vsi dobri impresionisti in jo ne more razložiti noben zakon fizike. Pravzaprav več metafizične lepote, kot si jo upaš želeti. Gre za občutke, kako stvari vidimo in jih ponotranjimo. Ja, to je božja narava, človek se počuti blagoslovljenega.
Nisem ravno ljubitelj sončni zahodov, a ko se zadnji žarki prebijajo skozi gozd, se zdi, kot da svetloba prihaja skozi oblake. Takrat še tisto redko zeleno listje, ki se ga drevesa še niso otresla, in rjavi toni odpadlega, tudi po nekaj centimetrov na debelo naloženega na gozdnih tleh (ki ti šklepeče pod čevlji), dobijo mandarinina in rubinasta pramena.
Tistih nekaj minut, kolikor traja ta čarovnija, se zdi, da je ognjeni jezik oplazil krajino. Potem pride senca, rahlo zapiha in postane kraj, kjer čutiš duh padanja zadnjega listja. Zdaj ti je dovoljeno oditi v slavi domov. Kajti barve se tod opomorejo od poletnega sonca šele s kratkimi dnevi. To je jesen na Toškem čelu.
