Piše: J.B.
»Evropa se upira krščanskemu Bogu. Izbrisali so ga iz osnutka ustave. Na modrem ozadju zastave, ki je podoba nebesnega in presežnega in je hotelo poudariti duhovno ozadje nastanka EU, je ostalo le 12 zvezd iznad Marijine glave. Ne le da zanjo ni bilo prostora na zastavi, tudi zmaja pod njenimi nogami je bilo treba izbrisati, saj bi preveč spominjal na navzočnost zla in greha v svetu,« je v današnji pridigi Ptujski gori dejal župnik p. Danilo Holc.
Izjemen domoljubni nagovor (pridigo) p. Danila Holca župljanom ob Dnevu državnosti objavljamo v celoti:
“Draga moja domovina Slovenija!
Najprej čestitke ob tvoji 32. obletnici življenja. Na tvoj rojstni dan, dan razglasitve samostojnosti, neodvisnosti in državnosti me vežejo čudoviti spomini, saj sem prav ob tvojem rojevanju prejel mašniško posvečenje. In kakor je rojevanje človeka povezano s krvjo, je je nekaj bilo navzoče tudi ob tvojem rojstvu. To je cena ljubezni. Cena za to, da so se uresničile 1000-letne sanje o lastni domovini, ki si jo vsak narod zasluži. Ta sen se je na nek način začel že z Brižinskimi spomeniki. V samostanski knjižnici na Ptuju s ponosom kažemo Trubarjev prevod Svetega pisma nove zaveze – evangelijev in Pavlovih pisem, ki je trenutno v Sloveniji in svetu edinstven primerek prve knjige v slovenskem jeziku v takšni obliki in obsegu, ki so ji nato sledile še druge in pripravljale tvoje rojstvo, draga Slovenija. Narod s Svetim pismom v lastnem jeziku se lahko ponosno postavi na svetovni zemljevid. Brez teh duhovnih in kulturnih temeljev ter povrh še tvoje žilave in trdovratne samobitnosti te ne bi bilo. Čeprav je bilo na zunaj videti, da se tvoji ljudje svojega hlapčevanja ne bodo mogli nikoli otresti, nam je v nekem zgodovinskem trenutku ob ugodnih okoliščinah ter z Božjo pomočjo to le uspelo. Drugo vprašanje pa je, ali smo se notranjemu hlapčevanju dokončno odpovedali.
Jezus nam je v svojem evangeliju res povedal, da je naša prava domovina v nebesih, a obenem nas ni odvezal od odgovornosti, da začnemo Božje kraljestvo graditi že tukaj na zemlji. Kakršnakoli politična tvorba naj bi zagotavljala skrb za človekovo dostojanstvo in njegov razvoj, za človeka vredno in dostojno življenje. Ljubezni do Boga ni brez ljubezni do človeka, je za nas kristjane zapisano v knjigi vseh knjig, v razodetem Svetem pismu.
Slovenci, enotni kot še nikoli prej, smo ob osamosvojitvi upali, da bomo odslej naprej lahko vsi, brez izključevanja, odločali o svoji svetlejši prihodnosti. Tudi moja, prva generacija novomašnikov v samostojni Sloveniji je smelo zrla v prihodnost in se veselila prvih brazd in sejanja Božje besede v spremenjenih političnih razmerah. Morda je bilo to upanje pretirano, ker se nismo zavedali realnih korenin stare miselnosti, ki je to upravičeno evforijo, ki se je odvijala na površju, znala dobro izkoristiti za nadaljnjo skrivno rast metastaz zla ateizacije in kristjanofobije. Krik »zaustavite desnico« je bil jasen znak strahu, da bi sejanje krščanskih vrednot v slovensko pregovorno pošteno družbo lahko za ohranjanje starih oblastnih vzorcev predstavljalo prvo oviro.
Slovenci v zgodovini naroda nismo imeli kraljev. Vedno pa smo imeli kraljico – Marijo. Njej posvečene ter na mnogih hribčkih posejane cerkvice so dokaz za to. Slovenski narod je svojo pregovorno poštenost in delavnost gradil pod njenim okriljem ter iskal zavetje pod njenim plaščem. Na Ptujski Gori takšna podoba kraljuje že od gotike dalje. Še bolj zlata kot nadeta ji krona, je zlato njeno srce. Ponuja nam odrešenika Jezusa, ki nam je poleg tega, da nam kaže pot v Božje kraljestvo, tudi zgled. Bistvo njegovega kraljevanja je služenje. Brezpogojna in nesebična ljubezen. Služenje pa je tisto, kar voditelji, ki jim zaupamo vodenje domovine, često izgubijo izpred oči. Vzrok vsega je jasno diagnosticiran že na začetku prvega besedila v slovenskem jeziku, v Brižinskih spomenikih: »Ko bi naš ded ne bil grešil, bi mu bilo na veke živeti …« Res je, če ne bi bilo greha pohlepa po moči, časti, oblasti … bi tudi slovenski narod lahko mnogo lepše živel. Ker gre pri omenjenem besedilu tudi za spovedni obrazec, je v ozadju vsega Bog, vera v usmiljenega nebeškega Očeta, ki daje možnost spreobrnjenja, na kar pa se liberalni ateizem in materializem požvižgata, saj cenita življenje le do smrti. Smisel življenja vidita le v luči reka »Carpe diem – užij dan« in brezbrižnem hedonizmu.
To pa ni le težava Slovenije, pač pa tudi današnje evropske civilizacije nasploh, ki ji Slovenija pravzaprav želi slediti. Kaj kmalu se lahko zgodi (in bila je že nevarnost), da bo prišlo do razpada povezanosti evropskih držav, saj družba ne more temeljiti le na materializmu in hedonizmu. Bila je in je še nevarnost, da Oda radosti za Evropo ne bo več radostno odmevala, ker izbrisati iz zavesti Boga in evropske krščanske korenine pomeni daljnoročen propad civilizacije. To ni neka pesimistična prerokba, temveč le na zgodovini, ki je učiteljica življenja, utemeljena napoved.
Zakaj je propadel rimski imperij? Imel je vse: moč, oblast in čast. Kruha in iger. A to ni bilo dovolj! Materialna gotovost in šport ne moreta biti kohezivni sili, ki gradita neko civilizacijo in kulturo, če ni duhovnih temeljev. Žal v modificirani obliki želimo tudi Slovenci slediti tej rimski logiki. Zgradili smo trgovske centre, ki ponekod tudi v nedeljo ustvarjajo svojo marketinško liturgijo, ter športna igrišča, ki ponazarjajo templje zabave.
Zakonitost materialnega je pač takšna, da če hočem imeti jaz, moram vzeti drugemu. Več imam jaz, manj ima drugi. Pri duhovnih dobrinah pa je prav nasprotno: če obogatim jaz, ni treba zato nobenemu ničesar odvzeti. Še več, duhovna obogatitev za enega je bogastvo za celotno družbo.
Zato Evropa potrebuje Očeta – z veliko začetnico. Ustanovitelja EU, Schuman in Adenauer, sta to dojela, a jima danes Evropa ne želi več dosledno slediti. Zgolj ekonomski uspeh ne more biti temelj sobivanja. Čeprav je unija nastala zaradi preprečevanja ponovne katastrofe, ki se je zgodila v drugi svetovni vojni, pa nam nič ne zagotavlja popolne varnosti. Zgolj materialno je prej vzrok delitve in razdeljenosti. Vojna je vedno posledica pohlepa. In ta tretja svetovna vojna po besedah papeža Frančiška po fragmentih že poteka.
Evropa se upira krščanskemu Bogu. Izbrisali so ga iz osnutka ustave. Na modrem ozadju zastave, ki je podoba nebesnega in presežnega in je hotelo poudariti duhovno ozadje nastanka EU, je ostalo le 12 zvezd iznad Marijine glave. Ne le da zanjo ni bilo prostora na zastavi, tudi zmaja pod njenimi nogami je bilo treba izbrisati, saj bi preveč spominjal na navzočnost zla in greha v svetu.
V Sloveniji trenutno živimo v času, ko so utišani tudi kristjani, ki opozarjajo na realno navzočnost zla v družbi. Lahko bi rekli, da v »mikro« obliki tudi v Sloveniji zaradi ideološke kolonizacije poteka neke vrste »državljanska vojna«. Prepričanje, da oblast, moč in čast pripadajo le eni politični opciji in da zgodovino lahko interpretira le z nasiljem zaznamovana zmagovalna stran, ne vodi k pravemu miru. Sprave in miru ne more biti, dokler ne bomo našli groba za nedolžne žrtve in jih pokopali na civiliziran način, ne glede na to, na kateri strani so se znašle. Prava domovina ne izključuje nikogar.
Priča smo, kako nam pred očmi v demokracijo preoblečeni volkovi ugrabljajo državo in njene institucije za ohranitev svojih privilegijev, ki so si jih največkrat pridobili na račun drugorazrednih državljanov. Laž ima še vedno prednost pred resnico, zlo pred dobroto.
Bog dopušča človeku svobodo zaradi dostojanstva in odgovornosti. Ta svoboda ima v moralnem smislu meje. Meja moje svobode je svoboda drugega. Za to svobodo nas je oprostil Kristus. Človek pa lahko to svobodo v smislu svobodnjaštva zlorablja. Postati hoče neodvisen od vsakega zakona ali reda nad seboj, tudi od Boga. A če ta prestol zavzame omejen človek, ki hoče postati bog, potem se takšna zgodovina ne more dobro končati. Bližnji dokaz za to so druga svetovna vojna z avtoritarnimi režimi, kot so komunizem, fašizem in nacizem s svojimi izvensodnimi likvidacijami in koncentracijskimi taborišči oz. tovarnami za iztrebljanje drugače mislečih in drugačnih.
Draga Slovenija!
Kljub temu ostajam velik optimist, kajti za kristjane obup ne obstaja! Prizadevanja za dobro sočloveka, družine, naroda nam nihče ne more vzeti. Prav tako nam nihče ne more iztrgati iz srca vere, da zadnje besede nima zlo, temveč ljubezen. Slovenija, vem, da daješ svoje zatočišče mnogim poštenim, delavnim, pridnim sodržavljanom in si jim pravi dom. Vem, da Slovenci nismo največji narod, smo pa še vedno zaradi kvasa mnogih svetniških zgodb lahko duhovno najlepša zgodba o uspehu.
»Žive naj vsi narodi …« Tako lepega besedila nima nobena himna na svetu. V genomu poštenega Slovenca je vendarle, da ne misli le nase in na svoj narod, temveč želi mir in dobro tudi drugim narodom.
Slovenija, še naprej bom molil zate. Molil, da bi Slovenci najprej sami sebi in drug drugemu želeli dobro.
Molil, da bi kriza srednjih let naše samostojnosti hitro minila ter se z Božjo pomočjo čim prej prevesila v čas zrelega obdobja! Da bi svoje mesto dobili odgovorni, z vestjo »opremljeni« državljani in graditelji človeške skupnosti, ne pa čuvaji divje svobode.
Molil bom, ker verjamem, da lahko z Božjo pomočjo pridemo do prave demokracije, ki jo bodo zagotovili le neodvisni mediji, ki predstavljajo četrto vejo oblasti, in da ne bi bil v imenu svobode nihče izključen in da v imenu svobode ne bi nihče obračunaval s tistimi, ki želijo svobodno izraziti svoje mnenje.
Četudi morda tega ideala, da bi bila resnica osvobojena in bi vsi voditelji z narodom vred odgovorno zaživeli, moja generacija ne bo doživela, mi še vedno ostaja smisel bivanja. Zakaj? Blagodejna je zavest, da z izgradnjo svoje domovine kljub vsemu pošiljamo v nebeški Jeruzalem zidake za tisto bivališče, kjer bomo lahko »pod svobodnim Soncem« večno živeli z vsemi pravičnimi.
Draga Slovenija, tudi jaz praznujem s teboj. Ob tvojem rojstvu sem začel svoj duhovniški poklic in kot duhovnik Slovenec ti želim: Naj te Bog blagoslovi, naj blagoslavlja še naprej naš rod in vse rodove za nami, da bi »dobro v srcu mislili«.”
