Piše: dr. Andrej Fink
Čez kak mesec [kolumna je bila napisana pred mesecem dni] bomo Slovenci kot »državljani Evrope« spet pred odgovornostjo, ki nam jo nalaga zgodovina. Uporabljam ta širokopotezni izraz, ker nam zelo jasno pove, kam Slovenci spadamo, od kod izhajamo in kakšna je bila naša pot skozi stoletja. Če odpremo kak zgodovinski Atlas Slovenije, nam postane popolnoma jasno, da smo vedno, od naselitve v 7. stoletju, živeli v osrčju Evrope (če ne upoštevamo teorije o naši avtohtonosti in Venetih, če jo, pa sploh). Tu smo doma že vsaj 1400 let.
Na volitvah v evropski parlament se bo tokrat še bolj jasno (po)kazalo, kakšen je naš odnos do »najširše domovine«. Ali je za nas Evropa koristna samo takrat, kadar nam zagotavlja gmotno blaginjo (prost pretok blaga, storitev, nemotenega schengenskega prehoda meja …), ali predstavlja nekaj globljega, vrednotnega, presežnega. Ali je samo neko ozemlje, ki je bilo nekoč ogromno, danes je pa zaradi prevoznih sredstev postalo dosegljivo? Vsekakor danes iz Slovenije pridemo kamor koli v nekaj urah. Ali je Evropa za nas nekaj toliko vrednega, neke vrste širša domovina, da bi jo bilo skupaj z našo vredno braniti celo z življenjem? Naj mi nihče ne očita, da pretiravam. Z vojno v Ukrajini so se nam približale nevarnosti, ki so se še pred tremi leti zdele nemogoče.
Evropa ni samo zemljepisni in kronološko zgodovinski pojem. V Evropi je mnogo več od samo polpretekle politične stvarnosti, ki so jo kot nesrečne ostaline po 2. svetovni vojni delili in jo morda delijo še danes kljub združevalnemu procesu. Ali imamo prebivalci te celine res kaj skupnega, kar upravičuje naziv Evropejci? Nihče ne brani niti moralno, še manj materialno samo institucije. Znano je, da teh ne moremo ljubiti. Ne moremo ljubiti neke strukture, pravne oblike, če pa, je to mogoče zaradi vsebine, ki jo struktura predstavlja. Lahko je kdo presenečen, če rečemo, da ljubimo slovensko državo, vendar to postane kmalu jasno, ko pomislimo, kaj pomeni lastna država v življenju »tisoč in petstoletnega« (Cankar) slovenskega naroda. Isto se dogaja s širšim okvirom, z Evropo.
Ne bom tukaj spominjal na nastanek Evrope, od stare Grčije, Rima, judovsko-krščanskega doprinosa, pa tudi morda kakih islamskih prvin. Skozi stoletja je Evropa dobila identiteto in postala svojska civilizacija. Elemente te identitete je potem posredovala drugim celinam, ki so jih uporabile in dodale svojim civilizacijam. Mnoge od teh civilizacij so bile briljantne, kar se kaže še danes, vendar je evropska bila tista, ki je prišla do njih in jih oplodila, ne obratno. Danes smo že nekaj desetletij v procesu globalizacije, ki je nekaterim všeč, drugim manj ali nič. A ta proces ima korenine v evropski civilizaciji, ki je od renesanse naprej s svojimi velikimi uspehi, tudi krivicami, ki jih je povzročala drugim, usmerjala svet do konca 19. stoletja.
Na volitvah v evropski parlament se bo tokrat še bolj jasno (po)kazalo, kakšen je nas odnos do »najširše domovine«.
V začetku 20. stoletja, če ne prej, pa se je začel zaton Evrope, ki so ga zaznali mnogi razumniki, med njimi kmalu po prvi vojni Oswald Spengler (Propad Zahoda, 1922), po drugi in bliže nam pa Raymond Aron (Plaidoyer pour l’Europe décadente, 1977) in Julien Freund (La fin de la Renaissance, 1980). Freund je pisal o Evropi deset let pred padcem berlinskega zidu (ki ga je doživel samo nekaj let pred smrtjo, 1993). V knjigi piše o naveličanosti evropskega človeka, kot če bi se njegova duša izpraznila. Govori o agoniji evropske civilizacije. O snovi je razmišljal dvajset let, predno jo je napisal. Zanj, ki je bil politolog in sociolog, izvedenec v konfliktih, svoj čas član odpora, je najvažnejše vprašanje, ali so Evropejci sploh še pripravljeni braniti sebe in Evropo. Kot končno misel svoje knjige izreče bojazen (že leta 1980), da bo evropska integracija, če bo kdaj dokončno do nje prišlo, podobna združitvi starogrških polisov, ki so se končno znašli pod hegemonijo vojaške sile, ki ni bila grška/evropejska. Tako je stara Grčija izgubila svojo identiteto. Kako bo z našo Evropo danes? Ali bomo dopustili, da bi nam še naprej razpadala?
Da bi ustavili to, o čemer piše Freund, je treba ukrepati danes s sredstvi, ki jih državljani imamo. Na volitvah v parlament je treba glasovati za pametne kandidate, ki smo jih po njihovih sadovih že spoznali. Danes glas vsakega od nas lahko pripomore k temu, da bo naš širši dom in naš evropski svet bolj skladen z izvirnimi vrednotami, ki so nas nekdaj izoblikovale. Te vrednote so pa veliko več kot samo materialne, sicer bo Evropa (p)ostala velika tržnica, kjer se bomo srečevali kupci, prodajalci in uporabniki v iskanju blaginje, ki pa bo končno prazno, če ne bo globljih, duhovnih motivacij, ki bodo vodile naše sožitje.
