Nedavno je imel v Washingtonu bivši češki predsednik Vaclav Klaus govor na konferenci, posvečeni spominu na Papeža Janeza Pavla II. in ameriškega predsednika Ronalda Reagana ter njuno vlogo pri padcu komunizma v Evropi. Tema Klausovega govora je bila »da ne pozabimo« ter poziv k ponovni osvoboditvi Evrope.
Klaus je začel s poklonom obema velikima državnikoma za njuno vlogo pri zrušenju komunističnega bloka in dejal, da brez njiju ne bi bilo predsednika Vaclava Klausa pa tudi marsikoga drugega ne. Opozoril pa je prireditelje, da po njegovem mnenju manjka ob obema omenjenima še tretja, britanska predsednica vlade Margaret Thatcher, ki je enakopravno skupaj s Svetim očetom in ameriškim predsednikom sodelovala v prelomnem obdobju.
Klaus je dejal, da je medtem, ko so milijoni v centralni in vzhodni Evropi trpeli pod komunističnim režimom, zahod živel v obdobju miru in obilja in v tem samozadovoljstvu počasi drsel proti politični levici. Omenjena trojica – Janez Pavel II., Reagan in Thatcherjeva -, je pravilno razumela dogajanja, je dejal Klaus, in zato so naredili vse, ne le da bi pomagali trpečim v državah komunističnega bloka pri zrušenju totalitarnega režima, pač pa tudi, da bi zahod usmerili stran od levega političnega spektra. To pa je bilo možno le z zavzemanjem za konservativne družbene vrednote ter prostotržni kapitalistični sistem, kar se je izkazalo za pravilno. Klaus je dejal, da so se ljudje, siti komunistične diktature ozirali na omenjeno trojico, pri njih so iskali navdih, upali so tudi na njihov pomoč pri osvoboditvi. Tedanjih ostalih evropskih politikov – Mitteranda, Kohla ali Delorsa – ljudje za železno zaveso niso jemali resno (resno jih ni jemala niti vladajoča komunistična vrhuška) in od njih tudi niso pričakovali ničesar posebnega, saj se niso zavzemali za konservativne evropske vrednote, ki so si jih želeli ljudje, ki so trpeli pod komunističnim škornjem. Izkazalo se je, da so Reagan, Thatcherjeva in Janez Pavel II. peljali zahod v pravo smer, saj je triumfiral, medtem, ko se je komunistični blok sesul.
Na žalost pa je potem prišlo do obžalovanja vredne napake, je dejal Klaus. Po zmagi zahodnih, konservativnih vrednost in porazu komunizma, so bili ljudje na zahodu prepričani, da restavracija levičarstva ni več mogoča, zato je popustila pozornost. Poražena levica se je zgolj potuhnila, se prestruktrirala in začela na novo s svojim širjenjem, v obliki »nove Levice«, levih liberalcev, zelenih… Medtem, ko so se Reagan, Thatcherjeva in Janez Pavel II. ter njihov sodelavci umikali s političnega prizorišča, je ta nova levica na tihem ustanavljala nove stranke tre, kar je še huje, se infiltrirala v stare meščanske stranke. Rezultat tega tihega prevzema so Macron, Merkel, May, Juncker… Rezultat je ponoven tihi prehod Evrope proti politični levici, veliko hujši kot je bil tisti v sedemdesetih. Še posebno je ta prehod viden v državah na zahodu kontinenta, tistih, ki nikoli niso neposredno poznali komunistične diktature. In seveda skuša ta nova levica na vsak način zapisati pozabi velike ljudi, prave konservativce, ki so pripomogli k propadu komunističnega bloka. Zaradi tega so dandanes, še posebno na zahodu, Janez Pavel II., Reagan in Thatcherjeva skorajda pozabljeni, če pa niso, pa je njihovo delovanje predstavljeno popačeno.
Za konec je Klaus dejal, da Evropa ponovno potrebuje močne politike z jasno izraženimi konservativnim vrednotami, da jo spet obrnejo od levice nazaj k pravim konservativnim desnim vrednotam.
