Piše: C. R.
Ob izidu hrvaške izdaje knjige Postmortem Report: Kulturni pregledi iz postmoderne se je Tomislav Sunić z Vokativ.hr pogovarjal o multikulturalizmu, ameriški politiki, politični korektnosti in o tem, kaj vse to pomeni za Hrvate.
Tomislav Sunić je hrvaški pisatelj, politolog, prevajalec in nekdanji diplomat. Diplomiral je iz francoskega in angleškega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Zagrebu, magistriral na Kalifornijski državni univerzi v Sacramentu in doktoriral iz političnih ved na Kalifornijski univerzi v Santa Barbari. Poučeval je na Kalifornijski državni univerzi, Univerzi v Kaliforniji, Juniata Collegeu v Pensilvaniji, Anglo-ameriškem kolidžu v Pragi in Hrvaški akademiji v Zagrebu. Bil je diplomat v Bruslju, Københavnu, Londonu in Alžiriji ter svetovalec v State Departmentu. Je ugleden desničarski intelektualec, ki je sodeloval na več sto predavanjih in konferencah ter pisal za vplivne časopise, kot so Le Monde, New York Times itd. Njegove knjige in eseji so bili objavljeni v angleščini, francoščini, španščini, nemščini in angleščini. Med njegovimi najpomembnejšimi deli so : Against Democracy and Equality: The European New Right (1990), Fragments of Metapolitics (1997), Homo Americanus: The Child of the Postmodern Age (2018), La Croatie: un pays par défaut? (2010). Njegovi eseji so na voljo na spletni strani www.tomsunic.com.
MARKO RAIČ: Pred kratkim je v hrvaščini izšla vaša knjiga izbranih esejev z naslovom Posmrtni izvještaj (Posmrtno poročilo). Ali lahko našim bralcem poveste nekaj besed o tej knjigi?
TOMISLAV SUNIĆ: Knjiga se ne nanaša samo na eno temo, ampak je razdeljena na štiri podteme. Prvi del obravnava religije s primerjalnim pristopom. Analiza se osredotoča predvsem na monoteizem in politeizem. Poudariti moram, da so bili vsi eseji prvič objavljeni v angleščini v revijah v Združenih državah Amerike pred 20-30 leti. Drugi del knjige govori o kulturnem pesimizmu. Pri tem izpostavljam avtorje, kot so Oswald Spengler, Emil Cioran, Ernst Jünger, Arthur Schopenhauer in drugi, ki so se ukvarjali s kulturnim pesimizmom, torej pisatelji, ki niso bili nagnjeni k temu, da bi govorili o lepi in čudoviti prihodnosti, pa naj gre za komunistično ali liberalno prihodnost. Na voljo je tudi obsežna bibliografija; če vas moja proza ne zanima, preberite vsaj del bibliografije. V tretjem delu knjige obravnavam pojem rase, njeno etimologijo in vprašanje rasizma. Obravnavam nekatere avtorje, ki so se ukvarjali s temi vprašanji, zlasti nemške avtorje, ki so pisali v času Weimarske republike. Četrti del knjige obravnava Vzhodno Evropo s poudarkom na nekdanji Jugoslaviji. Tu analiziram koncept nacionalizma in internacionalizma, torej to, kar bi danes imenovali suverenost in globalizem. Po mojem mnenju je knjiga zelo dinamična in obravnava vprašanja, ki so aktualna tudi danes.
Posebno poglavje v moji knjigi obravnava razpad Jugoslavije, esej, ki je bil objavljen pred približno tridesetimi leti na predvečer razpada Jugoslavije. Objavljena je bila v Journal of Libertarian Studies, prestižni akademski reviji v ZDA, z zgovornim naslovom: “Woodrow Wilson’s Defeat in Yugoslavia”. V bistvu namigujem na Wilsonove romantične ideje o človekovi samoodločbi in njihovo neuspešnost, zlasti ker po prvi svetovni vojni te ideje niso šle po načrtih. Analiziram tudi preganjanje in likvidacijo etničnih Nemcev v Slavoniji, Srijemu, Baranji in Bački, pri čemer veliko citiram Vladimirja Geigerja in druge nemške avtorje. Mislim, da je ta zgodovina precej dobro dokumentirana, saj sem uporabil številne nemške vire. Zadnja tema je primerjalna analiza ideologij. Posebno pozornost posvečam komunizmu in njegovemu propadu ter trenutni dinamiki liberalizma. Z etničnimi spremembami v Evropi so povezane tudi politične spremembe.
Za delovanje države je potrebno minimalno družbeno soglasje o najpomembnejših stvareh, ki zadevajo vse njene prebivalce. Ali menite, da demografske spremembe ogrožajo družbeno soglasje v Zahodni Evropi? Če upoštevamo rast muslimanskega prebivalstva, kako uresničljiv je scenarij iz Houellebecqovega romana “Podreditev”?
Za delovanje družbe je seveda potreben družbeni konsenz, ki ga je mogoče doseči s terorjem in represijo. Države lahko na zemljevidu obstajajo zelo dolgo, če vladajoča elita uporablja nasilje nad svojimi podaniki. Do besede “konsenz” sem skeptičen, ker je pretenciozna oznaka za vse liberalne države (“demokracija konsenza”). Vendar mora obstajati, sicer bi se družba sesula in razpadla. Kar zadeva samo Francijo, ki je najočitnejši primer te polarizacije in pomanjkanja soglasja ali slabitve soglasja, moramo na prvo mesto postaviti liberalizem, tj. gospodarsko dinamiko, ki ni izpolnjevala zahtev in apetitov državljanov.
Omeniti moramo dejavnik, ki ga v naši državi premalo obravnavamo, to je etnično preseljevanje prebivalstva, ki se dogaja v Zahodni Evropi. Vsekakor moramo opozoriti, da naši teoretiki, pa naj gre za politologe, sociologe ali filozofe, pozabljajo, da ima danes celotna EU – če ne štejemo Hrvaške, Madžarske, Poljske in drugih srednjeevropskih držav, ki so poseben primer glede na strukturo prebivalstva – težave s številnimi “priseljenci” iz neevropskih držav. Nedvomno se z etničnimi spremembami in prihodom neavtohtonega prebivalstva, če nam je to všeč ali ne, dogajajo spremembe na političnem področju. To je danes bistvo problema v Franciji, na Švedskem, v Nemčiji….
Številke so različne. V Franciji, ki ima približno 70 milijonov prebivalcev, živi 10-15 % neevropskega prebivalstva. Ne le, da ne prihajajo iz neevropskega kulturnega okolja, ampak so tudi drugačne veroizpovedi. Večinoma so muslimani iz delov Afrike, ki so bili nekoč kolonije Tretje francoske republike. Ta sprememba se odraža v vseh oblikah življenja. Naj gre za vprašanje jezika, glavne kulture … Kako naj profesor francoščine na današnji srednji šoli ali fakulteti poučuje zgodovino Afrike, Alžirije, Maroka ali Tunizije v času, ko je Francija prevzemala oblast? Vsekakor mu je zelo težko, saj je v njegovem razredu ali seminarju 20-30 % naturaliziranih Francozov, ki niso francoskega porekla, torej niso avtohtoni Francozi. Spomnim se, da sem imel podobne težave z metodologijo in pristopom, ko sem v osemdesetih letih poučeval v Kaliforniji, kjer je bilo že takrat približno 50 % Američanov neevropskega porekla.
Poudariti moram tudi paradoks, da je Vzhodna Evropa ostala bolj evropska kot sama Zahodna Evropa, saj med hladno vojno ni bilo priliva priseljencev kot na bogatem Zahodu. Vzhodna Evropa je zelo, zelo zaostajala. Še vedno zaostaja, vključno s Hrvaško. Lahko pa poudarimo tudi to: Če pogledamo etnični profil, je bolj evropski, saj je ohranil homogenost in etnično soglasje, ki v državah zahodne Evrope slabi.
“Islam kot religijo moramo ločiti od islamistične politike.”
Francija je pred kratkim uvedla zakonodajne spremembe, katerih namen je zatreti radikalni islamizem, poligamijo, prisilne poroke itd. Muslimanska skupnost je zaskrbljena, saj meni, da bo sčasoma vsak musliman postal sumljiv, medtem ko levica trdi, da bo to kršilo versko svobodo in povečalo islamofobijo. Kako trajnosten je ta boj tradicionalno sekularne Francije proti radikalnemu islamizmu?
Francija je izjemno sekularna država. To je bila država, ki je prva sprejela zakone za popolno ločitev vere od javnega življenja. Ta praksa se je pozneje razširila v vse zahodne države. Vsekakor moram poudariti dve stvari. Prvič, v zvezi z rastjo islamizma, ki ima nekoliko slabšalen pomen, moramo razlikovati med islamom kot religijo in islamistično politiko. Tega, čemur smo zdaj priča v Franciji, Evropi in Združenih državah Amerike v okviru terorističnih nastopov nekaterih skupin, ne smemo obravnavati kot verski pojav, temveč kot politični pojav. Nočem biti velik zagovornik ali branilec islama, vendar se moram na nek način distancirati od svojih francoskih, nemških in zlasti ameriških kolegov, ki so polni islamofobije, praktično nekakšne panike pred muslimani.
Ko kritiziramo islam, ne pozabimo, da v jugovzhodni Evropi, na Balkanu, živi na desetine milijonov avtohtonih muslimanov. Bošnjak, musliman iz Bihača ali Travnika, ima zelo malo, skoraj nič skupnega z muslimanom iz Bangladeša. Nazadnje, Turčija, ki je muslimanska država in kjer ima islamska duhovščina pomembno vlogo v vladi, je po mojem mnenju tudi zelo sekularna država, v nekaterih primerih morda preveč sekularna.
Ko kritiziramo islam, ne smemo pozabiti, da v jugoslovanski Evropi, na Balkanu, živi več deset milijonov muslimanov kot avtohtono prebivalstvo. Bošnjak, musliman iz Bihaća ali Travnika, ima z muslimanom iz Bangladeša zelo malo, skoraj nič skupnega. Turčija, ki je muslimanska država in v kateri ima islamska svetost pomembno vlogo v vladi, je tudi zelo sekularna država, po mojem mnenju morda v nekaterih primerih preveč sekularna.
Kot sem dejal na začetku, moramo poudariti razliko med političnim islamom, njegovimi težnjami in težnjami teh terorističnih skupin na eni strani ter islamom kot religijo na drugi. Ko se poglabljamo v vprašanje terorizma, moramo vedno pogledati tudi temeljne vzroke.
V to se ne želim podrobno spuščati, vendar moramo upoštevati kontekst delovanja ekstremističnih skupin, ki so v Evropi povzročile veliko škode. Ogledati si moramo vlogo Francije in Amerike v zadnjih približno dvajsetih letih. Retorično vprašanje: kdo je bil zainteresiran za spremembo celotnega Bližnjega vzhoda? Kritično moramo pogledati na ameriško vlogo, kot je bila invazija na Irak in strmoglavljenje Sadama Huseina pod pretvezo iskanja orožja za množično uničevanje, ki nikoli ni bilo najdeno.
Naj ne bo nesporazumov: Moji predniki so se borili proti Turkom pod križem, tako naši kot vaši predniki. Turki v 17. stoletju zagotovo niso prišli k Hrvatom, da bi spodbujali božjo besedo ali človekove pravice, ampak so sledili zgolj politiki moči. Vendar je treba povedati tudi, da se je veliko število muslimanov nagibalo k Hrvaški. Tudi v 20. stoletju je imel Ante Pavelić v svoji vladi ministre, ki so bili islamske vere.
Kar zadeva islam kot nasilno religijo, ga zavračam oziroma ga zavračam do te mere, kot lahko rečemo za judovstvo, ko beremo, kaj je Jahve naročil Mojzesu, kako morajo priti v Kanaan in iztrebiti tamkajšnje prebivalstvo. Isto kritiko lahko razširimo na ves monoteizem, na judovstvo in krščanstvo, ki se ga prav tako ne spominjajo vsi. Omenimo samo tridesetletno vojno, ki je potekala med kristjani in je dobesedno uničila Evropo. Pri ocenjevanju takšnih stvari moramo biti vedno zelo previdni.
Monoteistična vera že sama po sebi pomeni en svet in eno resnico.Ne da bi hvalili Cicerona, Senekino in druge poganske mislece, a stari Grki in Rimljani so se borili v krvavih bitkah, vendar nikoli niso spreminjali prepričanj in verstev drugih ljudi. Rimsko zatiranje Judov in kristjanov je bilo politično in ne versko.
Obamov tretji mandat
Predsedovanje Donalda Trumpa je globoko zaznamovalo ameriško politiko, temeljito pretreslo ameriško družbo in povzročilo veliko polarizacijo. Kako ocenjujete njegov mandat in trende, ki jih je sprožil? Ali bosta njegova politična zapuščina in karizma v ZDA še vedno predstavljali težavo za demokrate in tako imenovano globoko državo ali je ta zgodba zaključena?
Pri vsaki analizi moramo poznati razliko med vzrokom in posledico. Vzroki za “trumpizem” so velike demografske in etnične spremembe v Ameriki. Po statističnih podatkih ameriške vlade so imele ZDA v osemdesetih letih 20. stoletja približno 250 milijonov prebivalcev, od katerih jih je bilo 85 % evropskega porekla. Ne glede na to, kakšne so bile, so imele skupne korenine, lahko rečemo evropske in krščanske korenine. Danes ni tako. Če pogledate današnje statistične podatke, je le 62 % Američanov evropskega porekla. Kot vedno – in ne gre za to, da bi na novo odkrival Ameriko – se z vsako etnično spremembo neizogibno zgodijo tudi politične spremembe. Ni naključje, da se je že pred Trumpom uporabljal izraz “balkanizacija Amerike”. Na podlagi etničnih, verskih in kulturnih sprememb, ki so se zgodile v zadnjih 30 letih, lahko razumemo, zakaj je Donald Trump prejel ta mandat. Trump ima največ privržencev v “globoki beli Ameriki”, v državah Srednje Amerike, za razliko od vzhodne obale, zahodne obale in urbane Amerike, kjer je profil ljudi povsem drugačen in ki so glasovali za Bidena, proti Trumpu.
V kolikšni meri so te volitve morda prirejene, ne morem reči, saj nimam podatkov. Vendar se je od trenutka, ko je Trump prišel na oblast, začel agresivni proces njegovega strmoglavljenja, ki se je nadaljeval ves čas njegovega mandata. Hkrati je Trump dvignil plače in kakovost življenja velikega števila Afroameričanov in Latinoameričanov, na katerih glasove demokrati običajno računajo. Končno smo prvič po 50 letih imeli ameriškega predsednika, ki ni začel niti ene vojne zunaj Amerike, čeprav je bil pod velikim pritiskom nekaterih krogov.
Kaj lahko pričakujemo v Bidnovem mandatu? Kakšne so vaše napovedi?
To, kar imamo zdaj z gospodom Bidenom, ni nič novega. To je v bistvu tretji mandat Baracka Obame, saj so zdaj z Bidenom dobesedno isti ljudje, ki so bili v Obamovi administraciji. Ne vem, ali je to nova ali stara normalnost.
Z Joejem Bidenom nisem zadovoljen. Pustimo politiko ob strani in si to oglejmo zgolj s fiziološkega vidika: Ta človek ima zagotovo nekaj svojih lastnosti, vendar deluje nekoliko senilen in neskladen. Bojim se, da bo naredil kakšno neumnost in se znašel pod vplivom številnih svetovalcev, saj bo, kot bi rekli, “pozno poklican”. Glede na to, kar smo videli v njegovih nastopih med kampanjo, včasih zameša besede itd., ko se slabo odzove. Navsezadnje se leta poznajo. Sem skeptik in sem zelo zaskrbljen glede njegovega mandata, saj menim, da bo podvržen pritiskom različnih krogov, ki bodo skrbeli predvsem za svoje interese in ne za interese in dobro Amerike.
Mediji uveljavljajo nacionalni mazohizem
Pred kratkim se je v hrvaškem javnem prostoru pojavil izraz “beli heteroseksualni moški na položaju moči”. Ali lahko razložite, kaj je ta metajezik, kaj ta besedna zveza dejansko pomeni?
Da, govorimo o leksikalnih in pravnih posledicah politične korektnosti. Kritični moramo biti do naših medijev in akademikov, ki prepogosto uporabljajo te amerikanizme in jih nato prevajajo v hrvaščino. Izraz je precej slabšalen in se v ameriškem jeziku pogosto uporablja, kot da moški ne sme biti heteroseksualen in bel. Gre za neke vrste nacionalni mazohizem, ki ga danes vsiljujejo mediji. Obstaja posebna ljubezen do Afroameričanov, s katero je treba belce prisiliti, da se pokesajo za svojo krivdo kolonializma, ustaštva, fašizma itd. To pogosto opažam v naših medijih, morda še pogosteje v besedni zvezi “sovražni govor”, ki je spet amerikanizem (hate speach), ki se je uveljavil v pravnih dokumentih. Hrvati smo bili vedno slabi posnemovalci Zahoda in njegovih trendov. Starčević je to posnemanje dobro opazil pri Hrvatih, ki so slabo posnemali Madžare ali Avstrijce.
Zdaj moram kritiko nekoliko razširiti. Svojo nacionalno identiteto smo gradili na podlagi srbske ali druge agresije, zato je srbski režim, če želite, ustvaril upor. Milošević in njegovi memorandisti so to “zavest” ustvarili tudi v naši državi, kar me zelo skrbi. To ni naša resnična identiteta, saj identiteta ne sme biti odvisna od drugih. Zavedati se moramo naše identitete, naše Baške plošče, kneza Branimirja, kralja Tomislava, Glagolita, naše stare literature, Judite, Marulića itd. V tem je naša identiteta, ne v slabem posnemanju, v balkanski angleščini ali ko poskušamo biti bolj papeški od papeža. Potem se nam tujci smejijo. Omenil bi tudi nogomet, kajti če naša Hrvaška temelji na nogometni religiji, potem si ne zaslužimo imena Hrvati. Imamo zelo visoko nacionalno kulturo, na katero se lahko zanesemo. Potrebujemo proaktivno identiteto in ne reaktivne.
“Bosna in Hercegovina je manjša kopija nekdanje Jugoslavije”
Bosna in Hercegovina je primer globoko razdeljene države, ki nima minimalnega soglasja za preživetje in jo drži skupaj le mednarodna skupnost. Trije različni narodi, pripadniki različnih verskih in kulturnih krogov, so se po krvavi vojni znašli v istem državnem okviru, ki ni ustrezal nobenemu od njih. Kakšna je po vašem mnenju prihodnost Bosne in Hercegovine oziroma prihodnost tam živečih Hrvatov?
O “bosanskem loncu” bi lahko govorili ure in ure. Najprej pozdravljam korake gospoda Janeza Janše in “non-paper”, ki smo ga lahko videli pred kratkim, saj če res prihaja iz slovenske diplomacije, izraža realno stanje. Prvi je želja teoretikov na fakulteti za politične vede, kako naj bi bila Bosna in Hercegovina videti: celovita, multikulturna in tako naprej. Vendar je realnost takšna: Bosna in Hercegovina je manjša kopija nekdanje Jugoslavije. Biti zagovornik razpada Jugoslavije in zagovornik neodvisne Hrvaške ter hkrati zagovornik preživetja večkulturne Bosne in Hercegovine je oblika samoprevare oziroma protislovja. To ne more biti resen pristop.
Bosna in Hercegovina lahko preživi na zemljevidu le, dokler so tam na oblasti tuji dejavniki ali, če jim rečemo s pravim imenom, le, dokler so tam na oblasti prokonzuli Evropske unije in Združenih držav Amerike. Ko se bodo jutri ali pojutrišnjem umaknili, bo Bosna in Hercegovina postala novo žarišče spopadov v Evropi in na Balkanu. Srbi v Bosni in Hercegovini so v boljšem položaju, saj se lahko bosanski Srbi tudi v izrednih razmerah, kot so povečane napetosti med Združenimi državami Amerike in Rusijo, povežejo s svojo legitimno in zakonito domovino v sosednji Srbiji ter računajo na morebitno rusko pomoč. V tem primeru bodo Bošnjaki zaradi svoje šibke bošnjaške identitete vzbudili neo-osmanske želje Turčije, tj. države in regionalne sile, ki se zaveda svoje večstoletne vloge na Balkanu in ima danes zelo pomembno vojaško vlogo v regiji vzhodnega Sredozemlja.
Kar zadeva Hrvate v Bosni in Hercegovini, nam njihova nizka rodnost in stalno izseljevanje povesta vse. Hrvati v Bosni in Hercegovini lahko o svojih zgodovinskih pravicah ali kulturi govorijo, kolikor hočejo, vendar glede na upadanje števila Hrvatov v Bosni in Hercegovini ni verjetno, da bodo te romantične zgodbe v bližnji prihodnosti igrale vlogo v korist Hrvatov. Od stopnje rodnosti vsake države je odvisen njen mednarodni položaj in dolgoročno preživetje.
Vir: Vokativ.hr s posredovanjem UME
