Piše: Sara Bertoncelj (Nova24tv)
Slovenska javna radiotelevizija se je izkazala kot preveč neodvisna za aktualnega predsednika vlade Janeza Janšo, je ugotovil britanski tednik The Economist – katerega naj bi se držal sloves dokaj verodostojnega in objektivnega medija. Navedena trditev ga seveda postavlja v precej drugačno luč. Zapisali so tudi, da premier že eno leto ustrahuje novinarje na družabnih omrežjih, zato je v Sloveniji ostala le še peščica kritičnih novinarjev, ostali pa so bili utišani. Se sploh zavedajo, kako bizarno se vse skupaj sliši in to za vsakogar, ki se potrudi vsaj nekaj minut spremljati poročanje naših osrednjih medijev, četudi ne pozna lastniških struktur in zgodovinskega ozadja? Politični aktivizem novinarjev je tokrat zares presegel vse meje dobrega okusa.
Zelo banalnemu, in zato tudi toliko bolj nazornemu primeru, kako hitro se nepreverjene ali pa tudi lažne informacije razširijo po spletu, smo bili priča pred nekaj dnevi. Ob fotografijo Alenke Bratušek je namreč nekdo, malo za šalo malo zares zapisal, da drži berglo v napačni roki. Čeprav mnogi komentarja niso vzeli resno, so se vmes našli tudi nekateri, ki so zadevo ocenili kot namerno zavajanje. “Če bi res res rabila berglo zaradi neznosnih bolečin v nogi, bi jo prav gotovo imela na pravi strani,” je nekdo zapisal. “Ojej, še bergle ne zna uporabljati, pa je vodila vlado,” je zapisal nekdo drug, spet tretji pa je dodal, da ji ni nič, pač pa da ima gips le za vzbujanje pozornosti. Tovrstni, pa tudi še bolj ostri komentarji so se nadaljevali še cel dan, čeprav so bila vmes tudi opozorila, da drži berglo, glede na levo poškodovano nogo, povsem pravilno v desni roki. Zadeva ni ostala na enem družabnem omrežju, pač pa se je preselila tudi na ostale, povzeli so jo celo nekateri spletni mediji. V tem primeru sicer ni bilo storjene neke večje škode – a primer kaže na to, da ljudje ne preverijo informacije, tudi če jih od tega loči zgolj en klik na Googlu. Še precej zaskrbljujoče pa je to, da svojih informacij ne preverijo niti mediji, še tisti ne, ki naj bi veljali za bolj ugledne.
Na spletni strani medija The Economist imajo zapisano, da se držijo temeljnega načela, da morajo biti pošteni, iskreni ter neustrašni pri zbiranju, poročanju in interpretaciji informacij. Poleg tega pa imajo tudi poudarjeno, da preverijo dejstva vseh svojih uredniških objav, ter da pri poročanju uporabljajo objektivne podatke in raziskave. Zapisano imajo še, da niso usmerjeni niti levo niti desno temveč so njihova stališča mešanica obeh, imajo se za nekakšno radikalno sredino. Skratka, imajo se za skrajno objektiven medij, avtorji njihovih člankov pa, tudi zato, pišejo v anonimnosti.
In vsemu navedenemu navkljub, so si privoščili naslov “Populisti ogrožajo evropske neodvisne javne radiotelevizijske postaje” s podnaslovom: “Če si jih ne morete podrediti, jih več ne financirajte,” s čemer so namignili na to, da naj bi slovenska aktualna vlada zavračala plačevanje proračuna RTV Slovenija, poleg tega pa naj bi želela sprejeti nov zakon o medijih, ki bi ji olajšal nadzor nad javnim medijem. No, ne le da so namignili, pravzaprav so to tudi zapisali in poudarili, da se je RTV dejansko izkazala za preveč neodvisno, za sedanjega slovenskega premierja Janeza Janšo. Izpostavili so, da je naša javna radiotelevizija ob osamosvojitvi Slovenije dobila pooblastilo za neodvisno poročanje – za razliko od državne propagande, ki je prevladovala v času komunizma. Premier Janša pa naj bi zdaj že eno leto na družabnih omrežjih ustrahoval novinarje. Zato se je Janše prijel vzdevek Maršal Twitto, s čemer naj bi se ga primerjalo s komunističnim diktatorjem Maršalom Titom.
Poročanje daleč stran od realnosti
Občutek, da so mediji pristranski do levega pola, se je po navedbah tednika The Economist zakoreninil med evropskimi konservativci, to pa bi lahko imelo posledice tudi pri financiranju javnih radiotelevizij. Populistične stranke naj bi k zmanjšanju proračunov pozivale na Švedskem, Nizozemskem in v Nemčiji – poleg seveda že omenjene Slovenije, kjer bi po predlaganem novem zakonu šlo nekaj prihodkov tudi tisti medijem, ki jih Janša uporablja za svojo propagando. Po navedbah The Economista, naj bi se tudi novinarji nizozemske NOS soočali z ustrahovanjem, pred nedavnim so jih celo fizično napadli na protestih proti koronavirusnim ukrepom, zaradi nadlegovanja pa so morali z vozil odstraniti svoj logotip. Da se take stvari v Sloveniji dogajajo predvsem medijem in novinarjem, ki niso protivladno usmerjeni, seveda niso omenili. The Economist je še zapisal, da se novinarji RTVS bojijo za svoje službe, še več, ostali so le še redki, ki si upajo kritično poročati, ostali pa so bili utišani. Kaj takega se seveda nikoli ni zgodilo, opis pa je bolj podoben stanju v kakšni izmed nekdanjih sovjetskih republik in je svetlobna leta stran od realnega stanja.
The Economist je že lani povzemal izvozne članke Anuške Delić Zavrl
To sicer ni prvič, da je britanski tednik o razmerah v Sloveniji poročal zavajajoče, neresnično in z izrazito agendo, ki je lastna naši levi opoziciji. Junija lani so v članku z naslovom “Barbari na vratih, slovenski premier lovi sovražnike” recimo zapisali, da Janša kopira svojega madžarskega kolega Viktorja Orbana. Opozorili so, da je politika v Sloveniji umazana in da so delitve v njeni družbi tako globoke kot drugod po Evropi ter navedli besede raziskovalne novinarke Anuške Delić Zavrl, češ da Janša poskuša Slovenijo spremeniti v še eno “iliberalno demokracijo” po vzoru sosednje Madžarske. S pomočjo avtoritativne oblasti naj bi se želel znebit sovražnikov, kamor so nekako všteli tudi javno radiotelevizijo in del medijev, ki ni po okusu premierja. Janšo so med drugim obsodili sovražnosti do pravosodja, Slovenijo pa označili za državo, ki ne spada med varne in urejene države – brez da bi seveda kakorkoli preverili katero od svojih navedb, ki so jih povsem nekritično povzeli po naših izvoznih levičarskih novinarjih. “Imeli ste odlično priložnost, da bi razkrili resnico o slovenskem medijskem in pravnem sistemu, ampak ste bili raje leni,” je Gregor Slabe kritično napisal Economistu in jim nanizal nekaj dejstev, da bi morda dobili bolj realno sliko glede dogajanja v naši državi. Danes je videti, da njegovega pisma očitno niso prebrali ali pa so se ga pač odločili, nič kaj novinarsko, ignorirati.
Slovenija je na lestvici, s katero merijo raven svobode, dosegla 95 točk
Indeks demokratičnosti, ki ga objavlja prav The Economist, nam pove, da smo v Sloveniji najbolj strm padec doživeli v času, ko sta bila na oblasti vlada Boruta Pahorja in vlada Alenke Bratušek. Ta je na dnu dolgo časa vztrajal še pod vlado Mira Cerarja in Marjana Šarca, nato pa se je za s tretjo Janševo vlado pričel znova pobirati. V letu 2020 smo bili na 35. mestu – za primerjavo, Italija je bila na 29., Avstrija na 18., Madžarska pa na 56. Ameriška organizacija Freedom House je letos Slovenijo po ravni svobode uvrstila najvišje po letu 2017. Slovenija je namreč na lestvici, s katero merijo raven svobode, dosegla 95 točk. Dobro se jim je zdelo dejstvo, da je parlament razdrobljen med številne stranke, kar naj bi stranki SDS onemogočalo uresničevanje njene domnevne agende, če bi imela sama parlamentarno večino, saj mora vladati skupaj s še dvema strankama. “Politične pravice in državljanske svoboščine se na splošno spoštujejo. Korupcija ostaja problem, čeprav jo mediji proaktivno razkrivajo. Sodstvo je sicer nekoliko nezaupnja vredno, vendar se je kljub temu vzpostavila evidenca neodvisnih sodb in pravna država je na splošno spoštovana,” so zapisali v svoji oceni.
Tujim medijem je, bolj kot resnica, pomembna politična agenda njihovih slovenskih kolegov – kam to postavlja njihovo verodostojnost?
Teh nekaj podatkov je na voljo v nekaj minutah, če ne celo sekundah. S tem da jih ima The Economist nekaj objavljenih celo na svoji spletni strani. Jasno je torej, da se že z enim ali pa vsaj dvema klikoma lahko precej razjasni realno stanje – ali pa vsaj podvomi v enoznačno oceno, ki se tujim novinarjem očitno ponuja. Iz tega lahko sledi le to, da je tujim medijem, bolj kot resnica, pomembna politična agenda njihovih slovenskih kolegov, po čigar narekih pišejo svoje članke. To spoznanje je izjemno zaskrbljujoče, pa tudi tragično. Če ni več svobode medijev, če mediji niso več v službi resnice, temveč v službi politične propagande zoper suvereno članico EU in njeno vlado, so dejansko v službi ničvrednosti. Lahko pa se tudi vprašamo, zakaj v resnici nastajajo takšni članki. Ekonomska propaganda se plačuje, kaj pa politična? Tudi ta se verjetno plača – tako ali drugače. A ključno vprašanje zaenkrat ostaja, kakšna je tu pravzaprav valuta.
