Nekoč je bil na Kosovu velik rudarski kompleks Trepča. Zlato, srebro, cink, svinec in kadmij so kopali v približno štiridesetih rudnikih, ki so dajali delovna mesta ljudem, ki tam živijo.
Eden od rudnikov, Zvečan imenovan, je bil še posebej bogat. Lepega dne je tja prišla Mednarodna krizna skupina (ICG), ugledna mednarodna nevladna organizacija z odličnimi političnimi in gospodarskimi zvezami tudi pri Organizaciji združenih narodov. V njenem upravnem odboru je sedel George Soros, saj je zagonska sredstva za ICG poskrbel prav on. Kmalu so »ugotovili«, da bo Trepča odigrala veliko vlogo pri razvoja Kosova, ko bo postalo neodvisno. Začeli so govoriti, da Srbija izkorišča domačine v Trepči in: »Trepča je berlinski zid Kosova. Dolgo je bil simbol srbske tiranije nad Albanci na Kosovu.« Kmalu za tem je izbruhnila vojna. Nekaj mesecev kasneje je predstavnik OZN na Kosovu Bernard Kouchner, ki je bil po »naključju« tudi soustanovitelj organizacije Zdravniki brez meja, ki jo po »naključju« financira Soros, ugotovil, da delo v rudniku in tovarni v Zvečanu škoduje zdravju, zato je treba srbske lastnike razlastiti, rudnike nacionalizirati. Idejo so podprle tudi nevladne organizacije (NVO), ki jih je spet po »naključju« financiral Soros. Povabili so »zasebne investicijske družbe«, da bi vlagali v rudnike. V »odprtem in transparentnem« postopku javnega naročila je bil med šestnajstimi kandidati izbran – George Soros.
Tako začne svojo zgodbo na portalu Latoszog madžarska zgodovinarka Mária Schmidt. Vse je potekalo v skladu z zahtevami »odprte družbe« in smernicami »neodvisnih strokovnjakov«, skratka z metodami, ki jih Soros in njegova mreža uporabljata povsod po svetu, piše Schmidtova.
Rudnik Trepča. (Slika: Wikipedia)
Recept je sila preprost. Najprej najde Soros poslovni cilj, nato na teren pošlje svojo »civilno družbo« (NVO), ki je ustrezno podprta v levičarskih medijih. Ustvari se kaos, Soros se pojavi kot dobrotnik, da organizira pomoč za obnovo. Njegova ekipa natančno določi sovražnike, ki ga ovirajo, in proti njim zažene medijsko kampanjo. Odprejo se meje, da ne ovirajo njegovih gibanj, oslabi se nacionalna suverenost, kupijo se »strokovnjaki«, delijo se štipendije, delijo se nagrade. Njegovi mediji stavijo na staro leninistično taktiko: vedno uporabljal osebne napade. Ljudi najprej ustrahujejo, če to ni dovolj, jih uničijo. »Njegovi novinarji in aktivisti so specialisti za take umore,« piše Schmidtova. In natanko to se je zgodilo na Kosovu. Okoli 50-milijonski vložek in še okoli 100 milijonov garancij ameriške vlade se je splačalo. Ocenjene zaloge rudnin namreč presegajo deset milijard evrov, Soros pa vedno pobere smetano na torti. Enako je naredil v Romuniji, kjer si je prilastil večino zalog zlata.
Celotno zgodbo si lahko preberete na portalu Gates of Vienna v angleškem prevodu v tekstu z naslovom The Gravedigger of the Left. Schmidtova omenja še Sorosovo madžarsko univerzo CEU (Kavarna Hayek je o tem pisala tukaj) in Rusijo, piše o »sorosizmu«, katerega tarča so predvsem države v tranziciji (Makedonija, Poljska, Madžarska, Romunija in druge države) ter ugotavlja: »Soros and the Left are the same thing.«
