9.1 C
Ljubljana
nedelja, 11 aprila, 2021

Španski avtor Carlos Javier Blanco za Demokracijo: Španija razpada, hkrati pa dovoljuje, da jo drugi okupirajo in kulturno kolonizirajo. A če pade Španija, pade celotna Evropa

Piše: Andrej Sekulović

S španskim profesorjem filozofije in avtorjem več knjig in esejev  Carlosom Javierjem Blancom, ki se posveča predvsem misli nemškega filozofa Oswalda Spenglerja, smo se pogovarjali o zatonu civilizacij s katerim se sooča tudi Evropa, o tem kako takšen zaton preprečiti, o množičnih migracijah in politični situaciji v Španiji, ter o drugih aktualnih temah.

Za začetek nam predstavite vaša dela in področje na katerem ste najbolj dejavni?

Leta 1994 sem doktoriral iz filozofije na Univerzi v Oviedu, ki se nahaja v regiji Asturja. V svojih prvih letih učenja in raziskav sem doprinesel k razvoju teorije oblikovanja kategorij (Theory of Categorical Closure) v t.i. » Oviedski šoli«, ki jo je vodil španski, sedaj že pokojni, filozof Gustavo Beno. Moja zanimanja so se od filozofije znanosti in teorije znanja začela pomikati k filozofiji zgodovine, kar je razvidno tudi iz mojih del o Marxu, Nietzscheju in Spenglerju. Zaradi sektaškega vzdušja asturskega »materializma« sem se sčasoma odmaknil od zapletenega in »znanstvenega« dojemanja filozofije in sem se v nasprotju s tem lotil študije klasične nemške misli. Poleg že omenjenih, sem objavil tudi dela o Kantu in Schopenhauerju. Zaradi strašljivega zatona evropske civilizacije pa sem se v svojih študijah vse bolj posvečal Spenglerju. V zadnjem desetletju sem sprevidel, da je Spengler vodilni filozof 20. stoletja, obenem pa je tudi avtor, ki je preklet. Pri preučevanju njegove zapuščine in iskanju tistih, ki so se v novejših časih ukvarjali z njegovimi idejami, sem naletel na dva glavna vira. Prvega sem našel v tako imenovani novi desnici, ki ima francoske (de Benoist, Faye) in belgijske (Steuckers) temelje. Drugega sem našel v delih belgijskega, oziroma belgijsko-nemškega profesorja Davida Engelsa, ki trenutno opravlja raziskave na Poljskem.

Povejte nam kaj več o teh dveh glavnih virih, ki ju omenjate…

Tako imenovana Nova desnica se dobro zaveda povezav med Spenglerjem in nemško konservativno revolucijo, ter med novo identitarno in anti-dekadentno mislijo, kar opazimo predvsem pri Robertu Steuckersu. Engels pa je predsednik Združenja Oswalda Spenglerja za preučevanje človeštva in svetovne zgodovine in se posveča študijam in priznanju špenglerskega pristopa dekadentnemu 21. stoletju.  Z obema avtorjema imam dobre prijateljske odnose in redne stike. Od njiju sem se veliko naučil.

Kako pa je Spengler vplival na vas?

Spenglerjev pristop do zgodovine mi je bil v veliko pomoč pri moji interpretaciji Hispanščine v geopolitičnih okvirjih, vključujoč rekonkvisto in vlogo Asturskega kraljestva, napore Špancev, da bi se osvobodili Mavrov in da jih le ti ne bi asimilirali, ter ohranitev katoliške in keltsko-germanske identitete ob soočanju z barbari z juga.

Ste tudi urednik španskega bloga Spengleriana, kaj nam lahko poveste o tem blogu?

Na »Spengleriani« (Zaton Evrope https://decadenciadeeuropa.blogspot.com/) bo kmalu že dvesto objav, od katerih so nekatere precej dolge, druge pa krajše. Blog je bil narejen januarja 2012 in ima že več kot 136,000 obiskov. Objavljeni članki so večinoma moji, je pa tudi nekaj izjem, vključujoč  prevode in intervjuje, ki se mi zdijo pomembni. Blog spremljajo ljudje iz različnih delov sveta, ne le iz špansko govorečih dežel. Je tudi eden redkih blogov, ki se posvečajo špenglerskemu pristopu zgodovine in sedanjosti, vsaj splošno gledano, saj se pristop, ki sem ga sam izbral lahko definira na več načinov; za nekatere je preveč konservativen, za druge preveč marksističen ali nacionalističen. Na blogu objavljam svoje akademske publikacije, veliko esejev pa sem napisal tudi za sam blog ali za prijateljske publikacije, kot so La Tribuna del País Vasco, Tradición Viva, Geopolitica en Español in druge, v katerih me redno objavljajo.

Že samo ime nam govori, da se na svojem blogu, kot tudi v svojih delih, posvečate predvsem filozofiji Oswalda Spenglerja. Kaj se lahko danes naučimo iz njegove filozofije?

Spengler je bil »prerok«, ne zato, ker bi imel nekakšen božji dar, ampak zaradi pravilnosti njegovih metod. On je izbral morfološko metodo, ki nas uči, da gre cikel kulture, ki se postara v civilizacijo skozi neizogibna obdobja, ki jih lahko predvidimo, kot lahko v življenju človeka predvidimo, da bo čez čas ostarel in glede na njegovo osebnost, navade, pregrehe in tudi glede na vzporednice z drugimi ljudmi, ki so živeli na podoben način, predvidimo kako se bo postaral in kakšna bo njegova starost. Evropa bo tako kot vse civilizacije umrla. Vendar pa je njena smrt še vedno daleč stran in še vedno ostaja prostor za interval »cezarizma« ( v to je prepričan predvsem Engels), ki vleče vzporednice z zadnjim kaotičnim obdobjem Rimske republike in z državljanskimi vojnami. Guillaume Faye je v Trku katastrof (Convergence of Catastrophes) napovedal obdobja »državljanskih vojn« in obdobja »evropske rekonkviste«, katere cilj bo reševanje lastne identitete sredi invazije, ki jo je omogočil neoliberalizem. Gre za analogijo z rekonkvisto kraljev Asturije, ki so hoteli rešiti Iberski polotok pred mohamedansko nadvlado.

Kako je danes s tem v Evropi in kakšne so glavne lastnosti zatona civilizacije?

Evropska civilizacija je v zatonu, razorožena in nemočna v multipolarnem kontekstu, ki je zelo nevaren za njene narode in ljudstva.  Elite, ki trdijo, da vladajo v imenu Evropejcev so se prodale. To so pokvarjene elite, ki so pripravljene storiti vse, da bi zadržale svoje privilegije in ostale dobro plačani psi čuvarji zasužnjenih množic. Spengler je zelo dobro upodobil proces preobrazbe nekoč zdrave, močne in dobro organizirane skupnosti v krotko množico impotentnih, v čebeljemu panju živečih, brezdušnih, mentalno koloniziranih, sterilnih sužnjev brez družin in otrok, ki so se prav tako pripravljeni prodati za vsako ceno, da bi lahko še naprej uživali svoja mamila, ter se izognili delu na poljih ali rokovanju z orožjem. Že sedaj smo priča tej ohlokraciji v Evropi, ki nam grozi, da nas bo žive pojedla. Predvidevanja se bodo uresničila, če ne bo prišlo do pojava cezarizma ali do reakcije v obliki »rekonkviste«.

Lahko ta zaton preprečimo?

Zaton lahko preložimo. Proti-hegemonija je možna. Potrebna so nacionalna popularna gibanja. Nikoli pa ga ne bo mogel zaustaviti le konservativizem, ki je sam po sebi strahopeten in prilagodljiv, kot tudi ne »progresiven« način razmišljanja, ki je glavni agent tega zatona. Konservativna opozorila o kitajskem ali venezuelskem »komunizmu« ali o ruski avtoritarnosti je težko jemati resno. Evropska nacionalna popularna gibanja ne smejo biti ne leva ne desna, temveč se morajo zavzemati za nacionalno-popularno suverenost, v imenu katere se mora vsak narod boriti proti anglosaški neoliberalni nadvladi in pokazati nastajajočim imperijem, kot sta Rusija in Kitajska, da tukaj še vedno živijo uporniški narodi. Tako lahko pokažemo, da Evropa ni sinonim za neoliberalne birokratske elite v Bruslju, temveč predstavlja avtohtona ljudstva, ki imajo na svojem ozemlju pravico odločati o lastni usodi. Do tega je še daleč, vendar pa se mora preden pride do resničnega boja, odviti kulturni boj, boj idej. Znake tega boja lahko opazimo v vseh državah, napori tega proti-medijskega, intelektualnega boja pa so vsekakor ogromnih razsežnosti.

Katerim drugim filozofom se posvečate, poleg Spenglerja?

Morda se bodo »konservativci« nad tem zgražali vendar sem, preden sem bral pomembne avtorje kot sta Constanzo Preve in Diego Fusaro, preko svojih študij Marxa prišel do zaključka, da najbolj pristen Marx, aristotelski, komunitarističen in idealističen mislec organske celote nima nič skupnega z Marxom marksistov, ali pa s postmoderno degenerirano levico, ki je pozabila na delo in na produktiven aspekt družbenega življenja, temveč je namesto tega obsedena s tem kar pisec Juan Manuel imenuje »pravice hlačne zadrge« (pravice do spolnega odstopanja, določanja lastnega spola in neomejenega hedonističnega užitka).

»Progresivci« verjetno padejo v nezavest, če jim omenimo Tomaža Akvinskega, mojstra reda. Kljub temu ni nič bolj revolucionarnega od klasične sholastične misli. Za takšen novi red kot ga je s pomočjo vitezov tisoč let širila Cerkev ni bilo nič boljšega od tega, da je črpal navdih iz »Summe Theologice« Akvinskega. Za novo tisočletje potrebujemo novo Summo.

Foto: Osebni arhiv Carlos Javier Blanca

Bi morda izpostavili tudi kakšne sodobne Španske filozofe in avtorje?

Človek zaradi katerega sem vzljubil filozofijo je bil Don Gustavo Bueno, španski filozof, ki je preminil leta 2016, za seboj pa je pustil zelo »baročni« opus. Pomembno je, da njegova dela preučujemo neposredno, brez filtrov njegovih učencev, ki so večinoma bedaki, ne glede na to ali se nagibajo k marksizmu ali k konservativizmu.

Pred kratkim sem odkril teorije argentinskega misleca Marcela Gulla v delu »Vzpodbujanje nepokorščine« (Founding Insubordination), ki nudijo nov način razumevanja Hispanije (lahko pa se prilagodijo tudi drugim geopolitičnim entitetam). Gre za zelo plodne ideje nasprotovanja neoliberalizmu in (anglosaškem) neokolonializmu, ki temeljijo na kulturnem odporu in ekonomskem protekcionizmu narodov, ter spodbujajo zvezo teh etnično in kulturno sorodnih narodov proti imperiju. Gullova težava pa je, da hoče predstaviti evropske Špance in ameriške Špance z lažnim izključujočim ločevanjem, kot Hispance ( vključujoč mestize – rasne mešance v ZDA), ali pa kot Germane (nordijce). Pri tem je pomešal etnične (keltsko-germanske) korenine Severne Španije s podrejenostjo trenutnega Španskega kraljestva koruptivni in nerodni Evropski uniji, ki jo vodi denaturacijska Nemčija. Kljub temu se lahko v Evropi veliko naučimo , če beremo njegova dela.

Kaj pa drugi evropski avtorji?

Vsem prav tako priporočam dva belgijska avtorja: Steuckersa in Engelsa. Oba pozivata k duhovnemu preporodu Evropejcev.

Naklonjen sem tudi sicer marksističnemu filozofu Diegu Fusariu, s katerim sem tudi sodeloval. Fusario združuje desničarske vrednote (družina, tradicija) z levičarskimi idejami (socialna pravičnost, dostojni pogoji dela, odprava kapitalizma) in po mojem mnenju povzema resničnega Marxa, namesto Marxa progresivcev ali odvečnih komunistov in Stalinistov. Prav tako s tem povzema preporod, ki se mora zgoditi preden popolnoma podležemo.

Danes se univerze in izobraževalne ustanove, namesto učenju vse bolj posvečajo politično korektni levičarski indoktrinaciji. Kako je s tem v Španiji?

Španija je verjetno ena od držav, ki jih je virus politične korektnosti najhujše prizadel. Celoten izobraževalni sistem, vključujoč univerze, je danes ogromen inkvizitorski stroj. Ljudem perejo možgane. V mojem domačem mestu Gijón, ki je največje mesto na območju Asturje in kraj iz katerega izvira rekonkvista, se ljudje norčujejo iz Don Pelaya, prvega španskega kralja in pobudnika rekonkviste. Ko sem enkrat svojo knjigo o rekonkvisti »Le Luz del Norte« ponudil knjižnici, mi je njihov uslužbenec rekel, da ta osebnost sploh ni obstajala. Danes je (po levičarsko) politično korektno reči, da Mavri niso okupirali Evrope, da je bila Druga španska republika prekrasna demokracija, da so bile španske osvojitve genocid, da je bil prehod iz frankizma v bourbonizem »vzoren« in tako dalje…gre za preprosto pranje možganov.

Španija je ena izmed sredozemskih držav, ki so najbolj obremenjene z množičnimi migracijami, saj poteka glavna migranska pot ravno skozi Sredozemlje. Kako to vpliva na vašo deželo?

Danes nam prikrivajo, da maroški sultan tihoma okupira Španijo, da izsiljuje Špansko vlado in da obstajajo načrti za prevzem Kanarskih otokov, Ceute in Melille in velikega dela Andaluzije. Prikrivajo nam, da obstaja načrt za ustanovitev » velikega Maroka«, ki vključuje bivšo špansko provinco Saharo, Mavretanijo, del Alžirije, Mali in Španijo (in s tem Evropo). Mafijske združbe uvažajo ljudi iz cele Afrike, kot tudi višek prebivalstva iz Maroka, ki se zatem preživlja s španskimi javnimi sredstvi, ki pa so že tako močno izčrpana zaradi Covid-19 pandemije. Šolanje in preživetje za tisoče Afričanov, vključujoč Maročane, bo plačala španska država, ki je že tako v težkem stanju, saj je zadolžena in močno ranjena zaradi pandemije, saj je odvisna od monokulturnega turizma, ter nima več dovolj sredstev niti za lastno prebivalstvo. Tako, da namesto o množičnim migracijah ali o tihi invaziji, lahko govorimo kar o tem, da postaja Španija kolonija Maroka, teritorij, ki se ga izsiljuje s pomočjo »človeške bombe« in se je prisiljen žrtvovati drugi državi, ki mu grozi. Po drugi strani imamo tudi veliko domačih in tujih agentov Magreba, ki promovirajo idejo o »veličastnosti Al-Andalusa«, o »Španiji treh kultur; Mavrov, judov in kristjanov« in o »arabski dediščini Španije«, kot tudi veliko  levičarskih trojanskih konjev znotraj ideje o evropski in krščanski Španiji. Na vse to ni nobenega odziva. Španija razpada, hkrati pa dovoljuje, da jo drugi okupirajo in kulturno kolonizirajo. A če pade Španija, pade celotna Evropa.

Kako bi ocenili trenutno politično situacijo v Španiji?

Kot popolno norost in zmagoslavje neumnosti. Potem, ko je policija porazila separatistične teroriste, jih vlada slavi in priznava kot politične subjekte. Potem, ko ji je uspelo ekonomsko zadušiti katalonsko vlado ali Generalitat Katalonije zaradi njihove nezvestobe narodu, še naprej priznava avtonomijo njihovih dejanj, ki so vedno usmerjena v razpad Španije. Imamo Manjšinsko vlado, ki sprejema zakonodajo brez konsenza in gre očitno v smer ustvarjanja razkolov in družbenih razpok. Stoletje in pol državljanskih vojn jim ni bilo dovolj, oni želijo še več in več državljanske vojne. S svojo postmoderno agendo vzbujajo grozo med delavskim in srednjim razredom; evtanazija, spolne pravice »hlačne zadrge«, podpora odstopajočim in degeneriranim manjšinam…gre za tipičen socialni inženiring. Naši državi vladajo psevdo-levičarji, ki hočejo uničiti resnično produktivne družbene razrede zavoljo parazitov. Po drugi strani imamo strahopetne desničarje, ki jim primanjkuje interesa, da bi se pripravili za kulturni boj, ki je v naših časih bistvenega pomena.

Kakšne so vaše napovedi za prihodnost v Evropi?

Pojavilo se bo veliko identitarnih gibanj, ki bodo zelo raznolika, saj Evropa že ima vso podedovano etnično raznolikost, ki jo potrebuje. Ta nacionalna-popularna gibanja bodo naredila veliko napak, obenem pa bodo izpostavljena splošni kriminalizaciji. Vendar pa bodo na koncu v vsaki državi, v vsakem mestu in v vsakem kraju vstala proti zagovornikom samomora Evrope. Ljudje, ki »ne morejo več ničesar izgubiti« bodo šli na ulice. Obnovitev reda bo nujna, red pa bo moral biti centraliziran, saj Evropa ne more preživeti, če ne deluje kot eno telo, ne glede na različne izkušnje v posameznih državah. Evropska unija bo obenem vse bolj izdajalska, lažna in neučinkovita, ter se bo razkrila kot sovražnik ljudstev, za katera trdi, da jih želi združiti. Vendar pa bo moralo priti do enotnosti Evropejcev, tako kot so Kitajci, Rusi in, vsaj upam, tudi Španski Američani že enotni. Glede tega je treba seveda še marsikaj postoriti. Če bodo ZDA propadle, ni nujno, da se to zgodi tudi v Evropi. Smo zelo stara ljudstva s starodavnimi sorodnimi vezmi in naš instinkt glede tega nam lahko pomaga pri samoobrambi. Reši nas lahko le takšen instinkt ali pa bog.

Biografija: Carlos Javier Blanco je španski profesor filozofije iz mesta Gijón, ki leži v pokrajini Asturja. Je tudi urednik bloga Spengleriana in avtor več knjig in esejev o filozofiji, v katerih se ukvarja predvsem z nemškimi filozofi. Leta 1994 je doktoriral iz filozofije na Univerzi v Oviendu, glavnem mestu španske avtonomne pokrajine Asturja. Poleg preučevanja filozofije, v sklopu katere se posveča predvsem nemškemu filozofu Oswaldu Spenglerju, se ukvarja tudi z geopolitiko in z zgodovino Španije. Je tudi redni sodelavec drugih tovrstnih publikacij, ki redno objavljajo njegove članke.

Zadnje novice

Sorodne vsebine