Piše: Gašper Blažič
V zadnjih 48 urah po kuloarjih kroži govorica o skorajšnji sodni zmagi nekdanjega jezuita Marka Ivana Rupnika, kar je sprožilo tudi ogorčen odziv žrtev, ki na sodišču niti še niso bile zaslišane.
Vatikan je informacijo že zanikal, saj je sodni proces proti Rupniku še vedno v teku, dejansko pa se je začel komaj oktobra lani, ko je bil imenovan petčlanski sodni senat. Sojenje je sicer strogo tajno, kar je še bolj vabljivo za lansiranje raznih medijskih spinov. Verjetno pa bo zaslišanje žrtev prišlo na vrsto šele to jesen, saj so takšni postopki dolgotrajni. Sodni (in) cerkveni mlini pač meljejo počasi – a meljejo zanesljivo. Ob prvostopenjski sodbi bo verjetno sledila pritožba, končna odločitev pa bo v rokah papeža Leona XIV.
Ob tem velja spomniti, da so tudi informacije o imenih članov petčlanskega senata, ki sodi Marku Ivanu Rupniku, tajne – ravno z razlogom, da se sodni proces zaščiti pred zunanjimi vplivi. Znano je le to, da člani senata niso zaposleni v rimski kuriji, pač pa so bili za to nalogo pripeljani od drugod.
Omenjeni medijski spin o nedolžnosti se je najprej pojavil na tradicionalističnem spletnem portalu Messa in Latino, ki pa ni neposredno povezan z nedavno ponovno izobčeno Bratovščino sv. Pija X., imata pa precej skupnega. Denimo pri nasprotovanju nekaterim potezam prejšnjega papeža Frančiška. Omenjeni portal naj bi bil tudi nekakšen “ventil” za razočarane vatikanske uradnike. Gre torej za nekakšno ideološko zavezništvo, vendar s to razliko, da gre za zmernejše tradicionaliste, ki ne želijo škodovati edinosti Cerkve, tu in tam pa izvajajo notranje pritiske. Denimo na predstojnika Dikasterija za nauk vere, tj. kardinala Víctorja Manuela Fernándeza, sicer Argentinca, torej rojaka sedaj že pokojnega papeža Frančiška. Slednji je Fernandeza imenoval za kardinala istočasno z Robertom F. Prevostom, torej sedanjim papežem Leonom XIV. Dikasterij za nauk vere je tudi zadolžen za določene kazenske postopke proti klerikom.
Prav dejstvo, da je postopek tajen in da tudi imena sodnikov niso znana, žrtve pa nimajo vpogleda v postopek, je lahko idealna okoliščina za lansiranje medijskih spinov o Rupnikovi “nedolžnosti”, na kar opozarjajo tudi nekateri tuji mediji. Pri tem se sama po sebi izpostavlja primerjava nedavnega dokaj hitro sprejetega sklepa o izobčenju škofov iz Bratovščine sv. Pija X. ter postopka proti Rupniku. Vendar gre za dve neprimerljivi stvari, ker je šlo pri izobčenju le za javno potrditev izobčenja, ki se je zgodilo že z dejanjem samim.
Povedano drugače: Rupnikova domnevna sodna zmaga je zgolj medijski spin, ki ima za seboj tudi določene motive in sicer vnesti čim več zmede in tudi polarizacije v katoliško občestvo.
Če bi bil v nasprotju s tem medijskim spinom Rupnik spoznan za krivega, bo verjetno izgnan iz kleriškega stanu. Toda sodba cerkvenega sodišča sama po sebi nima civilnopravnih posledic. Lahko pa le-te nastopijo, če žrtve ovadijo Rupnika na civilno sodišče in/ali ga odškodninsko tožijo. Vendar je takšen razplet mogoč le teoretično, saj civilna zakonodaja pozna zastaralni rok, ki je še nedavno obstajal tudi v cerkvenem pravu, vendar ga je papež Frančišek odpravil. Razen če so se določene spolne zlorabe zgodile v novejšem času.
