Tekst in foto: Katarina Wakounig Pajnič
Z našimi reportažami po avstrijskem Koroškem zadnje mesece potujemo od najbolj slovenske občine na Koroškem Sele do najbolj severnega slovenskega naselitvenega območja Djekše, prek Celovca in najbolj južne doline, tradicionalno poseljene s Slovenci, Roža; nazadnje pa smo bili ob turističnem Vrbskem jezeru, na Otoku, ki je postal popolnoma nemški.
Tokrat se podajamo v hribovje na severozahodni rob slovenstva pogledat slovensko etnološko zapuščino v Kostanje. Kostanje (nemško: Köstenberg) so vas v dobro znani občini Vrba ob Vrbskem jezeru/Velden am Wörther See. Ležijo v Osojskih Turah, jugovzhodno od Osojskega jezera/Ossiacher See na nadmorski višini okoli 800 m. V pisnih virih Brižinske škofije se Kostanje prvič omenjajo leta 1150. Pred 100 leti, na začetku 20. stoletja, je v vasi živelo kar okoli 1000 Kostanjčanov, po popisu iz leta 2001 pa je imel kraj samo še okoli 150 prebivalcev. Drastičen upad prebivalstva je več kot očiten.
Ohranjanja slovenske etnološke dediščine
Kostanje so bile ustanovljene kot samostojna občina leta 1889 in so lani praznovale 40 let pod tržno občino Vrba. Mladina Landjugend Köstenberg, žal jih le še peščica zna slovensko, je bila zelo aktivna ob pripravi na praznovanje. Prebivalstvo občine Kostanje je bilo izrazito slovensko govoreče vsaj še globoko v sredino 20. stoletja, o čemer pričajo zgodovinski popisi prebivalstva, nekdaj bogato slovensko kulturno življenje in seveda slovenski nagrobni napisi, ki slovenske zgodovine ne morejo izbrisati. Ob koroškem plebiscitu so bile Kostanje podobno kot nekateri drugi takrat še slovensko govoreči kraji severno od Vrbskega jezera vključene v cono B plebiscitnega ozemlja, zato tam glasovanje o državni pripadnosti ni bilo izvedeno. Po zadnjem avstro-ogrskem popisu prebivalstva iz leta 1910 je okoli 66 odstotkov prebivalcev takratne občine Kostanje navedlo slovenščino kot svoj vsakdanji pogovorni jezik. Tudi dandanes marsikateri mladi Kostanjčan obvlada vsaj osnove slovenščine.
Bukovnik Andrej Šuster – Drabósnjak
Kostanje so rojstni kraj znamenitega koroškega bukovnika Andreja Šusterja – Drabósnjaka, ki je bil rojen 1768 v Drabosinjah, umrl pa je leta 1825 v Umbarju. Bil je ljudski pesnik, dramatik in tiskar. Drabosnjak je svoja dela pisal in tiskal v lastni domači tiskarni v slovenskem jeziku. Bukovništvo je kulturni fenomen zlasti slovenske Koroške, ki črpa svoje korenine v protestantski jezikovni kulturi Primoža Trubarja. Bukovniki so živi člen med protestantizmom in Slomškovo zamislijo o širjenju visoke kulture v narodu, kot je to bilo dokončno uresničeno s Celovško Mohorjevo družbo. Posebnost tega kulturno-literarnega gibanja je v njegovem ljudskem značaju, čeprav so imeli bukovniki za zgled pri svojem ustvarjanju predvsem t. i. visoko kulturo. Drabosnjakova najbolj znana dela so igra o življenju Jezusa Kristusa Pasijon, pesnitev Svovenji Obace in Igra od izgubljenega sina. Njegove igre so pogosto prepisovali in prirejali. Številne gledališke skupine pa so jih uprizarjale od 19. stoletja dalje, zlasti v prvi polovici 20. stoletja do danes. Znamenita uprizoritev Pasijona je bila prav z igralci domačini in iz okolice na Kostanjah.
Pesnik Andrej Kokot
Andrej Kokot je bil rojen 1936 v Gornji vasi pri Kostanjah, umrl pa je 2012 v Celovcu. Bil je izredno senzibilen pesnik in prevajalec s koroško-slovensko dušo. Prvo zbirko z naslovom Zemlja molči je objavil leta 1969. Sledile so Ura vesti (1970), Čujte, zvonovi pojo (1972) in Onemelo jutro (1974). V zbirkah Kamen molka (1979) in Kaplje žgoče zavesti (1982) se je vrnil k tradicionalnim oblikam pesnitve. Pisal in objavljal je tudi otroške pesmi, kot je Ringaraja (1983). Naletimo lahko na nemške in angleške prevode njegovih pesmi, na primer Die Totgeglaubten (1978). Izbor pesmi s prevodom je objavljen v delu Slovenska beseda na Koroškem, ki so ga izdali Reginald Vospernik in drugi. Andrej Kokot je tudi priča časa. Kot otrok je bil v roparski in teroristični akciji nacistov leta 1942 zaradi svoje materinščine skupaj z družino izgnan v nemška taborišča. Prvič je svoje spomine zapisal leta 1996, ki so v drugi slovenski izdaji in v nemškem prevodu izšli leta 2012. Njegov brat Jozi je bil ubit v Mauthausnu.
Cerkev sv. Filipa
Farna cerkev sv. Filipa in Jakoba se v pisnih virih prvič omenja leta 1202, nazadnje pa je bila obnovljena leta 1962. Nekdanja obrambna cerkev v gotskem slogu stoji sredi utrjenega in obzidanega pokopališča, na samem obzidju pa je še mogoče razločiti sledi strelnega orožja. Na zunanjem zidu cerkve najdemo številne slovenske nagrobne kamne. Nekateri so posvečeni padlim iz prve svetovne vojne, nekateri padlim iz druge svetovne vojne, drugi poetično opisujejo življenjsko usodo umrlih. Jozi Kokot, umrl leta 1944 v nacističnem taborišču v Mauthausnu, je poseben primer domače slovenske tradicije nagrobnih pesmi. Njegovo življenje in njegova usoda sta opisana v epski pesmi. S tem je njegov nagrobni kamen tudi kulturnozgodovinski spomenik lokalne zgodovine.
Cerkev sv. Janeza
Podružnična cerkev sv. Janeza v Gornji vasi, ki je bila nekoč farna cerkev na Kostanjah, sodi celo med najstarejše cerkve na Koroškem. Ta cerkev ima lesen stolp, streha je prekrita s skodlami, z zvonovi zvonijo na roke s pomočjo vrvi, v cerkvi ni ne električne razsvetljave ne ogrevanja. Ogleda vredni so poslikan lesen strop, freske na notranjih stenah in freske na zunanji strani cerkve ter kipi v notranjosti cerkve. Okoli cerkve je staro pokopališče, večina grobov je že zapuščena, načrtujejo preureditev za žarne grobove.
Srednjeveške ruševine
Na vzpetini, na stičišču med Kostanjsko cesto in staro rimsko cesto severno od vasi Zgornje jezerce najdemo ostanke razvaline stolpa in dvorišča, ki ju omenja že listina iz leta 1353 »turen und hof cze Chestnich«. Višina obzidja je do 1,5 m, dolžina obzidja okoli dvorišča pa 350 m. Tu so tudi ostanki drugega obrambnega obroča. Hovart ali Črni grad je vas južno od Kostanj, kjer so razvaline Črnega gradu/Schmarotzwald ali tudi Hochwart, od tod poimenovanje Hovart. Ruševine gradu iz druge polovice 12. stoletja so na skalnatem, delno gozdnatem vrhu Malega strmca (Kleiner Sternberg) na 800 m nadmorske višine in so od vaškega jedra oddaljene le kakih 15 minut hoje.
Drabosnjak na vsakem koraku
V Gornji vasi pri Kostanjah je postavljen spomenik znamenitemu Andreju Šusterju – Drabósnjaku. V Zgornjem Jezercu je po njem poimenovana tudi cesta. V Kostanjah je muzej vsakdanje kulture Drabosnjakov dom pod varstvom Slovenskega narodopisnega inštituta SNI Urban Jarnik. Muzej Drabosnjakov dom lahko seveda obiščete po dogovoru z društvom SPD Drabosnjak. Vodenje po muzeju je mogoče na različne teme »Od setve do žetve«, »Od zrna do kruha«, »Delo v gozdu«, »Podeželska obrt« itd, preko česar se lahko seznanite s kmetijstvom, ki je kmečkim družinam do srede 20. stoletja omogočalo preživetje. Tudi domače slovensko prosvetno društvo nosi Drabosnjakovo ime in ima spletno stran v slovenščini: https://www.drabosnjak.at/language/sl/spd/.
Trdno zakoreninjeno slovensko društveno življenje
Domače Slovensko prosvetno društvo Drabosnjak na Kostanjah je bilo prvotno ustanovljeno leta 1903, ko so Kostanje bile še povsem slovenske, a so že občutile nasilje nemškutarske oblasti in političnega okolja. Tudi to društvo je, kot vsa izobraževalna društva tega časa, namenilo posebno pozornost identiteti, jeziku in izobraževanju. Petje in odrska dejavnost, ki je imela z Drabosnjakom živo tradicijo v fari, pa sta bila dodatna stebra kulturne vizije življenja. Župnija Kostanje se šteje s svojimi podružnicami Trešiče, Črešnje in Gornja vas za uradno dvojezično župnijo. Kostanje so ne nazadnje odlična izhodiščna točka za pohodniške poti po bližnjih božanskih Osojskih turah. Zelena, neokrnjena narava pa ponuja veliko možnosti tudi za kolesarjenje. In najpomembnejše: za vse etnološke navdušence so Kostanje pravi slovenski raj!
