Piše: C. R.
Nemško javnost je razburila objava t. i. »manifesta za mir«, ki ga je 11. junija v Berlinu objavilo več kot 80 vidnih članov levega krila Socialdemokratske stranke Nemčije (SPD). Manifest, ki ga krasi logotip stranke, poziva k zaustavitvi spopadov z Rusijo ter k obnovitvi sodelovanja z Moskvo. To je povzročilo ostre odzive drugih političnih strank, tako levih kot desnih. Obene manifest odraža nevarno približevanje ekstremizmu, poudarja analitik mednarodnih odnosov Marc Villain.
Manifest, objavljen tik pred obiskom obrambnega ministra Borisa Pistoriusa v Kijevu 12. junija in pred vrhom zveze NATO v Haagu konec meseca, postavlja pod vprašaj celotno zunanjo politiko SPD in novo vladno koalicijo s CDU/CSU pod kanclerjem Friedrichom Merzom, saj nasprotuje koalicijskemu sporazumu z 9. aprila, ki jasno označuje Rusijo kot »največjo in neposredno grožnjo« ter določa večjo obrambno pripravljenost Nemčije, vključno z zvišanjem obrambnih izdatkov na 3–5 % BDP.
Med podpisniki manifesta so nekdanji vodja poslanske skupine SPD Rolf Mützenich, bivši predsednik stranke Norbert Walter-Borjans, nekdanji finančni minister Hans Eichel in bivši kulturni minister Julian Nida-Rümelin. Slednji nasprotujejo nameščanju ameriških obrambnih raket na nemškem ozemlju, pozivajo k »ponovni vzpostavitvi dialoga z Rusijo« in skupnim varnostnim projektom ter obenem Zahodu očitajo militarizacijo in enostransko polaganje krivde za vojno v Ukrajini le na Kremelj.
Kritiki opozarjajo, da manifest ignorira vojne zločine, uničenje in kršitve človekovih pravic, ki jih Rusija izvaja v Ukrajini, kot tudi lastnosti Putinovega režima in zavračanje vsakršnih mirovnih pogajanj. Poleg tega je dokument nostalgično idealizira »Ostpolitiko« iz 70. let in ne upošteva sprememb v sodobnem geopolitičnem kontekstu, kjer Rusija odkrito izpodbija začrtane evropske meje.
Avtorji manifesta izhajajo iz miselnega kroga »Erhard Eppler – Kreis«, na čelu katerega sta poslanca SPD Gernot Erler in Ralf Stegner. Slednji je pred kratkim obiskal zasebno srečanje z ruskimi uradniki v luksuznem hotelu v Bakuju. V ozadju je tudi politično maščevanje stare garde SPD, ki jo je novi predsednik stranke Lars Klingbeil marginaliziral in odstranil z vplivnih položajev. A čeprav nihče od aktualnih voditeljev SPD ni podpisal manifesta in ga podpira le okoli 5 % aktivnih poslancev, gre za vplivno manjšino z dolgo tradicijo rusofilije.
Manifest je objavljen v času, ko se SPD sooča z najhujšim volilnim porazom v svoji zgodovini. Februarja 2025 je stranka prejela le 16,4 % glasov.
Odzivi so bili burni. Obrambni minister Pistorius je ostro dejal, da je s Putinom mogoče govoriti le z »položaja moči«, CDU pa je poudaril, da Rusija ne želi miru. Tudi predstavniki Zelenih so jasno obsodili manifest kot zanikanje realnosti in sodelovanje z morilskim režimom. Der Spiegel je v uredniškem komentarju zapisal, da gre za »manifest nepoboljšljivih«, medtem ko je TAZ dokument označil za »popolno zgrešeno presojo ruske realnosti«.
Manifest se v ključnih točkah ujema z ruskimi propagandnimi narativi, vključno z relativizacijo odgovornosti za aneksijo Krima in invazijo na Ukrajino. Spominja tudi na podobne pozive k nevtralnosti iz časa hladne vojne, ko so množični protesti v Nemčiji nasprotovali nameščanju ameriških raket, ki jih je Kremelj že takrat znal učinkovito izkoristiti.
Razprava, ki jo je sprožil manifest, ne zadeva le Nemčije. Povsem enake dileme zaznavamo tudi v drugih evropskih socialdemokratskih strankah, kot so italijanska Demokratska stranka, španski PSOE ali francoski Socialisti. Tudi tam notranji razkol odpira vrata podobnim manipulacijam.
