Piše: Damian Ahlin
Ponekod so bile temperature 40 stopinj nad povprečjem, na nekaterih delih Arktike pa 30 stopinj nad običajnimi. To ni dober znak, ko se zgodi kaj takega, je dejal Matthew Lazzara, meteorolog z Univerze v Wisconsinu.
Vremenske postaje na Antarktiki so v petek 18.marca, ko se regija približuje jeseni, podirale rekorde. Na postaji Concordia, ki se nahaja na nadmorski višini 3234 metrov, so zabeležili temperaturo minus 12,2 stopinje Celzija, kar je približno 40 stopinj Celzija nad povprečjem, na postaji Vostok, ki se nahaja na še večji nadmorski višini, pa je temperatura dosegla minus 17,7 stopinje Celzija, s čimer je za približno 15 stopinj Celzija presegla svoj dosedanji rekord. V bazi Terra Nova na obali je bilo 7 °C, kar je precej nad lediščem.
To je presenetilo uradnike Nacionalnega centra za podatke o snegu in ledu v Boulderju v Koloradu, saj so bili pozorni na Arktiko, katere temperatura je bila za 30 °C višja od povprečja, območja okoli severnega tečaja pa so se bližala točki taljenja ali so jo že dosegla, kar je za sredino marca zelo nenavadno.
To, kar se je zgodilo na Antarktiki, je verjetno le naključen vremenski dogodek in ne znak podnebnih sprememb. Če pa se to ponovi ali ponavlja, je to lahko zaskrbljujoče in del globalnega segrevanja.
Celotna antarktična celina je bila v petek za približno 4,8 °C toplejša od osnovne temperature v obdobju 1979-2000, je razvidno iz podatkov Climate Reanalyser Univerze v Mainu, ki temeljijo na podnebnih modelih Nacionalne uprave ZDA za oceane in ozračje (NOAA). Ta 4,4 °C nad že tako visoko povprečno temperaturo je nenavadna; to je tako, kot da bi bile celotne Združene države Amerike za 4,4 °C toplejše kot običajno.
Arktični vročinski val
Pri segrevanju Antarktike je zelo nenavadno, da se južna celina, razen ranljivega polotoka, ki se hitro segreva in izgublja led, ni veliko segrela, zlasti v primerjavi z ostalimi deli sveta.
Na Antarktiki je bil postavljen rekord za najnižjo poletno površino morskega ledu, saj se je ta konec februarja skrčil na 1,9 milijona kvadratnih kilometrov, je sporočil center za podatke o snegu in ledu.
Mnenje strokovnjakov je, da se je verjetno zgodilo, da je velika atmosferska reka črpala topel in vlažen zrak iz Pacifika proti jugu, na Arktiki, ki se segreva dva do trikrat hitreje kot preostali svet in velja za občutljivo na podnebne spremembe, pa se je topel zrak iz Atlantika dvigal proti severu ob obali Grenlandije.
Vir: lanacion.com
