Piše: Bogdan Sajovic
Na olimpijadi v Tokiu športniki ne bodo smeli izražati političnih prepričanj. Prepoved je močan udarec levo liberalnim propagandistom, ki so v zadnjih nekaj letih ugrabili šport. Večina anketiranih športnikov se s to potezo olimpijskega komiteja strinja.
Končno je nekdo malce stopil na zavoro pobesnelemu politično korektnemu vsiljevanju levičarskih in levo liberalnih ideologij. Mednarodni olimpijski komite je namreč prepovedal politično izražanje na športnih terenih v času letošnjih olimpijskih iger. Svojo odločitev utemeljuje z anketo, ki so jo izvedli med 3.500 športniki in iz katere izhaja, da velika večina meni, da športni tereni pač niso prostor za izražanje političnih prepričanj. Prepoved je velik udarec za propagandiste levo liberalnih idej, ki so upali, da bodo prek svojih »aktivistov« med športniki svoje ideje vsiljevali publiki na največjem športnem dogodku leta.
Strah športnikov pred »kulturo izključevanja«
Propagandisti levo liberalnih političnih idej so v zadnjih nekaj letih prek svojih »aktivistov« prodrli globoko v športne vrste. Začelo se je z dejanji posameznikov, ki so začeli na veliko propagirati to ali ono levo liberalno politično idejo. Navadno sicer pri teh »aktivistih« ni šlo toliko za dejansko predanost »stvari«, ampak za čisto navaden oportunizem. Prvi »aktivisti« so bil namreč športniki, katerih kariera je že zahajala oziroma niso bili zadosti dobri, da bi njihova športna kariera sploh zacvetela. Zaradi tega so se zatekli k političnemu aktivizmu, da bi si naredili reklamo. Njihove kalkulacije so se izkazale za zelo uspešne, postali so ljubljenčki medijev, levo liberalnih nevladnih organizacij in spletnih bojevnikov. Postali so tako rekoč nedotakljivi, saj se jih lastniki klubov niso upali odpustiti, ker bi jih drugače levo liberalne spletne brigade razglasile za takšne ali drugačne -iste ali -fobe. Ko so levo liberalni propagandisti spoznali, da je lastnike športnih klubov (da so vodstvih športnih zvez niti ne govorimo) strah spletnih in medijskih napadov in stigmatiziranja, so povečali pritisk. »Aktivisti« med športniki so začeli pritiskati na kolege, naj se pridružijo njihovim političnim manifestacijam, kar so ti tudi storili, seveda zaradi strahu pred posledicami »kulture izključevanja«, ki zmelje vsako javno osebo, ki se ne uklanja brezpogojno terorju levo liberalne politike. Posledično sedaj športniki klečijo v podporo urbanim terorističnim skupinam tipa BLM, nosijo trakove, s katerimi slavijo LGBTQI (in kar je še drugih črk) ali pa pred volitvami javno podpirajo levo liberalne politične kandidate.
Prepoved političnega aktivizma na stadionih
Mednarodni olimpijski komite je tej norosti torej nekoliko pristrigel peruti. Z novimi pravili bo na letošnjih olimpijskih igrah v Tokiu prepovedano izražanje političnih prepričanj tako z besedo kot tudi z neverbalnimi gestami ali političnimi sporočili na dresih. To velja med tekmami, ob slovesnosti pri odprtju in sklepni ceremoniji ter med podelitvijo odličij. Športniki pa bodo še vedno lahko izkazovali svojo politično korektnost, »prebujenost« in aktivizem v svojih bivalnih prostorih in med intervjuji.
