Piše: Andrej Vastl
Obdobje med letoma 2022 in 2025 je za Slovenijo predstavljalo prelomno točko v političnem in diplomatskem razvoju. Vladavina predsednika vlade dr. Roberta Goloba je v tem času sprožila številne odzive domače in mednarodne javnosti, saj so bile njegove ključne odločitve večkrat označene kot politično tvegane, institucionalno sporne ali diplomatsko neizdelane.
V pričujočem članku obravnavamo pet političnih potez, ki so imele potencialno pomemben vpliv na notranjepolitično stabilnost in zunanjepolitično kredibilnost Republike Slovenije. V vsaki epizodi poskušamo ohraniti nevtralno in strokovno analitično držo ter osvetliti varnostne in obrambne posledice v okviru sodelovanja Slovenije v Evropski uniji in zvezi NATO.
Medijsko in institucionalno izpostavljen dogodek z dolgoročnimi posledicami je bila afera, povezana z domnevnim političnim vmešavanjem v kadrovski postopek imenovanja generalnega direktorja policije. Nekdanja notranja ministrica Tatjana Bobnar je javno razkrila pritiske, ki naj bi jih izvajal predsednik vlade, zaradi česar je Komisija za preprečevanje korupcije sprožila preiskavo. Izsledki poročila KPK (2024) so opozorili na nevarnost erozije institucionalne neodvisnosti. Politična nevtralnost represivnih organov je temelj vsake demokratične ureditve. V primeru, da izvršna oblast poseže v delovanje organov pregona, ne gre samo za notranjepolitično vprašanje, ampak za signal mednarodni skupnosti o možni institucionalni destabilizaciji. Takšni dogodki nedvomno zmanjšujejo pravno varnost in kredibilnost države. Na mednarodni ravni pa je bil incident zaznan v medijih Reuters, Politico in Euractiv, ki so poročali o Sloveniji kot o državi z dvomljivo delitvijo oblasti. Za partnerje v EU in NATO, ki temeljijo na izmenjavi obveščevalnih podatkov in zaupanju v vladavino prava, tovrstni sumi predstavljajo tveganje. Zlasti v okviru Europola, Frontexa in strateških obrambnih zavezništev je institucionalna stabilnost predpogoj za učinkovito sodelovanje.
V začetku leta 2024 je vlada imenovala nekdanjo poslanko in svetovalko predsednika vlade, Melito Župevc za veleposlanico v Avstriji. Imenovanje, ki ni temeljilo na dolgoletni diplomatski karieri, je prav tako sprožilo val kritik v strokovni in širši javnosti. Glavna očitka sta bila pomanjkanje formalne diplomatske izobrazbe ter zamenjava karierne diplomacije s politično lojalnostjo. Analiza tako izpostavlja, da se zunanji odnosi opirajo na dolgoročno konsistentnost, strokovno kontinuiteto in diplomatski etos. Politična imenovanja so seveda zakonsko dopustna, a kadar so brez strokovne podlage, zmanjšujejo percepcijo profesionalnosti slovenske zunanje politike. V avstrijskih in evropskih medijih (Der Standard, Politico) je bil primer predstavljen kot odmik od standardov diplomacije, kar ima oziroma bo imelo dolgoročne posledice za bilateralne odnose. Še posebej pomembno je to v kontekstu regionalnega sodelovanja, skupnih varnostnih politik in evropskega prostora obrambe. Iz vidika obrambne politike pa so takšna imenovanja lahko problematična na določenih segmentih. Veleposlaniki sodelujejo pri obrambnih razpravah, varnostnih signalizacijah in regionalni diplomaciji. Njihova kompetentnost neposredno vpliva na učinkovitost predstavništva v strukturah tako NATO kot EU, kar pa vključuje usklajevanja glede PESCO projektov, obrambnih ocen ter skupnih strateških dokumentov.
V prvi polovici leta 2025 je bila javnost priča razpravi o zakonu, ki bi umetnikom omogočil poseben pokojninski status. Vladajoča koalicija je zakon podprla, a ob močnem nasprotovanju javnosti in dela opozicije se je oblikovala pobuda za referendum. V odzivu premierja Goloba, ki je pozval k bojkotu referenduma, so številni videli zavračanje demokratične ureditve. Ne glede na vsebino zakona je problematična predvsem politična kultura, ki se kaže v ravnanju z referendumskimi instituti. Pozivanje k bojkotu spodkopava legitimnost ustavno določenih mehanizmov neposredne demokracije. To pa je v nasprotju s temeljnimi vrednotami odprte, pluralne in demokratične družbe. Mediji Le Monde in Deutsche Welle so poročali o tem kot o simptomu širšega trenda relativizacije demokratičnih orodij v Srednji Evropi. Neposrednih diplomatskih posledic sicer ni bilo, vendar dogodek zmanjšuje kredibilnost Slovenije kot promotorice demokratičnih vrednot na mednarodni ravni.
Junija 2024 je Slovenija uradno priznala Palestino kot samostojno državo, skupaj z Irsko, Španijo in Norveško. Priznanje je bilo simbolne narave, vsekakor pa je bila poteza deležna širokih odzivov, tako diplomatskih kot medijskih. Izrael je odpoklical veleposlanika, zavezništva znotraj EU so se razpršila glede usklajenosti stališč. V diplomaciji velja, da mora biti zunanja politika dosledna, predvidljiva in usklajena z zavezništvi. Priznanje brez temeljite razprave v okviru EU ali usklajevanja z obrambnimi partnerji ustvarja podobo unilateralizma. To pa zmanjša kredibilnost Slovenije kot stabilne članice evropskega prostora. Z vidika obrambne politike ima dogodek večdimenzionalen vpliv. Izrael je eden od ključnih partnerjev NATO v protiterorističnih programih, kibernetski varnosti in razvoju obrambnih tehnologij. Slovenija kot most med jugovzhodno Evropo in evroatlantskim prostorom izgublja tako možnost za okrepljeno sodelovanje, če je zaznana kot nestabilna ali nepovezana z večinskim političnim tokom.
Julija 2025 je predsednik vlade v intervjuju izrazil mnenje, da bi bilo morda treba izvesti referendum o nadaljnjem članstvu Slovenije v zvezi NATO. Izjava, ki naj bi bila mišljena kot del širše razprave o obrambnih prioritetah, je sprožila burne odzive doma in v tujini. Tik pred tem je predsednik vlade sklical vrh koalicije, kjer je bila ena osrednjih tem razprava o doseganju pet odstotkov bruto domačega proizvoda za obrambne izdatke, kot izhaja iz NATO deklaracije, ki jo je podpisal v Haagu. Podpis deklaracije je bil mednarodno interpretiran kot izraz politične zavezanosti Slovenije k okrepitvi obrambne zmogljivosti, skladno s prizadevanji zavezništva za večjo kolektivno pripravljenost. Vendar je predsednik vlade ob vrnitvi iz Haaga v javni izjavi poudaril, da ta podpis nima pravnih posledic in da gre zgolj za politično namero, pri čemer je dodatno pojasnil, da se bo Slovenija še naprej držala sprejete Resolucije o dolgoročnem programu opremljanja Slovenske vojske, ki predvideva povečanje obrambnih izdatkov do tri odstotke BDP.
Vzporedno s tem je stranka Levica, kot koalicijska partnerica, vložila pobudo za izvedbo posvetovalnega referenduma, s katerim bi preverili, ali se državljani Republike Slovenije strinjajo s povečanim obsegom sredstev za obrambo. Na isti dan pa je predsednik vlade v parlamentarni izjavi predlagal še posvetovalni referendum o vprašanju nadaljnjega članstva Slovenije v zvezi NATO. Izjava pa je še dodatno zapletla že tako občutljivo temo varnostne politike in posledično ohranjanje stabilne nacionalne varnosti. Takšna retorika in ravnanja so v politično-diplomatskih krogih naletela na zaskrbljenost. Pogled iz dimenzije notranje politične dinamike in zunanjega zaznavanja so ta dejanja bila razumljena kot odsotnost dolgoročne strateške vizije. Prav tako pa razumljena za nezmožnost konsistentnega komuniciranja prioritet nacionalne varnostne politike. NATO partnerji so izrazili zaskrbljenost, medtem, ko so politični analitiki opozorili na nevarnost notranjepolitične relativizacije nacionalne varnosti. Varnostna doktrina Republike Slovenije namreč temelji na zavezništvu v okviru NATO.
Referendumska vprašanja o članstvu v obrambni zvezi so izjeme, ki zahtevajo širok politični in strateški konsenz. Impulzivna politična izjava na to temo ima nedvomno lahko neposreden negativni učinek na zavezniške odnose in dolgoročno verodostojnost Slovenije. V mednarodnem prostoru je bil odziv zelo hiter. V publikacijah Defense News, Politico Europe in Atlantic Council, so analitiki opozorili, da takšne izjave spodkopavajo zaupanje v slovensko zavezanost kolektivni varnosti oziroma obrambe. Poleg tega pa takšne izjave zmanjšujejo pripravljenost za skupne obrambne načrte, prispevke v misijah in strateško logistiko zavezništva. Zmanjšujejo pa tudi pripravljenost za skupne obrambne načrte, prispevke v misijah in zavezniško strateško logistiko (vojaška mobilnost…).
Obravnavani dogodki razkrivajo ključno napetost med politično avtonomijo, nacionalno suverenostjo in odgovornostjo v mednarodnem prostoru. Iz analiziranih primerov je mogoče zaznati pomanjkanje konsistentnosti, predhodnega strateškega razmisleka in institucionalne zadržanosti. Posledično pa so se okrepile zaznave o nepredvidljivosti političnega vodstva in zmanjšani profesionalizaciji ključnih zunanjepolitičnih in varnostnih odločitev. V evropskem in transatlantskem prostoru se države medsebojno povezujejo v formalna zavezništva, tendenco pričakovanja o predvidljivosti, transparentnosti, prav tako pa zanesljivosti partnerstva. Takšna ravnanja nedvomno znižujejo uvrstitev Slovenije kot kredibilnega sogovornika in partnerja. Iz vidika NATO partnerstva izhaja, da je stabilna in jasno profilirana obrambna politika temeljnega pomena za ohranjanje vzajemnega zaupanja, učinkovito usklajevanje misij in strateško načrtovanje v okviru kolektivne varnosti. Za Slovenijo je iz te dinamike jasno izhodišče: »sodobna država, vpeta v varnostno soodvisnost, ne more več tolerirati politične improvizacije pri temeljnih vprašanjih varnosti, diplomacije in zunanjepolitične identitete.«
Pomemben strukturni vzorec, ki se ponavlja skozi analizirane dogodke, je tudi izrazito pomanjkanje politične in diplomatske kilometrine, kar se odraža v nepovezanem odločanju, površni retoriki in odsotnosti premišljenega strateškega okvira. Ugotavljamo lahko šibko sinergijo med političnim vrhom in strokovnimi službami resorjev, kar vodi v fragmentiranost zunanjepolitičnega komuniciranja ter v nedoslednost diskurza v odnosu do temeljnih obrambnih vprašanj. Namesto analiziranih, usklajenih in strokovno preverjenih sporočil se pogosto pojavljajo impulzivne izjave, ki temeljijo na lastni interpretaciji predsednika vlade, ne da bi bile predhodno preverjene s pristojnimi strokovnimi organi ali oblikovane v institucionalnem kontekstu.
V mednarodni skupnosti takšna praksa ustvarja vtis samovolje in politične improvizacije, kar neposredno zmanjšuje verodostojnost države kot odgovorne in strateško usmerjene članice EU in NATO. Zlasti v okolju, kjer partnerji pričakujejo predvidljivost, strateško soglasje in dolgoročno kontinuiteto, izstopa odsotnost notranje koordinacije in profesionalizacije. Kaže se tako kot tveganje predvsem zmanjšanja vključenosti Slovenije v ključne varnostne razprave ter operativne načrte zavezništva. Takšna zaznava ni samo medijska, vse pogosteje izražena je tudi v diplomatskih odzivih, analitičnih poročilih in oblikovanju zunanjepolitičnih razmerij.
V kolikor želi Slovenija v prihodnje okrepiti svoj položaj v EU in NATO, mora dosledno spoštovati institucionalne norme, profesionalizirati diplomatske postopke ter gojiti politično kulturo, ki temelji na dolgoročni stabilnosti in strateški predvidljivosti.
