Piše: Harald Martenstein (Welt)
V nemški politiki očitno ne obstajajo več levi ekstremisti, se pa zato po novem Krščanskodemokratska unija (CDU/CSU) in Svobodna demokratska stranka (FDP) smatrata za desničarske ekstremiste. Gre za posledice merkelijanskih premikanj na nemški politični sceni. Leva dogma trdi, da je lahko vsakdo nacist, Merz pa si ne sme dovoliti, da bi ta dogma nanj vplivala.
Morda veste, kdo je v debati proti Socialnim demokratom (SPD) izrekel naslednje besede v Bundestagu:
»Vemo, da je notranji minister iz SPD rekel, da je meja sprejemljivega je prekoračena. Pred novimi migracijami moramo izboljšati integracijo otrok, ki živijo tukaj. Niti ene marke nista namenili za rešitev težave, da v Berlin-Kreuzbergu 40 odstotkov tujih otrok nima diplome ali poklicne izobrazbe, hočete pa še več migracij. Mi smo alternativa za takšno politiko. Zaustavili jo bomo, ta zakon pa ne bo sprejet v trenutni obliki. Bila bi vesela, če bi nas pri tem podprli tudi liberalci (FDP)«.
Verjeli ali ne, to so besede Angele Merkel neposredno pred nemškimi zveznimi volitvami 22. septembra 2002. Takrat je bila ona predsednica CDU, Friedrich Merz je bil vodja poslancev, kandidat za kanclerja pa je bil Edmund Stoiber (CSU). Omenjeni govor se trenutno širi po nemškem spletu, obenem pa je tudi dokaz za kameleonsko naravo Merklove. Pri njej je vse podrejeno trenutnim spremembam, le njen ubijalski instinkt glede trenutnih in bivših tekmecev ostaja enak.
Konrad Adenauer iz CDU je kot kancler enajst let vodil koalicijo z Deutsche Partei (DP), ki je bila veliko bolj desna od AfD danes, v njenih vrstah pa so se nahajali dejanski nacisti. Adenauer nikoli ni bil nacist, je pa pri udejanjanju svoje politike iskal večino tam kjer jo je lahko našel. SPD se je proti članstvu v Natu borila z velikimi demonstracijami po celi zahodni Nemčiji. Adenauer se ni oziral na to. Ko je DP razpadla, se je del stranke združil s CDU. Ko pa je Adenauer prepovedal Komunistično partijo Nemčije (DKP), so njeni člani in funkcionarji množično prestopili v SDP. To nam veliko pove.
16-letna vladavina Angele Merkel je popolnoma iztirila politični koordinacijski sistem v Nemčiji, kot smo videli pred kratkim. Levičarski ekstremisti uradno več ne obstajajo. Leve in skrajno leve stranke, kot so SPD, Zeleni, DDR-Levica in BSW, trdijo, da so »sredinske«, medtem ko se za desnico smatrajo CDU/CSU in liberalni FDP. Na levičarskih »ljudskih« demonstracijah, ki jih preko nevladnikov organizirajo povsod po Nemčiji SDP in Zeleni, udeleženci CDU in CSU označujejo za desne ekstremiste, Merza pa za novega Hitlerja. AfD je seveda popolni fašizem. Kaj naj si mislimo o vsem tem? Gre za čistokrvno ideološko dojemanje in agitprop zadnjega diktatorja DDR, Ericha Honeckerja.
Izraz »fašizem« je bil v DDR glavna oznaka za vse nasprotnike levice, danes pa je v tem smislu znova aktualen. Fašizem in CDU sta za DDR-jevce sinonimna. Berlinski zid za njih še vedno predstavlja »antifašistični zaščitni zid« Država pa je lahko antifašistična le, če ji vladajo komunisti, oziroma DDR. Ni naključje, da je SDP kolektivno nasprotovala glasovanju za združitev Nemčije pod kanclerjem Kohlom.
Bizarno je, da se v Nemčiji Levica in Zeleni držijo dogem, ki si medsebojno nasprotujejo, in jih izmenoma uporabljajo po potrebi.
Prva: Nacionalsocializem je bil edinstven pojav v zgodovini. To je res.
Druga: Vsaka nelevičarska odločitev je nacistična. Odločitev o omejitvah migracij je torej nacistična, ker je povečanje migracij javna politika SPD in Zelenih. Čae omejite migracije, se torej pomikate v četrti rajh. Ker vse ankete kažejo, da 70 odstotkov Nemcev podpira omejevanje migracij, je za SPD in Zelene 70 odstotkov Nemcev fašistov.
Nevarnost se skriva v dejstvu, da zaradi tega trepetajo Fridrich Merz in CDU. Morajo se zavedati, da bo vse, kar počnejo, če ne spada v program levice, označeno za fašizem. Kot v DDR. Edini levičarski argument proti njim je, da so fašisti in nacisti.
To, da za razliko od starega lisjaka Adenauerja, po dvajsetih letih v politiki Merz, ki je sedaj v podobni situaciji, noče postati kancler s pomočjo glasov AfDja ali uporabiti AfD za stopnjevanje pritiska, se lahko izkaže za temeljno in zgodovinsko napako. Če FDP ne bo prišla v parlament, kot trenutno kaže, potem bi se znal zgoditi Bundestag, v katerem najmočnejši blok tvorijo Zeleni, BSW in DDR-Levica. Te stranke bodo verjetno imele več mandatov kot CDU/CSU sama in brez AfD. S tem lahko v tretjem krogu volitev po nemški ustavi dobijo relativno večino, ki je potrebna, da Olaf Scholz znova postane kancler. To bo pomenilo nadaljevanje politike, ki je Nemčijo prvič po letu 1945 pahnilo v gospodarsko recesijo.
