Piše: Bogdan Sajovic
Z nastopom lepega vremena se bo število migracij v Evropo povečalo. Velika večina migrantov prihaja v Evropo po morskih poteh. Največ jih prihaja iz Afrike. Francoska demografska slika se naglo spreminja. Problem migracij bo ključna tema volilna kampanje v prihodnjem letu.
Z nastopom lepšega vremena se bo kot vsako leto povečalo tudi število migracij iz tretjega sveta v evropske države. Velika večina jih poteka po vodi, z maroških obal na španske plaže, iz severnoafriških pristanišč na Malto ali še raje v Italijo ter z maloazijskih obal čez ozek pas morja na grške otoke. Po statistiki kar devetdeset odstotkov migracij poteka čez morje, deloma v režiji kriminalnih tolp, ki jim je tihotapstvo (ljudi, mamil ali česa tretjega) vsakdanji kruh, pa do tako imenovanih nevladnih organizacij, ki dober posel s tihotapljenjem ljudi prodajajo kot “humanizem”.
Migracije potekajo predvsem po morju
Kot rečeno, zaradi vremenskih razmer so prvi meseci leta navadno glede migracij bolj skromni in tudi letošnji niso izjema. V prvih štirih mesecih je v Evropo prispelo 17 tisoč migrantov iz tretjega sveta. Govorimo seveda o tistih, ki so jih oblasti t. i. vstopnih držav zaznale in registrirale, pravo število migrantov pa je seveda veliko večje. Dolgoletne študije nemškega urada za priseljevanje trdijo, da oblasti zaznajo oziroma prestrežejo in registrirajo samo petino ilegalnih migrantov. Glede na te številke bi torej lahko trdili, da je v Evropo vstopilo v teh štirih mesecih med osemdeset in devetdeset tisoč migrantov, kar verjetno drži. Navsezadnje je precej laže in bolj neopazno izkrcavati ljudi na opuščenih plažah, kot jih tihotapiti čez gosto naseljena obmejna območja Grčije ali španskih enklav na afriški obali.
Po uradnih podatkih je torej prišlo v Evropo okoli 17 tisoč migrantov, le 1.200 od njih po kopenskih poteh. A kot rečeno, pravi val se šele pripravlja. Lani je bilo zaradi pandemije novega koronavirusa zaznati nekoliko manj migracij, okoli sto tisoč, običajno pa jih pristojni uradi zaznajo okoli dvesto tisoč na leto, seveda pa so tudi posebna leta, kot je bilo 2015, ko so oblasti zaznale kar milijon migrantov tretjega sveta, ki so se z vseh vetrov zlili v Evropo.
Ekonomski migranti in ne begunci
Podatki za letošnje leto kažejo, da večina migracij poteka v južnem in zahodnem delu Sredozemlja, se pravi v Španijo in Italijo. Precejšen del teh migrantov namerava oditi naprej, v države Zahodne Evrope. Navadno si tisti, ki pridejo čez Sredozemlje na južnem koncu, za cilj izberejo Francijo, tisti, ki v Evropo vstopijo na vzhodnem koncu, pa Nemčijo oziroma Skandinavijo. Tudi nacionalna struktura migrantov, ki so letos vstopili v Evropo, kaže, da gre pretežno za migrante iz severne in podsaharske Afrike, se pravi nekdanjih francoskih kolonij, zato je logično, da si bodo izbrali Francijo, saj je v njihovih matičnih državah drugi jezik francoščina, poleg tega pa v Franciji obstaja močna diaspora iz teh afriških držav. Mimogrede pa te številke ovržejo tudi nabijanje migrantoljubcev, da gre pri migracijah za begunce, ki bežijo z vojnih območij. Glede na številke le dobra desetina letošnjih migrantov prihaja z območij, kjer potekajo boji, se pravi iz Afganistana in Sirije. Zato lahko zagotovo trdimo, da v veliki večini primerov ne gre za begunce, pač pa za ekonomske migrante oziroma za iskalce bogate socialne podpore.
Francija na udaru
Francija je ena tistih evropskih držav, ki so najbolj na udaru migracij, kar se že kaže v demografiji. Drži, Francija ima dolgo tradicijo sprejemanja migrantov. Od francoske revolucije, ko so razglasili državo, odprto za vse politične preganjance, ki bežijo pred avtokratskimi vladami. Politični in ekonomski migranti pa tudi pustolovci, ki so iskali srečo v vrstah francoske tujske legije, so pogosto ostali v Franciji in si tam ustvarili družine. V veliki večini so bili iz evropskih držav, iz sosednje Italije in Španije, z Balkana pa tudi iz Srednje in Vzhodne Evrope. A migracije iz evropskih držav zadnjih petnajst let strmo padajo, namesto njih pa se v vse večjem številu priseljujejo migranti tretjega sveta, predvsem iz Afrike, tako da se Francija posledično vse bolj spreminja v državo tretjega sveta. Že leta 2018 je bila dosežena “magična meja”, se pravi, da je migrantska populacija v Franciji štela deset odstotkov prebivalstva, in ta rast se ne ustavi. Ne gre le za “svež” letni priliv migrantov, število migrantske populacije se povečuje tudi z velikim številom rojstev v migrantskih družinah. Medtem ko se francoski staroselci zaradi delavnih obvez in nasploh vse hitrejšega tempa življenja čedalje redkeje odločajo za otroke, na sociali viseči migranti teh zadržkov nimajo. Čim več otrok imajo otrok, več socialne pomoči jim pripada, zato število rojstev v migrantski populaciji skokovito narašča. Lani je tako zgolj dobrih deset odstotkov populacije “pripevalo” 44-odstotni letni prirast prebivalstva. Zaradi tega so se zlasti velika francoska mesta že spremenila v multikulturne greznice tretjega sveta, v katerih pospešeno izginja domače prebivalstvo, francoska kultura in narodna identiteta. Nekatera predmestja velikih mest so že postala enklave, v katerih ni praktično nobenega staroselca več in v katerih si migranti postavljajo svoja pravila, v bistvu vzporedno oblast, ki je že spodkopala avtoriteto uradne oblasti.
Zaradi tega seveda ni niti najmanj čudno, da sta že dve francoski stranki napovedali, da bo vprašanje migracij ključna tema njihovega volilnega programa za predsedniške in parlamentarne volitve 2022.
