Piše: Bogdan Sajovic
Stranka Reform UK Nigela Faragea je trdno na prvem mestu anket. Obe glavni stranki hitro izgubljata podporo volivcev. Dokaz so bile majske lokalne volitve, na katerih je bila stranka Reform nesporna zmagovalka.
Majske lokalne volitve v Veliki Britaniji so prinesle veliko zmago stranki Reform UK Nigela Faragea. Volilo jo je 30 odstotkov volivcev, vladajoče liberalce 20 odstotkov, liberalne demokrate 17 odstotkov, uradno opozicijsko konservativno stranko pa samo 15 odstotkov. Zeleni so dobili 11 odstotkov, preostanek pa neodvisni kandidati. Farageva stranka je pridobila 678 sedežev, liberalni demokrati 163 in zeleni 44. Obe »veliki stranki« sta izgubili sedeže v lokalni samoupravi − laburisti 187, konservativci pa kar 676.
V britanski politiki je običajno, da na lokalnih volitvah stranka, ki je na oblasti, izgubi nekaj sedežev. Volivci na ta način pošljejo vladi opozorilo, da niso najbolj zadovoljni z njenim delom in naj se popravijo do naslednjih parlamentarnih volitev, če želijo še naprej ostati na oblasti. A v novejši zgodovini se do sedaj še ni zgodilo, da bi tako vladajoča stranka kot tudi uradna opozicija izgubili sedeže na račun tretje stranke, še več, da bi tretja stranka po številu oddanih glasov presegla obe najmočnejši stranki v parlamentu.
Polom laburistov na nadomestnih volitvah
Britanski volilni sistem je večinski. To pomeni, da skupno število oddanih glasov ne pomeni nujno, koliko sedežev posamezna stranka dejansko osvoji. V večinskem sistemu je treba osvojiti večino v vsaki volilni enoti posebej, na kar vpliva mnogo dejavnikov, recimo demografska slika volilne enote, tradicije, osebna priljubljenost poslancev … Skupno število oddanih glasov pa kaže, v kateri smeri se giblje volilno telo. Glede na nedavne lokalne volitve se britansko volilno telo zagotovo giblje stran od obeh velikih strank v smeri Nigela Faragea ter njegove stranke Reform UK.
To se je pokazalo tudi na nadomestnih volitvah za parlamentarni sedež Runcorn in Helsby. Na lanskih parlamentarnih volitvah je laburistični poslanec Mike Amesbury zmagal s 14.700 glasovi prednosti pred drugouvrščenim kandidatom stranke Reform UK. No, pred meseci se je Amesbury pijan sprl z volivcem in ga premlatil. Sledila je kazenska ovadba in Amesbury je odstopil, zato so bile potrebne nadomestne volitve. Kandidatka stranke Reform UK je zmagala z večino šestih (!) glasov, kar je najtesnejši volilni izid po drugi svetovni vojni. Dejstvo pa je, da so laburisti zapravili v slabem letu skoraj petnajst tisoč glasov večine! Kar pa zadeva konservativce, je bilo na lanskih volitvah v Runcornu med kandidatoma stranke Reform UK in konservativne stranke okoli 700 glasov razlike v korist stranke Reform UK. Na nadomestnih volitvah pa je Reform UK osvojila šestkrat več glasov od konservativne stranke.
Reform UK je torej na pohodu, kažejo majske ankete. Prav povsod je Reform UK na prvem mestu s podporo 29 do 33 odstotkov volivcev. Laburisti se vrtijo med 22 in 25 odstotki, konservativna stranka ima 15- do 20-odstotno podpro, liberalni demokrati pa med 13 in 17 odstotkov glasov.
Laburistični primer Starmer v škripcih
Do rednih volitev je še štiri leta, a laburistična stranka je že začela biti plat zvona. Padec podpore je načel strankino kredibilnost kljub prednosti, ki jo ima v parlamentu. V britanskem sistemu parlamenta praktično ni mogoče prisiliti k razpustitvi, to lahko stori le monarh, in to na predlog predsednika vlade. Seveda pa obstajajo možnosti subtilnih in malo manj subtilnih pritiskov na premierja, da se odloči za tak korak. Izguba kredibilnosti je že ena takšna možnost. Premier Keir Starmer se je zdaj znašel v škripcih. Laburistična stranka je v zadnjega četrt stoletja že popolnoma opustila svojo tradicionalno volilno bazo − delavski razred in »malega človeka« − in se posvetila globalistični agendi − zeleni politiki, LGBT (in drugim črkam v abecedi) ter migrantom. S tem si si ne dela usluge; prvič, vse več Britancev je sitih globalistične politike, drugič, vladno preganjanje kritikov migracij je sprožilo upor med ljudmi, in tretjič, migranti so začeli jemati stvari v svoje roke. Na lanskih volitvah je šest tradicionalnih sedežev laburistične stranke prešlo v roke neodvisnih migrantskih poslancev. Laburisti so desetletja uvažali migrante, da bi si zagotovili zvesto volilno bazo, zdaj pa je ponekod migrantov že toliko, da se lahko požvižgajo na svoje »dobrotnike« in izvolijo svoje kandidate, ki v parlamentu že zahtevajo implementacijo šeriata v britansko zakonodajo.
V želji, da bi spet pridobil britanske volivce, je Keir Starmer nedavno prvič v negativnem smislu omenil spreminjanje britanske družbe v multikulturno in doživel napad progresivcev iz lastne stranke, češ da je »skrajni desničar«. Očitno se Starmer šele zdaj začenja zavedati, da je del volivcev njegove stranke nezanesljiv, del napol blazen, vsi količkaj normalni pa se od laburistov odmikajo.
Izgubljeni konservativci
Konservativna stranka na drugi strani pa se niti ne zaveda, zakaj jo volivci zapuščajo. Tudi oni so tako kot laburisti pustili na cedilu svojo tradicionalno volilno bazo in se priklonili globalistom in za to dobili račun na zadnjih parlamentarnih volitvah. A namesto da bi se iz tega česa naučili, nadaljujejo s hlapčevanjem globalistom. Zato so »kot prva velika stranka v Britaniji« za voditeljico izbrali Kemi Badenoch, ki je afriškega rodu. No, pred tem so imeli za šefa stranke Indijca, pa jim to ni prav nič pomagalo na volitvah. Še naprej izgubljajo volivce, ki prehajajo k Farageu, medtem ko je konservativna stranka zdrsnila na tretje mesto na anketah in na nekaterih celo na četrtega, kar je prava katastrofa.
Po zadnjih anketah, koga bi imeli Britanci najraje za premierja, je Badenocheva popolnoma neopazna na desetih odstotkih, Starmer jih ima 22, Farage pa je na prvem mestu s 24 odstotki. Polovica Britancev po teh anketah ne bi imela nobenega od naštetih oziroma je neodločena.
Farage mora zgrabiti trenutek
Nigel Farage ima veliko slabost. Je sposoben analitik, ki zna izluščiti problem in ga zna tudi dobro predstaviti javnosti. Ne zna pa enako dobro predstaviti rešitve tega problema. To ga je že velikokrat stalo sedeža v parlamentu. Do lanskega poletja, ko mu je končno uspela izvolitev v parlament, je Farage kar osemkrat neuspešno naskakoval sedež v parlamentu.
Farage je izpostavil, da so migracije in okoljevarstvene norosti glavni problemi Velike Britanije. Ni pa še podal nobenega pravega načrta, kaj bi naredil, da bi ta problem rešil. Kako preprečiti migrantom, da prehajajo Rokavski preliv? Kako izvesti remigracijo? Kam, na kakšen način? Kako odpraviti visoke cene energije? Bo obnovil črpanje nafte in plina iz Severnega morja? Bo znova zagnal premogovnike in termoelektrarne?
Vsekakor bo moral na neki točki ponuditi volivcem rešitve problemov, ki hromijo današnjo Veliko Britanijo. In ponuditi jih bo moral hitro. Čas je ugoden, politična konkurenca je v razsulu, njegova stranka v vzponu, volilno telo je »zakurjeno«, zato mora kovati železo, dokler je vroče.
