Piše: Domen Mezeg (Nova24tv)
Kuba je bila pred komunistično revolucijo ena izmed gospodarsko najbolj razvitih držav sveta. Do današnjih dni se je spremenila v simbol siromaštva in zatiranja.
Na večer revolucije Fidela Castra leta 1959 je bila Kuba sinonim za raj na Zemlji. Znana je bila kot ena najnaprednejših in najuspešnejših držav Latinske Amerike. Prestolnica te otoške države – Havana, je bila bleščeče in dinamično mesto. V začetku 20. stoletja je gospodarstvo te dežele poganjala zlasti prodaja sladkorja v ZDA. Kuba se je po dohodku na prebivalca uvrščala na peto mesto na svetu in na tretje po pričakovani življenjski dobi, poroča American Experience.
Bila je na drugem mestu po številu lastnikov avtomobilov in telefonov na prebivalca in na prvem po številu televizijskih zaslonov na prebivalca. Stopnja pismenosti je znašala 76 odstotkov in je bila četrta najvišja v Latinski Ameriki. Po številu zdravnikov na prebivalca pa se je globalno nahajala na 11. mestu. Številne zasebne klinike in bolnišnice so zagotavljale storitve za revne. Dežela se je prav tako ponašala z ekonomsko dobro situiranim srednjim razredom. Tudi porazdelitev dohodkov je bila ugodna v primerjavi z ostalimi latinskoameriškimi družbami.
Utopično pa je pričakovati, da v takšni, v tedanjem času izjemno uspešni družbi, ni bilo tudi neenakosti, na kar radi opozarjajo zagovorniki revolucije. Občutne razlike so bile zlasti med mesti in podeželjem. Do današnjih dni pa je Kuba postala sinonim za lakoto, revščino, migracije in zatiranje. Portal diariodecuba poroča, da se je s pospešitvijo globalizacije v 80. letih 20. stoletja, pričela zmanjševati tudi revščina po svetu, medtem ko se je na Kubi dogajal ravno nasproten proces. Leta 2019 je minimalna plača na Kubi znašala četrtino tiste na Haitiju.
Junija 2019 je minimalna plača v tej državi narastla na 16.60 dolarja na mesec, medtem ko je na Haitiju znašala 65 dolarjev mesečno, povprečna kubanska plača pa je znašala 44 dolarjev mesečno. Na Haitiju je bila skoraj dvakrat višja. Denimo v “neoliberalnem” Čilu, pa je minimalna plača znašala 423 dolarjev, v Ekvadorju 394 dolarjev, v Peruju 279 dolarjev in v Kolumbiji 265 dolarjev.
Leta 1958 so kubanski industrijski delavci zaslužili šest dolarjev na dan (v osmih urah), kar je bila osma najvišja plača na planetu. Vir clovekvtisni pa navaja, da se v tej otoški državi mnoge družine dandanes spopadajo z lakoto, vse skupaj pa je še poslabšala zdravstvena kriza, ki je mnoge pustila brez vira dohodka.
