Piše: Mitja Iršič (Nova24tv.si)
Demokratom se je izstavil račun za zadnje desetletje progresivnih prebujenskih woke politik. Ljudem je enostavno dovolj norosti sodobne levičarske politike, ki pohablja pubertetnike, uvaja prisilni egalitarizem in ženske sili, da v športih tekmujejo z biološkimi moškimi. A volilni potres, ki ga je povzročil Trump, bi kak drug demokrat ublažil – morda bi izgubili, a ne s takšno razliko, prav tako bi dobili vsaj senat ali predstavniški dom. Na koncu so ostali brez vsega. Močan faktor katastrofe je tudi Kamala Harris – prva kandidatka v zgodovini predsedniških volitev v ZDA, ki je bila izbrana na podlagi t. i. DEI ideologije (diversity, equity, inclusion oz. raznolikost, enakost, vključenost), zaradi česar je bila najprej njena edina prednost to, da je etnično mešanega porekla in da je ženska.
Da je Kamala Harris nekompetentna za tako pomemben položaj, so opozarjali celo mnogi demokratski analitiki. Harrisova je bila del nepriljubljene Bidnove administracije, ki je imela pred volitvami zgodovinsko nizko podporo. Znotraj že tako nepriljubljene administracije pa je bila ravno sama najbolj nepriljubljena od nepriljubljenih. Med registriranimi volivci na nacionalni ravni je nepriljubljenost Harrisove septembra 2023 dosegla vrh pri 58 %, kar je zgodovinsko drugo mesto med najmanj priljubljenimi podpredsedniki – edina še manj priljubljena do zdaj sta bila Dan Quayle (63 % leta 1990) in Dick Chaney (61 % leta 2007 med iraško vojno).
Kako zelo nepriljubljena je bila Kamala Harris, kaže prenos na CNN-u, kjer voditelj Jack Tapper presenečeno ugotovi, da se Harrisova niti v eni sami zvezni državi ni obnesla bolje od ostarelega Joeja Bidna leta 2020. Se pravi, ne glede na povečanje priljubljenosti Donalda Trumpa bi najbrž že leta 2020 izgubila, če bi kandidirala namesto Bidna.
Spomnimo, Harrisova je bila predsedniška kandidatka že na predhodnih volitvah za izbiro demokratskega kandidata leta 2020, kjer je hitro izpadla zaradi svoje slabe retorike in živčnega smejanja, zadnji žebelj v krsto pa ji je zadala demokratska tekmica Tulsi Gabbard, ki je izpostavila, da je Harrisova kot državna tožilka v Kaliforniji zapirala tudi nedolžne temnopolte.
Nepriljubljenost Harrisove ni bila presenečenje
Da je Kamala Harris nepriljubljena, je že dolgo javna skrivnost, tudi potem, ko je doživela maziljenje levih medijev in je marsikdo na njeno preteklost pozabil. Letošnje poletje, preden so jo demokrati izbrali za Bidnovo naslednico, je anketa POLITICO/Morning Consult razkrila, da le tretjina volivcev meni, da bi Harrisova verjetno zmagala na volitvah, če bi postala kandidatka demokratov, in le trije od petih demokratov verjamejo, da bi zmagala. Dvainštirideset odstotkov volivcev jo je označilo za močno voditeljico, vključno s tremi četrtinami demokratov, a le tretjino neodvisnih. Anketa je že takrat pokazala, da ima Harris enako slabe ocene kot Biden – Biden pri 43 odstotkih pozitivnih in 54 odstotkih neugodnih, Harris pa pri 42 odstotkih ugodnih in 52 odstotkih neugodnih.
Podpredsedstvo kot breme
Znotraj Bidnove administracije je imela Harrisova dve pomembni nalogi. Prva naloga je bila spopad s fenomenom nedokumentiranih migracij iz Mehike v ZDA, kjer je na meji čakalo več milijonov ljudi iz držav Srednje Amerike. Število priseljencev, ki prihajajo v ZDA iz El Salvadorja, Gvatemale in Hondurasa (kjer so tolpe države privedle na rob državljanske vojne), je v prvem letu Bidnovega predsedovanja naraslo na več milijonov, predvsem ker je Bidnova administracija želela iz ideoloških vzgibov ukiniti ostre ukrepe Trumpove vlade, s katerimi je obvladoval migracije.
Harrisova je leta 2020 celo razmišljala o ukinitvi Agencije za pregon priseljevanja (ICE), podobno kot skrajno levi del demokratske stranke. Trumpov zid na meji je nekoč označila za “projekt nečimrnosti”, kar je bilo povsem v skladu z demokratsko politiko tistega časa, saj so demokrati med Trumpovim prvim mandatom v Beli hiši ostro nasprotovali zidu.
Angleški časopis The Telegraph je v analizi pokazal, da so migranti nezakonito prestopili mejo vsake štiri minute, odkar je postala podpredsednica, medtem ko je bilo nezakonitih migracij za 25 odstotkov več od uradnih podatkov. Mejne sile so na mesec zajele od 200 pa tudi do 250 tisoč migrantov, skupaj več milijonov v le nekaj letih.
Videti je bilo, kot da demokrati ne naredijo povsem nič za to, da bi zajezili dotok migrantov, marsikateri analitik pa je celo pomislil, da jih v državo spuščajo naklepno, da bi dolgoročno pridobili nove volivce.
Na koncu jim je prav ta politika eksplodirala v obraz. Hkrati sta umora Laken Riley, 22-letne študentke zdravstvene nege, in 12-letne Jocelyn Nungaray, ki so ju izvedli nezakoniti migranti iz Venezuele, povzročili veliko razburjenje med volivci. Trump je Harrisovi očital, da ima krvave roke.
Le nekaj dni pred volitvami pa so venezuelski kriminalci celo zajeli nekaj stanovanjskih blokov blizu meje z Mehiko in ustrahovali lastnike ter najemnike.
Osebnostne težave Harrisove
Da je Harrisova osebnostno težavna, se je v demokratskih krogih šepetalo že zelo dolgo. Umetna javna podoba smejoče se gospe srednjih let je težko prikrivala, da se za masko skriva agresivna, brezkompromisna oportunistka, ki obračunava s svojimi podrejenimi. Skoraj vsi člani njenega kroga svetovalcev so jo zapustili. Zvestih insajderjev praktično nima.
Še hujša težava je bila, da ni bila talentirana govornica. V slovenskih okvirjih bi jo lahko okarakterizirali kot nek nenavaden hibrid med Alenko Bratušek, Urško Klakočar Zupančič, Ireno Jovevo in zimzeleno socialistko Majdo Potrato. Takšni profili politikov se lahko “prodajajo” v državah, kot je naša, kjer je toliko prebivalcev kot v enem predmestju velemesta. Veliko težje pa je takšno kandidatko oz. kandidata prodati v ZDA z milijoni kompetentnih, retorično talentiranih ljudi. Kamala pač ni bila dovolj kompetentna za tako konkurenčno okolje, kot je ameriško.
