Piše: dr. Igor Kovač
Neverjetno je, kako hitro se stvari odvijajo dandanes. Še pred letom dni smo poslušali poročila in pogovore Hamasovih bojevnikov, kako so pobijali in posiljevali otroke in ženske ob napadu na Izrael. Danes je Hamas razstavljen na prafaktorje.
Še več, tudi Hezbolah je obglavljen in na robu propada. Da je sprememba situacije popolna, smo videli ob jalovih napadih Irana na Izrael, ki je uničil tudi celotno iransko protiletalsko obrambo. A to še ni konec – Izrael je uničil tudi sirske radarske sisteme. Vse to je ustvarilo pogoje in hkrati motiviralo številne uporniške skupine v Siriji, da so znova poskusile s strmoglavljenem diktatorja. Uspelo jim je z neverjetno lahkoto in hitrostjo. Asadova vojska je bila demoralizirana, slabo plačana in neenotna. Tako se je po začetnih napadih na Alep mnogo vojakov preobleklo v civiliste in zbežalo v Irak. Ruski in iranski zavezniki pa niso imeli dovolj moči in tudi ne politične volje, da bi se zoperstavili upornikom. Zakaj le bi branili al Asada, če ga njegova vojska sama ne želi? Takoj je bilo jasno, da bo al Asad padel, ko so elitne enote, ki jih je vodil njegov brat, bile postavljene na položaje, da branijo predsedniške palače, ne pa pomembnih mest Hame in Homsa.
Kaj sedaj sledi Siriji? Vidim tri mogoče scenarije, ki smo jih smo, vsakega posebej, že videli v Afganistanu, Iraku in Libiji. Prav slednji se mi dozdeva najbolj mogoč. Prvi, afganistanski, scenarij pravi, da bo ključna uporniška skupina, sunitska islamistična Hay’at Tahrir al-Sham (HTS) prevzela vajeti države, a navkljub obljubam o zmernosti in modernizaciji slednjega ne bo. Tako torej, kot so to storili talibani leta 2021. Drugi scenarij je kopija tistega iz Iraka 2003. Po obdobju državljanske vojne sledi politični dogovor, ki generira avtonomijo določenim skupinam in šibko centralno oblast. Mislim, da je ta scenarij najmanj verjeten. Tretji scenarij je najbolj tragičen, a hkrati po mojem mišljenju najverjetnejši, podoben je tistemu iz Libije 2011: razdrobitev upornikov v več frakcij ter nadaljnja notranja nestabilnost in nedogledni konflikti v državi.
HTS in njen vodja al Golani sta za mnoge tako nesprejemljiva kot al Asad
Družina Asad je Siriji vladala od leta 1970. Oba, oče (Hafez) in sin (Bašar) sta vladala z železno roko ter veliko mero nepotizma in korupcije. Ko je na primer Hafez leta 2000 umrl, ga je Bašar nasledil pri komaj 34 letih, s čimer je kršil ustavo, ki določa, da predsednik ne sme biti mlajši od 40 let. Prav tako nista bila ekonomsko uspešna – BDP na glavo se je zmanjšal s 1400 USD leta 1980 na 990 USD leta 1990 ter s 1500 USD leta 2011 na zgolj 750 USD leta 2021.
A ekonomsko in družbeno nezadovoljstvo ne bo prepričalo Sircev, da bi brezpogojno podprli HTS. Slednja in njen kontroverzni vodja Abu Mohammed al Golani bosta težko prepričala domačo in tujo javnost, da sta opustila svojo radikalno preteklost. HTS so številne zahodne vlade označile za teroristično skupino. Al Golani se je pridružil Al Kaidi in sodeloval v boju proti ameriškim silam v Iraku. Leta 2006 se je preselil v Libanon, kjer je nadzoroval usposabljanje salafistične džihadistične organizacije Jund al-Sham. Leta 2008 se je vrnil v Irak, kjer je postal del Islamske države. Takrat so ga Američani tudi aretirali, a ga tudi hitro izpustili. Potem se je preselil v Sirijo in ustanovil džihadistično organizacijo Fronta al-Nusra. Ko je al Asad konec leta 2016 znova prevzel nadzor nad Alepom, je al Golani spremenil ime skupine v zdajšnji HST. Obdržal je kontrolo v provinci Idlib in ustanovil t. i. sirsko vlado odrešitve. Opustil je doktrino transnacionalnega džihada in se namesto tega osredotočil samo na Sirijo. Večkrat je nato izjavil, da sta njegovo delovanje v Al Kaidi in Islamski državi stvar preteklosti.
Čeprav je večina Sircev predanih muslimanov, jih verske dogme ne zanimajo. Še več, dvom v Golanijevo iskrenost se je utrdil ob dejstvu, da vemo, kako je vodil provinco Idlib – zatiranje verskih in posvetnih opozicijskih skupin. Predvsem pa imajo različne sirske etnične in verske skupine le malo skupnih točk, kar bo oteževalo HST vzpostaviti dogovor o skupni politični prihodnosti in sistemu. Razmere bodo dodatno zapletle sosede Sirije, ki imajo vsaka svoje varnostne interese v državi.
Padec Bašarja al Asada v Siriji v bližnji prihodnosti ne bo prinesel miru in stabilnosti
Ko so uporniki na severu zavzeli Alep, so pripadniki verske sekte Druzov v provinci Daraa sprožili ločeno kampanjo. Ti uporniki so namesto zastave sirske vstaje nosili petbarvno druzijsko zastavo. Ti uporniki nadzorujejo območja ob meji z Izraelom in Jordanijo. Tu so še alaviti, ki nadzorujejo obalo Sirije in katerih pripadnik je bil al Asad. Po več kot petih desetletjih vodenja države bo težko tako alavitom sprejeti delitev oblasti. Seveda pa ne smemo mimo Kurdov na vzhodu Sirije, ki želijo čim večjo avtonomijo. Politična situacija v Siriji je zelo polarizirana oz. sektaška, zato bo neka površinska enotnost hitro razbita, skupine pa se bodo razcepile in se začele bojevati med seboj.
A tudi sirske sosede ne bodo mirno opazovale razvoja dogodkov. Le nekaj ur po padcu režima je izraelska vojska zavzela sirsko stran gore Hermon. Prav tako je Izrael napadel več vojaških objektov v Damasku, domnevno zato, ker so v njih strateška vojaška sredstva (strelivo) in sestavine ter infrastruktura za uporabo kemičnega orožja. Uničil je tudi, kar je še ostalo od sirske mornarice. Na severu je turško letalstvo bombardiralo Kurde. Turčija sama pa, ne samo da podpira HTS, pač pa spodbuja in mestoma celo pogojuje svojo podporo z napadi na Kurde. In ne nazadnje je tu tudi Jordanija, ki ima s Sirijo 320 kilometrov dolgo mejo, ob kateri živijo že omenjeni Druzi in prek katere je al Asad nezakonito tihotapil v Jordanijo kaptagon, amfetamin, ki ga uporabljajo za povečanje učinka drog. Proizvodni obrati uporabe tega amfetamina v Siriji še vedno obstajajo in trgovina se bo verjetno nadaljevala tudi z novo vlado, saj je to prikladen vir dohodka. Jordanska kraljeva družina – Hašemiti – imajo posebno afiniteto do Damaska, saj so njihovi predniki tam ustanovili dinastijo Omajadov (661−750). Del Sirije vidijo torej kot del svoje krone. Tako bi lahko Jordanija izkoristila Druze, podobno kot to počne Turčija, ki izkorišča HST za boj proti Kurdom, za boj proti HST oz. centralni oblasti v Siriji.
Sirija kot odskok za dodatne konflikte v regiji?
Padec Asadovega režima bi lahko spodbudil druge militantne skupine v arabskih državah. Kristjani in sunitski muslimani v Libanonu bi lahko v celoti poskušali uničiti Hezbolah, ki je brez jasnega vodstva. V Iraku lahko Asadovo strmoglavljenje obnovi protivladne protestnike, katerih gibanje so leta 2019 zatrle milice, ki jih je sponzoriral Iran. Slednji te moči nima več in sirski primer je to nazorno pokazal. Tudi v Egiptu ima predsednik Abdel Fattah el-Sissi razlog za skrb, ki ga predstavlja morebitna vrnitev Muslimanske bratovščine. Po nastopu Trumpa 20. januarja 2025 pa je mogoče še kakšno dodatno izraelsko presenečenje v Judeji in Samariji.
Opomba: Avtor članka dr. Igor Kovač je raziskovalec na Centru za mirovne in varnostne študije na Kalifornijski univerzi v San Diegu in na Centru za kibernetsko strategijo in politiko na Univerzi v Cincinnatiju.
