Piše: C. R.
V ruski propagandi ne manjka rožljanja z jedrskim orožjem. Medtem ko je možnost jedrskega spopada med velesilami zanemarljivo majhna, je psihološko-informacijska vojna, katere del so tudi jedrske grožnje, v polnem zamahu. Učinke te čutimo tudi v Sloveniji.
Več kot dve leti po začetku ruske nezakonite agresije na Ukrajino skorajda ne mine dan brez najrazličnejših oblik rožljanja z jedrskim orožjem. Grožnje slišimo iz Kremlja, v ruskih medijih pogosto spremljamo animirane prikaze uničenja zahodnih prestolnic. Zastraševanje poteka tudi v obliki sprememb strateških dokumentov in, kot smo videli včeraj, z uporabo medcelinskih balističnih raket, ki bi lahko nosile jedrske konice.
Namen tovrstnih groženj je ustvariti vtis, da je svet tik pred jedrsko vojno. Pa je res, ali pa gre zgolj za propagandni vihar, katerega namen je ustrahovati živelj in politične elite kolektivnega zahoda, tako da bil ta manj enoten, pasiven, v določenih pogledih celo poravnan z ruskimi interesi? Da bi razumeli to, moramo razumeti realnost jedrskega bojevanja, ki ga dominira doktrina MAD.
Ruska grožnja s kolektivnim samomorom
Zaradi doktrine MAD (Mutually Assured Destruction oz. vzajemno zagotovljenega uničenja) je možnost jedrske vojne skorajda nična. Doktrina izvira iz hladne vojne, ko sta imeli obe tedanji velesili, ZDA in Sovjetska zveza, uperjene svoje jedrske arsenale druga proti drugi. V jedru doktrine je ugotovitev, da bi uporaba jedrskega orožja s strani ene sile proti drugi vodila v vzajemno uničenje obeh. To je praktično zagotovljeno, saj imajo tako tri jedrske sile zahoda (ZDA, Velika Britanija, Francija), kot tudi Rusija kapacitete za povračilni udarec. Gre za temelj nuklearnega odvračanja, ki nasprotni sili zagotavlja, da bo na napad z jedrskim orožjem odgovorila z lastnim protinapadom. Posledica takšne izmenjave je lahko zgolj in samo opustošenje obeh strani. V jedrski vojni preprosto ni zmagovalcev.
Pomembno: Doktrina MAD ne velja le za velesile, temveč tudi z zaveznike velesil. Pod jedrskim dežnikom ZDA je kot članica Severnoatlantskega zavezništva tudi Slovenija. Del ruskega jedrskega dežnika je denimo Belorusija.
Prav doktrina MAD je bila zato (sicer paradoksalno) stabilizator odnosov med ZDA in Sovjetsko zvezo v hladni vojni in vse do danes. Zaradi jedrskega orožja velesile druga z drugo ravnajo v rokavicah. Rdeče linije (pogoji, pod katerimi bi bile velesile pripravljene uporabiti jedrsko orožje) se sicer premikajo, a šele po temeljitem premisleku. Svojo doktrino je pred dnevi spremenila Rusija, s čimer so hoteli odvrniti uporabo izstrelkov dolgega dosega ATACMS, SCALP/Storm Shadow s strani Ukrajine na ozemlju Ruske federacije.
Scenarija uporabe jedrskega orožja v vojni seveda ni mogoče povsem izključiti. Ta možnost sicer obstaja, a je izrazito majhna, zreducirana na scenarije, ko jedrske velesile ne bi delovale racionalno, nesreče ali zmotne interpretacije dogajanja. A prav zato ves čas obstaja odprta “deeskalacijska” komunikacijska linija med Rusijo in ZDA.
Jedrsko orožje kot propagandni artikel
Jedrsko orožje je zaradi doktrine MAD veliko bolj uporabno kot propagandni artikel. Dnevne grožnje, kot je denimo spodnja, skušajo vplivati na javno mnenje, predvsem na način, da bi prebivalci zahodnih držav omejili ali prekinili podporo napadeni Ukrajini.
Ruski mediji kot potencialne tarče najpogosteje navajajo Poljsko, Nemčijo, Francijo, Baltske države, Veliko Britanijo in seveda ZDA. Izbor držav seveda ni naključen, gre za države, ki so v preteklih dveh letih in pol najaktivneje pomagale napadeni Ukrajini. Cilj tovrstne propagandne aktivnosti je omajati politično voljo in javnomnenjsko podporo oboroženemu boju proti ruski vojski.
Propagandno aktivnost Rusije v državah Zahoda pogosto pospešujejo njeni somišljeniki ali pa celo t. i. politični podjetniki, ki so v danih geopolitičnih razmerah zaslutili svojo priložnost. Slovenija v tem ni nobena izjema.
