17.9 C
Ljubljana
četrtek, 3 julija, 2025

Dr. Anton Olaj: Ko pravosodje kroji politiko – neupravičen poseg v svobodo volilne izbire

Piše: dr. Anton Olaj

Odzivi evropskih politikov na obsodbo Marine Le Pen, ki je bila 31. marca 2025 spoznana za krivo zlorabe evropskih sredstev, vznemirjajo mednarodno politično javnost.

Na levem in sredinskem političnem polu poudarjajo pomen pravne države in odgovornost politikov pred zakonom. Nasprotno desnica obsodbo večinoma kritizira kot politično motivirano in jo zaradi petletne prepovedi kandidiranja na predsedniških volitvah označuje za napad na demokracijo. Svoje mnenje je izrazil tudi ameriški predsednik Donald Trump, ki je podprl Le Penovo in obsodil sodni poseg v politični proces, pri tem pa potegnil vzporednice z lastnimi izkušnjami v ZDA. Zanimivo je, da podoben pogled izražajo tudi moskovske oblasti. Tiskovni predstavnik Kremlja Dmitrij Peskov je izjavil, da primer odraža kršitev demokratičnih norm v Evropi in nakazuje širši trend v evropskih prestolnicah.

Prepoved kandidiranja orodje izključevanja političnih nasprotnikov?

Odzivi razkrivajo globoko politično polarizacijo. Desnica v obsodbi vidi orodje za izključevanje svojih predstavnikov, medtem ko levica in nekateri sredinski glasovi poudarjajo nujnost spoštovanja pravnih standardov.

Večina evropskih držav, vključno s Slovenijo, ima v svojem pravnem sistemu možnost prepovedi kandidiranja na volitvah, ki je povezana z resnimi kaznivimi dejanji, kot so korupcija, goljufija ali zloraba položaja. Ta dejanja namreč spodkopavajo zaupanje v javne institucije. Prepoved kandidiranja združuje pravne in politične cilje: gre za sankcijo, ki presega zaporno kazen ali globo, saj neposredno omejuje politično moč obsojenca, hkrati pa preventivno odvrača politike od dejanj, ki bi ogrozila njihovo prihodnost v javnem življenju. Izguba pravice do kandidiranja pogosto pomeni konec politične kariere.

Zagovorniki prepovedi trdijo, da njen cilj ni le kaznovanje, temveč tudi zaščita integritete demokratičnega procesa. Preprečuje posameznikom, ki so zlorabili zaupanje javnosti ali javna sredstva, da bi znova zasedli položaje, s katerih bi lahko vplivali na zakonodajo ali upravljanje države. Vidijo jo kot instrument za ohranjanje zaupanja ljudi v institucije, saj sporoča, da pravna država deluje in da nezakonito vedenje nosi posledice. Kritiki pa opozarjajo, da prepoved omejuje demokratično izbiro kandidatov in posega v pravico volivcev, da sami odločijo, kdo jih bo zastopal. Če je nekdo kljub obsodbi še vedno priljubljen, zakaj mu sodišče to možnost odreka? To odpira vprašanje, ali je primerno, da ima sodstvo takšno moč nad političnim procesom. Poleg tega kritiki izpostavljajo resno tveganje zlorabe: prepoved lahko postane orodje za izključevanje političnih nasprotnikov, zlasti če so sodni postopki vprašljivi ali politično motivirani.

Zgodovina prepovedi opravljanja javnih funkcij

Kaznovalni ukrep prepovedi opravljanja javnih funkcij (inéligibilité), ki v francoskem pravu vključuje tudi prepoved kandidiranja na volitvah, je bil v Franciji vplivnim politikom izrečen že večkrat. Alain Juppé, nekdanji francoski premier in župan Bordeauxa, je bil leta 2004 obsojen zaradi zlorabe javnih sredstev v aferi »fiktivnih zaposlitev« v Parizu. Sprva je prejel 18-mesečno pogojno kazen in 10-letno prepoved opravljanja javnih funkcij, kar je pritožbeno sodišče zmanjšalo na 14-mesečno pogojno kazen in enoletno prepoved. François Fillon, nekdanji predsedniški kandidat in premier pod Nicolasom Sarkozyjem, je bil leta 2020 obsojen v aferi »Penelopegate« zaradi fiktivnega zaposlovanja svoje žene in otrok, za kar so prejeli okoli milijon evrov javnih sredstev. Prejel je petletno zaporno kazen (od tega tri leta pogojno) in 10-letno prepoved kandidiranja, kar je uničilo njegove možnosti na volitvah leta 2017, kjer je veljal za favorita. Jérôme Cahuzac, nekdanji minister za proračun v socialistični vladi Françoisa Hollanda, je bil leta 2016 obsojen zaradi davčne utaje in pranja denarja; prejel je triletno zaporno kazen in petletno prepoved opravljanja javnih funkcij. Po drugi strani Nicolas Sarkozy, nekdanji predsednik, obsojen leta 2021 zaradi korupcije in nezakonitega financiranja kampanje (afera Bygmalion), prepovedi kandidiranja ni prejel, temveč enoletni hišni pripor z elektronsko zapestnico.

Posebnost primera Le Penove

Ti primeri kažejo, da Francija pozna zgodovino pregonov politikov zaradi finančnih nepravilnosti, vključno z zlorabo javnih ali evropskih sredstev. Posebnost primera Le Penove je, da je petletna prepoved kandidiranja začela veljati že na prvi stopnji, kar je sprožilo razprave o morebitni politični motivaciji. Skupna nit teh primerov je, da francoski pravosodni sistem vsaj navidezno ne izkazuje milosti do politikov ne glede na njihov položaj ali politično usmeritev. Vprašanje, ali je prepoved opravljanja javnih funkcij v Franciji kdaj zlorabljena, ostaja odprto. Sodne odločitve o prepovedi kandidiranja bi morale uravnotežiti zaščito demokracije, kaznovanje posameznikov, ki zlorabijo položaj, in ohranjanje zaupanja v pravni sistem. Njen uspeh je odvisen od zaznane pravičnosti in neodvisnosti sodnega procesa. Če javnost prepoved dojema kot politično motivirano, lahko povzroči več škode kot koristi – kar je očitno v zdajšnjih razpravah o obsodbi Marine Le Pen.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine