Piše: Arian Sajovic
Kitajci so vse bolj aktivni na področju mednarodnih odnosov in ustvarjajo nova strateška zavezništva. V pričakovanju sprememb na naftnem trgu pa je vprašanje tudi zdajšnja svetovna ureditev. Macron si zato želi, da bi bila Evropa avtonomna velesila.
Kitajska ostaja intenzivna na diplomatskem parketu, ki je očitno v luči vojne v Ukrajini in vsesplošnega gospodarskega kaosa, povezanega tudi z usihajočo pandemijo covida-19, videla svoj trenutek. Potem ko je Peking že leta s svojim hitro rastočim gospodarstvom pletel mednarodne vezi po planetu in bi po napovedih nekaterih strokovnjakov že v tem desetletju lahko postal vodilno svetovno gospodarstvo, se v zadnjih mesecih Kitajska dokazuje tudi kot politična diplomatska velesila. Po marčevskem obisku predsednika Xija v Moskvi in podpisanem dolgoročnem strateškem sporazumu med obema vzhodnima silama, diplomatskih uspehih v Latinski Ameriki in doseženim mirovnim sporazumom med Savdsko Arabijo in Iranom, sta francoski predsednik Emmanuel Macron in predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen Peking dokončno legitimirala tudi kot mednarodnega političnega velikana. Na srečanju s Xijem je bil govor o več zadevah, od gospodarstva do Ukrajine in Tajvana, a očitno tudi o spreminjanju svetovne ureditve. Po bipolarni ureditvi druge polovice prejšnjega stoletja in kratkotrajni moderni unipolarni ureditvi vse kaže, da se svet premika k multipolarnemu globalnemu redu. Macron je v intervjuju s Politicom dejal, da se mora Evropa otresti svoje vazalne vloge v odnosu do Združenih držav Amerike in očitno vidi prav Francijo kot državo, ki bi potem Evropo vodila kot tretjo svetovno velesilo, poleg ZDA in Kitajske. Korak k temu pa francoski predsednik vidi v povečanju evropske avtonomnosti na diplomatskem, energetskem, vojaškem in gospodarskem področju ter posledično zmanjšanje odvisnosti starocelinskih držav od »ekstrateritorialnosti ameriškega dolarja«. To pa je konec koncev tudi ena ključnih politik, h kateri stremijo tako v Pekingu kot tudi v Moskvi, kar seveda postavlja pod vprašaj ameriško vodilno vlogo na mednarodnem parketu.
Konec naftnih poslov v dolarjih?
Savdska Arabija, največji izvoznik surove nafte na svetu, je januarja letos napovedala, da je odprta za trgovanje z nafto tudi v drugih valutah poleg dolarja, kar ogroža ameriško prevlado na energetskem trgu. Vrednost nafte je namreč po petrodolarskem sistemu na globalnem trgu ovrednotena v ameriških dolarjih, tudi savdski rial je vezan na ameriško valuto, zato sporazum med Kitajci in Savdijci, podkrepljen s kitajsko mediacijo v iransko-savdskem sporu, še dodatno potrjuje ameriške strahove o koncu njihove prevlade. Med drugim je bil celo govor, naj bi bili tako v Riadu kot Teheranu zainteresirani za pridružitev skupini Brics, ki jo sestavljajo t. i. razvijajoča se gospodarstva (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in JAR). Ta blok je bil kljub sporom med Kitajci in Indijci večkrat omenjen kot novo zavezništvo, ki bi konkuriralo Zahodu in rušilo zdajšnji enopolarni globalni sistem.
Brez pogojev je vloga vazala neizbežna
V luči teh premikov se Macron zato zavzema za povečanje evropske avtonomnosti. Evropa je že pred časom izgubila svoj avtonomni status, saj je v veliki meri gospodarsko, energetsko in vojaško odvisna od ZDA, zato je Macron prepričan, da se moramo na teh področjih znova osamosvojiti, saj bi v primeru nadaljnjega naraščanja napetosti med obema velesilama prišla Evropa v položaj, ko ji ne bi preostalo drugega, kot da sprejme vlogo vazala večjemu igralcu.
