Piše: K. H.
Kot rezilo ostre mačje oči in svilnato dolgi lasje v filmu Prezir so jo dokončno utrdili kot brezpogojno filmsko boginjo, katere začetnice BB so po svetu bolj znane kot Chanelov legendarni dvojni C ali Ronaldove kratice CR7. Govorimo seveda o legendarni francoski filmski ikoni Brigitte (Anne-Marie) Bardot, ki je danes mirno preminula v Saint-Tropezu.
Ko je Bog ustvaril žensko, je imel v mislih Bardotovo. Njena bosonoga senzualnost je kljub zgodnji filmski upokojitvi po 21-letni karieri (za seboj je pustila 48 filmov in več kot 80 pesmi) postala ikonična. Skoraj pol stoletja je živela v hiši v Saint Tropezu, majhnemu francoskemu mestecu, ki ga je prav ona kot muza svojega časa v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja postavila v središče sveta znanih in premožnih. Zato danes žalujejo tudi školjke in raki ob Azurni obali.
Po končani karieri (ne bomo izgubljali besed, ker si lahko vsak sam prebere v katerikoli biografiji o BB) oziroma po njenem zadnjem filmu Poučna in vesela zgodba o Colinotu (1973) se je posvetila reševanju živali (leta 1977 je odšla v Kanado in opozarjala na pokol tjulnov) in postala najvidnejša zvezdnica, ki je svoje življenje posvetila zaščiti živali. To je znano in tega medijski mainstream ne skriva. Manj znano je, da je bila ena prvih globalnih zvezdnic, ki je dvignila glas proti postmodernističnim norostim. V filmskem svetu je postala tisto, kar predstavlja Oriana Fallaci za novinarstvo 20. stoletja. Zato so jo prevladujoči globalni mediji (Guardian, BBC, NYT in drugi) imeli za rasistko, nacistko, fašistko, ksenofobko in mizoginistko. Ampak njej je bilo malo mar. Za vse večne čase zažigalna blondinka s čudovitim ženstvenim telesom in nagajivim obrazom je vedno povedala, kar si misli, nikoli ni imela filtra med možgani in usti. Takšna pač je bila – Brigitte.
BB, za katero ji je življenje lahko reklo, da je stara in betežna, je bila pred štirimi leti že šestič (denarno) kaznovana zaradi »spodbujanja rasnega sovraštva«. Leta 2019 je namreč napisala pismo, v katerem je prebivalce otoka Réunion, francoskega ozemlja v Indijskem oceanu, označila za »degenerirane divjake«. Prejšnje kazni so se nanašale na njene zapise v knjigah, ko je ob skoraj istem času, kot Fallacijeva, kritizirala muslimane. In ne samo to. S prezirom je pisala o pokvarjenih spolnih praksah, ki jih je postmodernizem povzdignil na raven mainstreama.
Geje in lezbijke je označila za »poceni pedre ali cirkuške čudake«, ljudi, ki prejemajo socialno pomoč in so brezposelni, pa kot ljudi, ki delajo na črnem trgu in se zažirajo v denarnice davkoplačevalcev. Tudi o izobraževalnem sistemu, ki so ga prevzeli kulturni marksisti, ni imela dobrega mnenja. Dejala je, da so šole »brlogi pokvarjenosti, v katerih so »preprodajalci mamil, klubi mladih teroristov in uporabniki kondomov«, medtem ko učitelji »v službo prihajajo neobriti, z mastnimi lasmi, umazanimi srajcami, v umazanih kavbojkah in blatnih športnih copatih«.
BB je ostro nasprotovala »islamizaciji francoske družbe«. Francoska družba se je po njeno spreminjala v »poligamne družine«, ki slavijo muslimanske praznike. Kot »kaplja čez rob« za progresivne pa je bila njena izjava, da občuduje (podobno kot Alain Delon) Jean-Marie le Pena, takratnega vodja francoske Nacionalne fronte (in očeta Marine Le Pen). Po njeno je »v dobrem in slabem zvest svojim idejam«.
BB ni marala niti gibanja #MeToo, ki ga je označila za hinavskega in smešnega, saj se ona nikoli ni čutila izkoriščene. Pred leti je za Paris Match povedala: »Veliko igralk se skuša vsiljevati producentom, da bi dobile vlogo. In potem pravijo, da so bile nadlegovane (…) Nikoli nisem bila žrtev spolnega nadlegovanja. In zdelo se mi je očarljivo, ko so mi moški rekli, da sem lepa ali da imam lepo malo zadnjico.«
Danes lahko zapišemo: Tako je govorila BB in imela je prav.
Počivajte v miru, gospa Bardot! Medtem ko bodo novinarke, ki so vas pljuvale in demonizirale (ker ste povedali resnico, one pa naj namesto šminke raje uporabijo lepilo) pozabljene in odvržene na smetišče zgodovine, bo vaša podoba večno mlade plavolaske pod slamnikom s cigareto v ustih ostala. Za vse čase.
Opomba: Pričujoči tekst, ki je bil prvič objavljen septembra lani na blogu Kavarne Hayek, je dopolnjen z informacijo o smrti igralke Brigitte Bardot.
