Piše: Darko Jerković
Po letih samozadovoljstva z uvedbo vrste sankcij proti Rusiji zaradi ukrajinske vojne, ob nenehni podpori Zelenskemu in, treba je priznati, povečani vojaški pomoči, ali lahko sklepamo, da se je EU, predvsem po zaslugi Trumpa, končno prebudila iz lastne »cone udobja« in začela nujno iskati rešitve za zaščito pred sedanjimi in vsemi prihodnjimi grožnjami – smo vprašali dr. Krševana Antuna Dujmovića, strokovnega svetovalca z Inštituta za razvoj in mednarodne odnose (IRMO).
Velik šok
-Evropska unija že od samega začetka vsesplošne ruske invazije Ukrajine, 24. februarja 2022, Ukrajini izdatno pomaga s pošiljanjem tako humanitarne pomoči kot vojaške opreme in orožja ter s sprejemom milijonov beguncev na svoje ozemlje. Več kot osem milijonov Ukrajincev je šlo skozi Evropo, milijoni so še vedno v državah članicah EU, tistih 240.000 ukrajinskih beguncev pa se pod Trumpom prav tako sooča z deportacijo iz ZDA. EU tudi finančno nosi breme pomoči Ukrajini, skupaj več kot 130 milijard evrov, medtem ko je pomoč ZDA v istem obdobju, od začetka splošne invazije do konca lanskega leta 2024, znašala manj kot 115 milijard evrov. Delež vojaške pomoči Evropejcev in Američanov v skupni pomoči znaša po šestdeset milijard evrov, tako da ne moremo govoriti o številki 350 milijard ameriških dolarjev, ki se omenja.
Ko govorimo o evropski pomoči, je poleg EU v prvi vrsti vsekakor treba omeniti Združeno kraljestvo (Veliko Britanijo), ki je morda vodilna v zahodni pomoči Ukrajini, predvsem moralni, z izdatno vojaško pomočjo. Britanski premier Johnson je obiskal Kijev na predvečer splošne invazije, nova vlada Keira Starmerja pa je na evropskem vrhu v Londonu 2. marca izrazila novo veliko in pomembno podporo predsedniku Zelenskemu in Ukrajini, ne glede na fiasko, ki se je le dva dni prej zgodil v Beli hiši.
Zagotovo pa je nova ameriška zunanja politika pod predsednikom Trumpom velik šok za vse Evropejce, še posebej pa za Ukrajince. Sami temelji Nata so zamajani in predsednik Trump zavzema bolj komercialno kot ideološko stališče ohranjanja zahodnih vrednot in obrambe demokracije pred avtoritarnimi, agresivnimi državami, kot je Rusija. Evropa, EU in evropske članice Nata, ki niso članice EU, Velika Britanija in Norveška, imajo ogromen gospodarski in vojaški potencial, v smislu delovne sile, v skupini okoli 600 milijonov ljudi, ki ga je treba končno izkoristiti, in gospodarsko, ker 12-krat presegajo gospodarstvo Ruske federacije.
Nova stran
Na nedavnem izrednem vrhu EU v Bruslju je bil podprt predlog Evropske komisije o vzpostavitvi posebnega finančnega instrumenta 150 milijard evrov posojil državam članicam za obrambne naložbe. Se EU zdaj resno premika proti vojaški neodvisnosti? “Danes je obrnjena stran in odprta je nova knjiga evropske obrambe,” je dejal visoki uradnik Evropske unije.
-Skupni načrt, ki ga je Evropska unija sprejela v celoti, dejansko znaša 800 milijard evrov in se imenuje REARM Europe. Gre za ambiciozen načrt, a tudi nujen, saj se na evropskih tleh bije vojna neusmiljenih razsežnosti, kakršne ni bilo od leta 1945, in je tudi uresničljiv – podoben paket z drugačnimi ukrepi in cilji je EU sprejela spomladi 2020 kot odgovor na COVID krizo.
EU bi morala stremeti k samooskrbi, potencial za to ima, tu so še drugi pomembni evropski partnerji, predvsem Velika Britanija. Evropske države so predolgo zanemarjale svoje vojaške sile, nekatere evropske članice Nata pa še vedno niso dosegle dvoodstotnega praga obrambnih izdatkov. Francoska in poljska vojska sta na primer v odlični kondiciji, Nemčija pa je zaradi nekaterih zgodovinskih razlogov predolgo zanemarjala svojo vojsko. Ti časi so zdaj za vedno mimo, nemški bundestag pa je prejšnji teden sprejel biljon (tisoč milijard) evrov vreden paket za naložbe v infrastrukturo in vojsko. To je nujno za Nemčijo, ki je gospodarski velikan in ima glede na svojo velikost pritlikavo vojsko. Britanska vojska je odlična, vendar bodo Britanci potrebovali še dve leti, da dosežejo 2,5-odstotni prag, imajo pa le 70.000 aktivnih vojaških oseb v bojni sestavi, kar je veliko premalo.
Kar zadeva Ameriko, se bo morala Evropa v drugem mandatu Donalda Trumpa, ki se zelo približuje Rusiji, kot zdaj kaže, vse bolj zanašati na lastne sile. Upati je, da Trump vendarle ne bo umaknil ZDA iz Nata in da bo pustil vsaj nekaj ameriških sil v Evropi, kjer so bolj potrebne, predvsem na Poljskem in v Baltiku. To je na žalost največ, kar lahko Evropejci v tem trenutku pričakujemo od Amerike.
Če upoštevamo vse skupaj, ali se lahko Evropa brani pred Putinom brez pomoči ZDA, glede na to, da je zdaj ukrepala za nujno krepitev lastnih obrambnih zmogljivosti (Macron poudarja tudi pomen jedrskega potenciala EU!)? In kaj bi se zgodilo, če bi Trump res samovoljno umaknil ZDA iz Nata? Je ta možnost sploh realna? Ameriška ustava določa, da senat ratificira mednarodne pogodbe, ni pa postopkov za njihovo razveljavitev.
– Upati moramo, da bo Nato preživel. Nato je velika organizacija, najmočnejše vojaško zavezništvo v zgodovini. Izstop ZDA iz Nata bi bil katastrofa za Evropo, a tudi velik udarec ameriškim interesom v svetu. Brez Nata Amerika dejansko izgublja svetovno prevlado, saj brez Evrope nima pravega, relevantnega zaveznika v svetu. Amerika bi tako postala le ena izmed pomembnih sil, oziroma bi izgubila status globalne sile in bi bila zreducirana na status regionalne sile, soočena s številnimi izzivalci, kot so Kitajska, Indija, Rusija …
Številne države so v vzponu po vsem svetu in samo Amerika z manj kot 5 odstotki celotnega svetovnega prebivalstva ne more imeti absolutne prevlade brez te močne čezatlantske povezave. Evropejci smo edini pravi prijatelji in zavezniki ZDA, ker so del zahodne civilizacije in delijo enake ali podobne družbene vrednote, preostali svet pa je zelo drugačen. Zato je treba upati, da Trump po več kot 75 letih vsaj ne bo končal obstoja Nata.
Kakor koli že, 600 milijonov Evropejcev, od Velike Britanije do Ukrajine, upajmo, da se jim bodo pridružile Turčija in druge zahodne zaveznice, predvsem Kanada, bo moralo biti združenih v obrambi Ukrajine in s tem v lastni obrambi, če želijo zajeziti ruske ambicije. Ukrajina je dosegla fantastičen rezultat, po treh letih vojne Rusi ne obvladujejo niti 20 odstotkov njenega ozemlja, utrpeli pa so strašne človeške, materialne in finančne izgube. Čeprav nimajo moči in svežine, ki so jo pokazali na začetku invazije, so pokazali veliko vztrajnost in pripravljenost na ogromne žrtve, in to je trenutek, s katerim se bodo morali Evropejci še naprej soočati v prihodnjih mesecih in morda letih.
Bravo Hrvaška
Končno, kje je Hrvaška v vsem tem, tako v EU in Natu kot v regiji? Premier Plenković je poudaril, da EU neverjetno hitro napreduje pri krepitvi obrambe, glede na resnost situacije pa sta Milanović in Plenković začela usklajevati zunanjo politiko, za zdaj po telefonu, a je to že korak naprej.
– Hrvaška je opravila res dobro delo, saj se je učila iz težkih izkušenj, ki jih je sama utrpela v devetdesetih letih. Če pogledamo delež hrvaške pomoči Ukrajini v celotnem hrvaškem BDP, doslej pa je bila pomoč od začetka invazije zagotovljena v 12 paketih, je Hrvaška ena največjih zagovornic Ukrajine. Hrvaška je dosegla tudi standard Nata o doseganju 2 odstotkov BDP obrambnih izdatkov, česar nekatere članice še niso dosegle.
Tudi napovedane nadaljnje investicije so dobre, Hrvaška pa mora izkoristiti potencial svoje vojaške industrije. Zakaj bi uvažali osnovno stvar, kot je recimo strelivo, če ga lahko proizvedemo sami, torej ne gre za razvoj letala pete generacije. S tega vidika so izjave tako predsednika vlade kot predsednika o pripravljenosti na sodelovanje spodbudne – gre za nacionalno varnost in prihodnost Hrvaške in celotne Evrope, vsi deležniki v vladi pa se zavedajo, da varnost nima alternative in da je temelj vsakega razvoja.
Vir: https://pogled.hr/politika/2025/03/15/bez-nato-a-i-eu-a-amerika-nema-pravog-saveznika-u-svijetu-375
