Piše: Gašper Blažič
Čeprav je bila v zadnjih mesecih nekajkrat omenjena možnost, da bi se Evropska ljudska stranka (EPP) po volitvah v Evropski parlament povezovala tudi s skupino Evropskih konservativcev in reformistov (ECR), je v nedeljo zvečer, 9. junija, postalo jasno, da tega filma očitno ne bomo videli. Razen če se zgodi kaj nepredvidljivega. In ne glede na to, da koalicije v Evropskem parlamentu načeloma ne obstajajo.
Spomnimo: praktično vsi vodilni kandidati strank, ki sodijo v nabor EPP, torej SDS, SLS in NSi, so v teku predvolilne kampanje izražali kritiko na račun levičarske agende, ki je prevladala v zadnjem mandatu Evropske komisije (pa pustimo ob strani Ljudmilo Novak, ki je v novi sestavi Evropskega parlamenta ne bo več). Celo Matej Tonin je izražal močno kritiko na račun t. i. zelenega prehoda in tudi migracij, čeprav je Novakova v celoti podprla migrantski pakt, torej tudi politiko migrantskih kvot. Predvsem v vrstah SDS pa so bili kritični tudi do ravnanja Evropske komisije pri obrambi t. i. vladavine prava, v ta sklop seveda sodi tudi misija, ki jo je v Sloveniji opravila (dosedanja) podpredsednica EK Vera Jourova.
Toda glede na napovedi, ki smo jih slišali na volilno nedeljo zvečer, dogovora med EPP in ECR ne bo, pač pa se namerava dosedanja predsednica Evropske komisije, ki resno računa na še en mandat vodenja, Ursula von der Leyen pogovarjati za novo “petletko” nenačelne koalicije med EPP, socialisti (S&D) in liberalci (Renew, nadgradnja ALDE). Zelo verjetno pa bi bili v dogovor vključeni tudi Zeleni. Kar pomeni ponavljanje že videnega: torej popuščanje EPP partnerjem z leve, vztrajanje pri radikalni različici t. i. zelenega prehoda ter liberalen pristop k ilegalnim migracijam. In seveda tudi centralistična politika EK, ki bo vključevala tudi discipliniranje posameznih članic, ki bodo zašle “preveč v desno”.
“EPP si bo prizadevala za oblikovanje večine v Evropskem parlamentu s prijatelji in zavezniki, s katerimi smo sodelovali že doslej, torej socialisti in liberalci, in upamo, da tudi z zelenimi. Številke omogočajo takšno večino, kar je dobro,” je v ponedeljek za portal Euronews povedal generalni sekretar EPP Tanasis Bakolas. No, preprost izračun sicer pokaže, da bi EPP, socialisti in liberalci skupaj imeli 400 glasov, kar predstavlja večino v 720-članskem Evropskem parlamentu. Toda cena za to bi bila visoka. Še posebej spričo dejstva, da bo za razliko od prej tokrat veliko več naporov vloženo v spoštovanje načela t. i. “špicenkandidatov”, kar bi pomenilo, da bi Ursula von der Leyen dobila še en mandat vodenja Evropske komisije. Ob tem naj spomnimo, da je bil ob prejšnjih evropskih volitvah “špicenkandidat” Manfred Weber, sedanji vodja EPP in tudi njenih poslancev. Sedaj pa so predsedniki političnih skupin trenutnega sklica Evropskega parlamenta so na srečanju v Bruslju predsednici Evropskega parlamenta Roberti Metsola z veliko večino podelili mandat, naj se v pogovorih z voditelji zavzame za spoštovanje načela “špicenkandidatov”. Res nenavadno.
Vsekakor pa bi bil ta scenarij slab, na kar opozarja tudi Vid Mlakar v Spletnem časopisu: “Ljudska stranka, liberalci in socialisti so dobili dovolj glasov, da bodo nadaljevali s tuti fruti nenačelno koalicijo strank, ki so si politično diametralno nasprotne. Nadaljevali bodo s politiko, ki ni ne tič ne miš, kjer se ignorira upravičene skrbi ljudi. Tako politiko je vodila von der Leyenova, ki je politični projekt sedaj že zgodovinske Angele Merkel in ki nikoli niti ni bila prav izvoljena na volitvah. Če bodo s tako politiko nadaljevali, zna to povzročiti razkol v ljudski stranki, kjer marsikdo tako koalicijo vidi kot izdajo ljudske volje Evropejcev.”
Spomnimo: zaradi takšne politike je vrste EPP zapustila že madžarska vladajoča stranka Fidesz.
Mlakar pa izpostavlja še alternativni scenarij: “Ljudska stranka pod Manfredom Webrom, ki je dejansko zmagovalec volitev, uspe najti novo ekonomsko liberalno koalicijo, ki ne bo vključevala socialistov, ampak liberalce in zmerne in racionalne dele ostalih treh desnih central. Tak scenarij zna razklati liberalce, ker v tej stranki obstaja znatno število poslancev, ki so pravzaprav socialisti in ne liberalci. Primer tega je recimo Gibanje Svoboda.”
Ob tem pa velja spomniti na še nekaj dejstev. Najprej to, da so za razliko od EPP, ki je v primerjavi s prejšnjimi volitvami dobila deset sedežev več, socialisti doživeli poraz (4 sedeže manj), še bolj pa liberalci, ki imajo kar 23 sedežev manj v primerjavi z dosedanjim mandatnim obdobjem. Če bi torej EPP spet vztrajala pri veliki koaliciji in ob tem popuščala izsiljevanju levice, bi se s tem dejansko obnašala kot poraženka volitev. Je pa res, da Evropski parlament ni edini faktor vpliva. Tu je še Evropski svet (njegovi člani so šefi držav članic), res pa je tudi, da je sestava Evropske komisije, kjer ima vsaka članica “svojega” komisarja, dejansko odraz političnih elit, ki vladajo v posamezni članici. Ne glede na evropski obrat v desno bo slovenskega evrokomisarja izbirala tranzicijska levica, zmagovalna stranka na evropskih volitvah v Slovenija žal tudi tokrat ne bo imela nobene besede pri tem.
Je pa nekaj res: tudi od peterice slovenskih izvoljenih poslancev iz vrst EPP bo odvisno, kakšen bo prihodnji evropski dogovor. Navsezadnje v svojih kritikah na račun Evropske komisije v zadnjem mandatu niso osamljeni. Tu bi morala EPP bolj odločno zavzeti lastne programske zaveze. Če se to ne bo zgodilo, bo to tudi pri volivcih, ki so podprli EPP, pustilo grenak priokus in bodo naslednjič večinsko podprli suverenistične stranke.
