Piše: Miran Černec
Križarski pohod Friderika II.
17. 3. 1229, po večmesečnem križarskem pohodu je v Jeruzalem s svojo vojsko slovesno vkorakal takrat 34-letni Friderik II., cesar Svetega Rimskega cesarstva. To je bilo šele drugič, da so evropski križarji osvojili sveto mesto krščanstva, in prvič, da so to storili z vladarjem neke evropske velesile na čelu; pohod Friderika II. je bil morda tudi najbolj nenavaden od vseh križarskih podvigov – cesar je bil namreč v času svojega prihoda v Sveto deželo uradno izobčen iz Katoliške cerkve in v nasprotju s svojimi predhodniki, ki so skušali baziliko Božjega groba povrniti v krščanske roke s silo, je njemu to uspelo z diplomacijo in s pogajanji.
Friderik II., ki je bil leta 1212 kronan za kralja Nemčije in nato 8 let kasneje v Rimu še za cesarja Svetega Rimskega cesarstva, velja sicer za enega najbolj razgledanih in vizionarskih vladarjev srednjeveške Evrope; njegovi sodobniki so ga v latinščini pogosto imenovali kar »stupor mundi« (čudo sveta). Govoril je vsaj 6 jezikov, pisal knjige, ustanavljal univerze, mesta in trge, njegov čas pa je poleg gospodarskega razvoja prinesel tudi vrhunec evropske viteške literature. Hkrati je bil to čas, ko je morala krščanska celina kljub razcvetu še vedno živeti z dejstvom, da so evropski križarji leta 1187 izgubili Jeruzalem, ki jim ga je iztrgal saracenski sultan Saladin, in da jim mesta ni uspelo znova osvojiti niti trem kasnejšim križarskim pohodom. V letih 1189−1192 sta to zaman poskušala angleški kralj Richard Levjesrčni in Friderikov ded, cesar Barbarossa; leta 1204 se je četrti križarski pohod neslavno končal z oplenjenjem Konstantinopla; in v letih 1217−1221 je križarska vojska doživela polom v Egiptu. Prav pri slednji katastrofi je bil posredno že udeležen tudi Friderik II.; čeprav se je še ob kronanju za nemškega kralja zaobljubil za pohod v Sveto deželo, je nato do zadnjega odlašal z odhodom, medtem ko so se čete iz njegovega in drugih evropskih kraljestev 4 leta bolj ali manj brezupno bojevale s Saraceni. Za ta križarski neuspeh, ki je bil velika blamaža tako zanj kot za papeža Honorija III., so takratni Evropejci krivili oba; to pa je bil le eden od razlogov, zakaj sta ostala najvplivnejša moža celine še dolgo na bojni nogi. Zamere so se delno zgladile leta 1225, ko se je cesar s papežem le dogovoril za nov pohod v Sveto deželo; vendar je pragmatični Friderik svoj projekt še istega leta zavaroval s poroko z dedinjo Kraljestva Jeruzalem, Izabelo II., in si tako vnaprej zagotovil pravico do jeruzalemskega prestola.
Papež Honorij nato ni dočakal obljubljenega pohoda, saj je umrl spomladi leta1227, in niti njegov naslednik Gregor IX. s svojeglavim cesarjem ni imel več sreče; Friderik je avgusta 1227 s svojo floto sicer res odplul proti Palestini, a se je kmalu vrnil v Italijo, domnevno zaradi nenadne bolezni. Zdaj je novemu papežu prekipelo in 29. 9. 1227 je cesarja zaradi nespoštovanja zaobljub izobčil iz Katoliške cerkve; a kot da bi ga bilo to le dodatno spodbudilo, se je Friderik šele po tem dejanju podviga končno lotil resno. Brez papeževega blagoslova, kar je bilo za tisti čas nezaslišano in zaradi česar ga je Gregor IX. še drugič ekskomuniciral, je nato cesar junija 1228 iz italijanskega Brindisija znova odplul na odpravo, od katere nihče ni pričakoval veliko – a vendar je bila prav ta tista, ki je po več kot 40 letih v Jeruzalemu spet vzpostavila krščansko oblast.
Ena od Friderikovih prednosti v primerjavi z drugimi evropskimi vladarji, ki so pred njim skušali osvojiti mesto Božjega groba, je bila v tem, da je velik del mladosti preživel na Siciliji, kjer je spoznal arabsko in judovsko kulturo in se naučil ravnati s tamkajšnjo muslimansko manjšino. Seveda je sam tudi govoril arabsko; in vse to je pripomoglo, da se je njegov pohod nato za križarje končal z največjim uspehom po prvi osvojitvi Jeruzalema leta 1099. Pravzaprav je Friderik po prihodu v Palestino naletel na več odpora med lokalnimi kristjani kot med muslimani; ker je bil ekskomuniciran, so ga predvsem vitezi templjarji in hospitalerji sprejemali z nezaupanjem in mu odrekali pomoč, tako da se je lahko res zanesel le na sebi lojalne cesarske čete in viteze nemškega križniškega reda. Po drugi strani pa so mu šli na roko spori med muslimanskimi vladarji Sirije in Egipta, ki jih je izkoristil z veliko spretnosti. Kolikor je imel na voljo vojaštva, ga je uporabil v svarilnih, a precej nenevarnih pohodih; le-ti naj bi saracenske poglavarje predvsem prepričali, da za cesarjem stoji mnogo večja oborožena sila, kot jo je dejansko imel na voljo, ter jih privedli za pogajalsko mizo. Gambit, ki bi se za križarje prav lahko končal s še eno katastrofo, se je obrestoval proti pričakovanjem; po nekaj mesecih se je na Friderikove diplomatske signale namreč odzval egiptovski sultan Al-Kamil, takrat vladar velikega dela Palestine, in 18. 2. 1229 sta moža sklenila dogovor o vrnitvi Jeruzalema pod krščansko oblast – cesar si je ob tem za kristjane izgovoril še Nazaret, Betlehem, Sidon in Jaffo, medtem ko so muslimani obdržali nadzor nad svojimi svetimi kraji. Dogovor je med gorečneži na obeh straneh vzbudil obilo negodovanja, a Friderik se na to ni več oziral.
17. 3. 1229 je na čelu svoje vojske brez vsakega odpora prijezdil v sveto mesto ter se naslednjega dne v baziliki Božjega groba sam okronal za novega kralja Jeruzalema; tako je cesar, ki so ga takratni papeži radi blatili kot »heretika« in »antikrista«, v kraju Kristusovega vstajenja prvič po letu 1187 znova vzpostavil krščansko vladavino – vsaj za nadaljnjih 10 let.
Josip Apih
16. 3. 1853 se je v Zapužah pri Radovljici rodil Josip Apih, slovenski zgodovinar in pedagog. S štipendijo »Knafljeve ustanove«, ki jo je za podporo nadarjenih dijakov s Kranjskega že v 17. stoletju ustanovil duhovnik Luka Knafelj, je Apih študiral zgodovino in geografijo na Dunaju in kasneje izobrazbo nadgradil še z opravljenima izpitoma za poučevanje nemščine in slovenščine. Večji del kariere je nato služboval kot profesor na učiteljišču v Celovcu, objavljal članke v številnih slovenskih in nemških časnikih, izdal več pomembnih knjig o slovenski zgodovini – med njimi je znana predvsem »Slovenci in 1848. leto « – ter deloval na vodilnih mestih »Mohorjeve družbe«. Umrl je 19. 1. 1911 v Celovcu.
Škof Jurij Slatkonja
21. 3. 1456 se je v Ljubljani rodil Jurij Slatkonja, slovenski duhovnik, skladatelj, prvi škof Dunaja in ustanovitelj znamenitega pevskega zbora »Dunajski dečki« (Wiener Sängerknaben). Po izobraževanju v Ljubljani in na Dunaju je bil posvečen za duhovnika ter kmalu nato zasedel mesto kaplana in glavnega zborovodje na dvoru takratnega avstrijskega nadvojvode in kasnejšega cesarja Maksimilijana I. Leta 1498 sta on in Maksimiljan v sklopu dunajske dvorne glasbene kapele ustanovila zbor, sestavljen iz 6 dečkov, ki so s petjem spremljali tamkajšnje sv. maše – ta zbor se je nato ohranil skozi dolga stoletja in je v razširjeni in posodobljeni obliki še danes znan po vsem svetu pod imenom »Dunajski dečki«. Slatkonjo so sicer cerkvene zadolžitve kasneje vodile z Dunaja nazaj v rodno Ljubljano, kjer je deloval kot kanonik in prošt, ter nato od leta 1506 dalje v Pičen v Istri; toda leta 1513, ko je habsburška prestolnica prvič v zgodovini postala sedež škofije, je cesar Maksimilijan svojega starega znanca povabil nazaj na dvor in ga imenoval za prvega škofa Dunaja. Škof Jurij Slatkonja je tam umrl 26. 4. 1522.
Maksimilijan I.: zadnji vitez
22. 3. 1459 se je v Dunajskem Novem mestu rodil Maksimilijan I., avstrijski nadvojvoda in cesar Svetega Rimskega cesarstva. Življenje cesarja, ki je v marsičem postavil temelje kasnejšega habsburškega imperija, je bilo že od malih nog tesno povezano tudi s Slovenci; zaradi nenehnih vojn, v katere je bil vpleten njegov oče Friderik III., je namreč mladi Maksimiljan precejšen del svojega otroštva preživel na gradu Bekštajn na južnem Koroškem sredi takrat še povsem slovenskega ozemlja. Slovenec je bil po vsem sodeč tudi njegov mladostni učitelj, Celjan Tomaž Prelokar, in obstaja več indicev, da se je kasnejši cesar z njegovo pomočjo že takrat naučil slovenščine; še ena nit, ki Maksimiljana I. povezuje s Slovenci, pa je njegovo imenovanje ljubljanskega duhovnika Jurija Slatkonje za prvega dunajskega škofa 1. 3. 1513. Zaradi uspešnih vojaških kampanj, ki jih je pogosto vodil kar sam na čelu svojih čet, kakor tudi zaradi poroke z bogato vojvodinjo Marijo Burgundsko, je ta »slovenski cesar« v času svoje vladavine močno okrepil položaj Habsburžanov in samega cesarstva; potomci rodbine, ki je bila v času Maksimiljanovega rojstva skoraj ujeta na Dunaju in v neposredni okolici, so tako v le nekaj desetletjih po njegovi smrti leta 1519 zavladali deželam od Španije do Nizozemske, od južne Italije do Madžarske ter si praktično pokorili Evropo.
