Piše: Tadej Ian
Levičarji skozi osrednje medije grmijo, da živimo v lepem novem svetu, ki je očiščen turobne in moreče tradicije, zaradi katere naj bi v preteklosti dozdevno živeli slabše, kot živimo danes. Toda resnica je takšna, da so ljudje v življenju danes manj srečni, kot so bili tedaj, ko so še zaupali v tradicijo. Partnerski odnosi med moškim in žensko so najboljši dokaz za to.
Modrost odnosov med spoloma se ni gradila stoletja, pač pa tisočletja. Najpomembnejši odnos za vsako družbo in vsako civilizacijo je odnos med moškim in žensko. To ni tako samo zato, ker sta potrebna moški in ženska, da bi se rodili otroci, ki odrastejo v nove ljudi, in se tako prepreči izumrtje človeštva, pač pa tudi zato, ker nas je v tem svetu približno pol moških in pol žensk. Moški in ženske niso enaki, kot trobijo levičarji, ker se razlikujejo že biološko, pri čemer nimamo toliko v mislih spolnih organov, kot imamo v mislih različno hormonsko sliko v moškem in ženskem telesu, ki poskrbi za to, da imajo moški in ženske v življenju različne interese oz. preference. Moški se zaradi hormonov tako raje ukvarjajo s predmeti kot z ljudmi, medtem ko je pri ženskah ravno obratno: one se raje ukvarjajo z ljudmi kot s predmeti. Na podlagi hormonov je moški skrbel za družino, izdeloval orodja in orožja, nabiral in lovil, medtem ko je ženska vzgajala oziroma skrbela za otroke. V pradavnini smo imeli moški in ženske točno tako hormonsko sliko, kot jo imamo danes. Zato ni nenavadno, da so danes inženirji (ki se ukvarjajo s predmeti) predvsem moški, medtem ko so ženske večinsko učiteljice (ki se ukvarjajo z ljudmi, otroki). Ne glede na to, kakšne politične ukrepe izvajajo radikalno leve vlade, ne morejo doseči, da bi bila polovica inženirjev žensk in polovica učiteljev moških, ker nobena politika ne more vplivati na človeške naravno pogojene hormone in s tem povezane preference posameznika.
Zakaj so bili v preteklosti ljudje s partnerji pretežno zadovoljni
Odnosi med bitjema, tako različnima, kot sta moški in ženska, so umetnost. Gre za zapletene odnose, ki so pogosto dokaj nerodni in vsekakor zelo zahtevni. Tradicija ni nič drugega kot zakladnica znanj in dobrih praks, ki so omogočile, da moški in ženske lažje shajajo drug z drugim in oblikujejo odnose, ki imajo več možnosti za uspeh. Tradicije v nasprotju s prevladujočim pravljičnim mišljenjem sodobne radikalne levice niso napisali mizogini stari moški, katerih osnovni namen je bil čim bolj zagreniti, če že ne uničiti življenje žensk. Tradicija odnosov med spoloma ni nič drugega kot kažipot, ki je nastal na podlagi več tisočletij poskusov vzpostavljanja in ohranjanja odnosa med moškim in žensko. Dogajali so se porazi in uspehi, tradicija pa ohranja tisto, kar je bilo dobro in uspešno.
Ko moški in ženska začutita, da je čas za to, da si poiščeta partnerje, to storita zaradi hormonov, ki ju k temu spodbudijo. Ti hormoni pozivajo k spolnosti, kar moški in ženska občutita zelo burno. Da pride do oblikovanja para, morajo biti navzoče močne energije, ki partnerja povežejo v tolikšni meri, da pretrgata vezi z družino, v kateri sta odrasla, in vzpostavita okolje in odnose, ki omogočijo rojstvo novih otrok. V starih časih so se starejši ljudje, ki so sami šli skozi te procese, zavedali, da sta moški in ženska v času iskanja para težko razsodna in posledično ranljiva. Zato so starejše generacije prevzele določanje parov v svoje roke. Če bi se namreč moški in ženska povezala zgolj na podlagi prvinskih nagonov, bi kaj hitro lahko ugotovila, da sta izbrala nespametno, in bi bila potem celo življenje nesrečna. Včasih so razumeli, da je razdiranje poročenih parov disfunkcionalno, ker je to skrajno rušilno za otroke, ki so se v razmerju rodili. Zato zakonov niso razdirali. Poleg tega bi razdiranje zakonov, ker bi si zakonci premislili, povzročilo domino efekt in razrušilo v preteklosti zelo ranljive družbe, ko je bilo življenje težko, življenjska doba krajša, smrtnost med otroci velika itd. Zato so torej starejši organizirali zakone in z razumom, ne pa s hormoni presojali, kateri moški in katera ženska bi se dobro ujela. Mladim je bilo nelagodno stopiti v zakon z nekom, ki ga niso poznali, in pogosto so zato pričakovali slabše, kot so v resnici dobili. Pričakovali so težke medosebne odnose in razumeli, da bo potrebnega veliko prilagajanja drug drugemu. Posledica je bila, da je bila na koncu velika večina moških in žensk zadovoljna s partnerjem, ki ga je dobila. Če pričakuješ slabo ali najslabše, ni težko biti zadovoljen, če si dobil dobro. Ker so bila pričakovanja ob vstopanju v zakonski stan nizka, je bila torej sreča zaradi iztržka pogosto velika ali vsaj občutna. Ker so bili starši srečni ali pa vsaj zadovoljni, so v takem okolju bolj srečno odraščali tudi otroci. Tradicija je dobila večino bitk za dober in srečen zakon, ker je tradicija pač temeljila na starih modrostih.
Zakaj so danes ljudje s partnerji večinoma nezadovoljni
V modernosti, ko se v osrednjih medijih na podlagi levih ideologij zaničuje tradicija, pa je zgodba drugačna. Moški in ženska enako kot v starih časih začutita, da je čas za partnerja, saj ju k temu spodbudijo hormoni. Hormoni pozivajo k spolnosti. Ampak v starih časih so se spolnosti vzdržali, ker so vedeli, da se zunajzakonske nosečnosti, ko se moški še ni odločil, da bo z žensko trajno ostal, za žensko končajo slabo. Oboje, biti samohranilka ali doživeti abortus, ki vedno pusti psihične posledice, če že fizičnih ne, je za žensko slabo. Tradicija je žensko ščitila, ker ji je predzakonsko spolnost odsvetovala oz. prepovedala, medtem ko militantni feminizem žensko »vrže pod avtobus«, ko predzakonsko spolnost in pogosto menjavanje spolnih partnerjev celo propagira, saj naj bi žensko to dozdevno osvobajalo. Tudi pri iskanju stalnih partnerjev sodobna moderna načela ne pomagajo. Zmotno se poveličuje občutek zaljubljenosti, ki ga v modernosti osrednji mediji zamenjujejo z ljubeznijo. Zaljubljenost je posledica hormonov, katerih namen je začeti razmerje med moškim in žensko. Ko zaljubljenost izpuhti (in to se slej ko prej zgodi), se šele lahko počasi razvije ljubezen. Osrednji mediji pa mlade učijo, da je razmerje slabo, če zaljubljenost mine, in ga je posledično treba razdreti, ker naj se tega, da je človek nesrečen, ne bi toleriralo. V skladu s to dikcijo naj bi bil le zaljubljen človek srečen človek. In ker se v sodobnih medijih poveličujeta in slavita egocentrizem in egoizem, torej neodgovorno in psihopatološko obnašanje tako žensk kot moških, večina razmerij med moškim in žensko razpade in pride do ločitve – če je bil zakon sploh sklenjen. Posledično na modernem Zahodu ni več stabilne družine, katere edini namen je ustvariti normalno razvojno okolje za otroke, ki potrebujejo tako mater kot očeta. Moderne levičarske ideologije so v zasledovanju nizkotnega hedonizma posameznika žrtvovale višji in plemeniti interes skupnosti. Ker pa smo ljudje družbena bitja, moški in ženske tako ne morejo biti srečni. Sreča moškega in ženske namreč ni pogojena s tem, ali hedonistično razvaja svoja čutila ali ne, pač pa s tem, kako uspešno družbeno živi oz. ali živi za cilje, ki so višji od osebnih. Sreča je torej odvisna od tega, ali ima človek (moški ali ženska) nek višji cilj, ki presega stanje osebnega egoizma. Ljudje smo namreč družbena bitja in ne zverinski posamezniki. Zmedena moderna ženska in zmedeni moderni moški tako neuspešno iščeta partnerja in s tem tudi sreče ne zmoreta najti, ker jima modrost tradicije ne more pomagati in ker so dekadentni »nasveti« v imenu hedonizma s strani osrednjih levih medijev neuporabni. Ker moški in ženska od partnerja nasprotnega spola pod vtisom osrednjih medijev pričakujeta nebesa na zemlji v smislu čutnega razvajanja, naposled ostaneta sama in nezadovoljna, saj ne moreta dobiti tega, kar jima obljubljajo z levimi ideologijami obsedeni mediji, saj to, čemur se reče »popolni partner«, v realnosti ne obstaja. Zahodna civilizacija tako danes izgublja bitko za funkcionalno družino, ker so zveze moških in žensk utemeljene na iluziji, namesto da bi bile utemeljene na realnosti.
