Piše: Gašper Blažič
Manj kot leto dni po izvolitvi sedanjega papeža Leona XIV. v knjigarne prihaja nova biografija sedanjega papeža. Že lani sta kmalu po njegovi izvolitvi v slovenskem prevodu izšli dve. Mohorjeva družba Celje je izdala delo »Leon XIV. – nepričakovani naslednik«, avtorja Christopha Henninga, novinarja pariškega časopisa La Croix, v prevodu dr. Draga Ocvirka. Pri Družini pa je izšel slovenski prevod knjige »Leon XIV. – pastir z blagoslavljajočim nasmehom« avtorja Jesusa Colline, v prevodu Andreja Turka. Dva prevoda torej, eden iz francoščine, drugi iz španščine. Krog t. i. novinarjev »vatikanologov« se tako širi. Denimo, italijanski novinar Andrea Tornielli se je tako ukvarjal predvsem s papežem Frančiškom, njegov nemški kolega Peter Seewald pa s papežem Benediktom XVI., knjižni intervju z njim je izdal že v devetdesetih letih pod naslovom »Sol zemlje«, takrat je bil Joseph Ratzinger še kardinal in prefekt Kongregacije (sedaj dikasterija, op. G. B.) za verski nauk.
Med znanimi vatikanisti je bil sicer tudi ameriški novinar John Allen – žal je letos januarja umrl za posledicami hude bolezni. Njegova žena Elise Ann Allen, prav tako novinarka, pa to poslanstvo nadaljuje in je nedavno obiskala Slovenijo. V sredo, 4. marca 2026 je sodelovala na predstavitvi slovenskega prevoda njene knjige, ki je izvirno sicer izšla v španščini (prevedel Andrej Turk, razen intervjuja na koncu knjige, ki velja za prvi v knjigi objavljen intervju s papežem, prevedel ga je Kristian Koželj, sicer urednik knjige), prevodi v glavnih svetovnih jezikih (tudi angleščini) pa izhajajo komaj v tem času, tako da imamo Slovenci privilegij, saj smo prevod res dovršene biografije papeža Leona XIV. dobili med prvimi na svetu. Obsega skoraj 300 strani in vsebuje doslej še neznano plat papeževega delovanja v Peruju, kjer je deloval kar trikrat, prvič že v letu 1985. In ima, iz časa, ko je vodil škofijo Chiclayo, tudi perujsko državljanstvo. Pot do državljanstva pa ni bila lahka.
Osnovne podatke o tem, kdo je sedaj 70-letni Robert Francis Prevost, ki je po imenu postal neposredni naslednik Leona XIII., po službi pa Frančiška, že poznamo. Rodil se je v Chicagu v družini, zaznamovani s koreninami več romanskih narodov: Špancev, Francozov ter Italijanov. Vendar pa ima med predniki tudi temnopolte Afroameričane, tudi zato fotografije iz njegovih mladih let kažejo na temnejšo polt. Kar mu je tudi pomagalo pri navezovanju stikov z drugimi kulturami ter etničnimi skupinami, zlasti v Latinski Ameriki. No, navsezadnje je bila tudi njegova družina povsem odprta do ljudi različnega porekla in različnih ras. In to še v času, ko so ZDA zaznamovali še rasistični zakoni.
Biografija, ki jo je avtorica Elise Allen zasnovala sekcijsko, je nastala pravzaprav na podlagi njenega poznanstva s papežem še v času, ko je kot novinarka prišla v Peru in se tam srečala s škofom Prevostom, ki je vodil komisijo za preiskavo spolnih zlorab otrok. Ko je leta 2023 iz Peruja prišel v Vatikan kot novi prefekt kongregacije za škofe – a že pred tem je sodeloval z rimsko kurijo kot svetovalec – sta ga zakonca Allen povabila na večerjo. In je bil »čudovit gost«. Brez predsodkov in nič izbirčen. To je seveda majhen drobec, ki pokaže, iz kakšnega testa je sedanji papež. In ko preberemo to biografijo, nam postane jasno, da se Sveti Duh nikoli ne zmoti. Velja se malce spomniti, kako smo po smrti papeža Frančiška molili k Svetemu Duhu za kardinale volivce, predvsem v času konklava, ki ni trajal dolgo časa. In ko se je na balkonu prikazal novi Petrov naslednik, je z besedami »Mir naj bo z vami vsemi« nakazal svoj program, svojo usmeritev. Pozval je, prav tako tudi v kasnejših nagovorih in poslanicah, k »razoroženemu in razorožujočemu miru«. V javnost je stopil kot pastir, ki Cerkev usmerja k misijonski drži, sinodalnosti in prizadevanjem za pravično družbo.
Knjiga se dejansko bere tako, kot bi gledali dokumentarno oddajo. V njej se pojavljajo izjave samega papeža, pa tudi tistih, še živečih posameznikov, ki so z njim skupaj živeli in delali. Od obeh bratov pa vse do tistih, ki so bili ob »očetu Bobu« (njegovi perujski spremljevalci ga nazivajo »oče Roberto«) ves čas njegovega poslanstva kot duhovnika, redovnika in nato kot škofa. Od njegovega škofovskega posvečenja do izvolitve za papeža je minilo desetletje. Kar ni ravno veliko. V grobem lahko obdobje »pred konklavom« razdelimo na več etap: tri severnoameriške (mladost, vodenje province in provincialna služba pred imenovanjem za škofa), tri rimske (podiplomski študij, služba generalnega predstojnika avguštinskega reda ter vodenje Dikasterija za škofe) in tri perujske (kanclerska služba v prelaturi oz. bodoči škofiji Chulucanas, služenje v avguštinskem misijonu Trujillo ter vodenje škofije Chiclayo). Njegovo papeško obdobje je sedaj nekakšna »deseta etapa«.
V knjigi lahko odkrijemo presenetljive stvari, ki niso vezane samo na osebo Roberta Prevosta. Veliko lahko izvemo, kakšne so bile politične razmere v Peruju v času, ko je sedanji papež tam deloval – velikokrat je bilo zelo nevarno, tako da so avguštincem celo ponudili, da odidejo iz države. Večina jih je ostala. Tudi razmere znotraj Cerkve niso bile prijazne. Nekateri škofje iz gibanj, organizacij ter prelatur, kot je npr. Opus Dei, so imeli drugačne poglede na angažiranje laikov znotraj Cerkve kot pa krog, ki mu je pripadal Prevost. Na drugi strani pa so bili tisti, ki so se preko teologije osvoboditve zbliževali z levičarsko gverilo. Oče Prevost je bil tako razpet med Scilo in Karibdo, tako v političnem kot cerkvenem smislu. Ni hotel posegati v politiko, vendar si je prizadeval za spoštovanje človekovih pravic. Predvsem pa je imel znotraj Cerkve težave z duhovniki iz vrst nacionalne cerkvene organizacije Sodalitium Christianae Vitae, ki je nastala po drugem vatikanskem koncilu, predvsem zaradi preiskave njenih duhovnikov, ki so zagrešili spolne zlorabe. Večina organizacije se je odzvala zelo obrambno, z veliko mero cinizma.
Vendar pa je imel oče Prevost celo v vrstah svojih redovnih sobratov v Peruju hudega nasprotnika, ki je svoje učence učil »sovražiti Prevosta«. Oče Prevost se je na te boleče trenutke odzival svetniško, z veliko mero odpuščanja in notranjega miru. Kar verjetno ni bilo presenečenje, če pomislimo, da je kot generalni predstojnik reda prepotoval cel svet in znal kljub svoji pregovorni blagosti tudi »prijeti bika za roge«. Znana je anekdota, da je na obisku ene od provinc želel uvesti reforme, vendar so se redovniki upirali – nato pa jim je požugal, da bo javno prebral njihove bančne izpiske, ki jih ima s seboj v torbi. In se je razpoloženje v hipu spremenilo. Blag in odločen, vse v eni osebi. No, sv. Benedikta, ko je podobno delal red v samostanih, so hoteli celo zastrupiti.
Nič nenavadnega torej , da ga je papež Frančišek že kmalu po začetku svojega pontifikata spet vrnil v Peru, tokrat kot škofa – vendar ni mogel dokončno prevzeti škofije, dokler ni perujski predsednik podpisal listino, s katero so mu podelili perujsko državljanstvo, kar je za perujske škofe pač zakonska obveznost. Potrebna so bila številna posredovanja, da je bil ta korak narejen. Dokončni odločitvi, da ga prejšnji papež pokliče v Rim, »s terena v pisarno«, pa je očitno botrovalo to, da je škof Prevost za krajši čas prevzel tudi administraturo škofije Callao. Tamkajšnji škof je namreč storil nekaj, kar je za našo kulturo nepojmljivo: želel je uvesti Neokatahumensko pot kot obvezno usmeritev za vse župnije. Nekateri so se temu upirali – in doživeli na svoji glavi naslonjene pištole. Čisto po mafijsko. Kot bi v Sloveniji denimo uvedli karizmatično prenovo kot obvezujočo smer, na duhovnike, ki se upirajo, pa pošiljali ulične tolpe z grožnjami. Seveda tu ni nič narobe niti z neokatahumeni niti karizmatiki, a ko stvar enkrat zaide na polje ideologije in ko se župnijskim Karitas odreče pomoč, ker spadajo k »napačni« župniji – je potrebno ukrepati. Odločno. Škof Prevost je ob svoji škofiji Chiclayo tako dvojno garal.
V intervjuju, ki je objavljen ob koncu knjige, lahko izvemo še marsikaj drugega, denimo o tem, kakšen odnos imata papež ter ameriški predsednik Donald Trump, pa tudi o stališču papeža o t. i. tradicionalni latinski maši, ekumenskem ter medverskem dialogu, umetni inteligenci, LGBT, financah Svetega sedeža … S tem dobimo uvid v osebnost in profil papeža Leona XIV., ki je ravno pravšnji papež za zgodnje 21. stoletje. Zato branje te knjige toplo priporočam, predvsem če vas resno zanimajo vprašanja glede Cerkve nekoč in danes.
