Kristjani danes začenjamo advent. Gre za čas molitve, dobrih del in tihega pričakovanja, s katerim se verniki pripravljajo na božič, za veliko nočjo drugi največji krščanski praznik. V tem času cerkve in mize mnogih krasijo adventni venci, pri mašah pa prebirajo berila, ki napovedujejo prihod Jezusa Kristusa.
Ime adventni čas izhaja iz latinske besede adventus, ki pomeni prihod. Gre za čas, ki ni omejen na točno število dni, se pa vedno zaključi v tednu po četrti adventni nedelji na dan pred božičem.
Po besedah zaporniškega vikarja Roberta Friškovca je advent namenjen tudi temu, da se vsak pri sebi vpraša, ali je pripravljen na Jezusov prihod, bodisi njegovo rojstvo bodisi drugi prihod, ki ga pričakujejo kristjani. “Vprašamo se lahko o odnosu med mano in Bogom oziroma o tem, kakšne spremembe lahko naredim, da bom bolj odprt in pripravljen, a ne samo za sprejemanje Boga, ampak tudi sočloveka,” je dejal za STA.
V cerkvah v adventnem času prevladuje vijolična barva, pri bogoslužju pa berejo berila, ki napovedujejo prihod Jezusa Kristusa. Najbolj značilno zunanje znamenje tega časa je adventni venec, ki v pričakovanju božiča krasi cerkve in mizo v številnih domovih. Običajno ima štiri sveče, pri čemer verniki prvo prižgejo na prvo adventno nedeljo, torej danes, nato pa vsako nedeljo po eno dodatno, zadnjo pa v nedeljo pred samim božičem.
V evangeličanski cerkvi adventni čas začnejo enako kot v Katoliški cerkvi. Tudi pri njih kot zunanje znamenje adventa naredijo adventni venec. V Srbski pravoslavni cerkvi pa se adventni čas začne s postom, vedno 40 dni pred pravoslavnim božičem, ki ga po našem koledarju obeležujejo 7. januarja. Adventni čas so tako začeli v četrtek.
SŠK: Adventni čas
Čas duhovne in bogoslužne priprave na božič začenjamo s praznovanjem prve adventne nedelje, ki bo letos 1. decembra, in ga sklenemo v tednu po četrti adventni nedelji na sveti večer, 24. decembra.
Za razliko od postnega časa, ki ga obhajamo kot pripravo na veliko noč in traja štirideset dni, adventni čas ni omejen na točno število dni.
Z adventnim časom v Katoliški Cerkvi začenjamo novo cerkveno leto in neposredno pripravo na božič. Gospodovo rojstvo in prazniki, ki mu sledijo (sv. trije kralji ali obisk treh modrih, Jezusov krst ter Gospodovo darovanje v templju ali svečnica), so priložnost za poglobitev vere. Veselje ob Novorojenem pomeni veselje ob novem življenju in lahko simbolično nagovarja tudi k radosti nad lastnim življenjem.
Simbolika rojstva in novega začetka je vtkana v potek celotnega cerkvenega leta. Dogodki ne pomenijo le spominjanja preteklih Božjih del v zgodovini odrešenja (o čemer poroča Sveto pismo) in poti skozi galerijo svetnikov, ampak tudi aktualizacijo Božjih sporočil za sedanji trenutek. Na večja praznovanja se kristjani pripravljamo v posebnih »pripravljalnih« časih (z adventnim časom na božič, s postom na veliko noč). K zunanjim in materialnim pripravam na cerkvene praznike sodi tudi duhovna priprava v osebni molitvi in duhovni poglobitvi, kar lahko vključuje prejem zakramenta sprave, razne odpovedi, post, dobra dela ali miloščino.
Latinska beseda adventus pomeni prihod. Poznamo dva Gospodova prihoda. Gospod je prvikrat na svet prišel kot človek, rojen iz Device Marije, njegov drugi prihod pa pričakujemo na sodni dan. Kristjani verujemo v Gospodovo nevidno prihajanje v srca ljudi po delovanju Svetega Duha oziroma v skrivnostno Božjo navzočnost v srcu vsakega človeka, kar lahko razumemo in dojemamo samo v moči vere.
Adventni čas ima dvojen značaj: je čas priprave na slovesno praznovanje Gospodovega rojstva, 25. decembra, hkrati pa je to čas, ko nas spominjanje usmerja k pričakovanju drugega Kristusovega prihoda ob koncu časov.
Znamenje zunanje priprave na božič je adventni venec. Tradicionalno se pri nas v cerkvah in po domovih pripravljajo adventni venci s štirimi svečami. Naraščanje luči simbolizira rast dobrega v življenju.
Razlaga simbolike adventnega venca
Adventni venec je iz rastlinja spleten venec s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje. Kot okras in liturgični simbol adventnega časa, prevzet od germanskih narodov, se je v Sloveniji uveljavil v osemdesetih letih 20. stoletja. Večji venec s štirimi svečami visi ali je postavljen v cerkvah na vidnem mestu v prezbiteriju, vsako adventno nedeljo pa na njem prižgejo dodatno svečo.
Liturgični adventni venec ima več simboličnih pomenov in razlag:
Okrogla oblika pomeni popolnost in večnost. Zimzelene veje govorijo o življenju, o Jezusu Kristusu, ki prihaja med nas. Simbolika vijolične barve predstavlja upanje, da bo tema premagana. Štiri sveče, ki so lahko samo v vijolični ali beli barvi, imajo posebno simboliko:
- predstavljajo štiri mejnike (stvarjenje, učlovečenje, odrešenje in konec sveta);
- predstavljajo štiri strani neba: sever, jug, vzhod in zahod, kar govori o univerzalnosti Kristusovega učlovečenja za ves svet in vse ljudi;
- predstavljajo štiri letne čase, kar pomeni, da je bilo Kristusovo rojstvo pomembno ne samo za tisti zgodovinski čas, v katerem je živel na Zemlji, ampak je pomembno za vse čase in vsako dobo;
- predstavljajo človekovo življenje; (ob rojstvu) prižgana sveča je vsak trenutek manjša, kar govori o tem, da smo vedno bliže sklepu življenja in nas spominja na tuzemsko minljivost.
Sveče prižigamo tako, da na prvo adventno nedeljo prižgemo prvo, na drugo adventno nedeljo poleg prve prižgemo tudi drugo – in tako naprej do četrte adventne nedelje, kar pomeni, da je v času, ko se bližamo rojstvu Jezusa Kristusa, v prostoru vedno več svetlobe. V duhovnem smislu to pomeni, čim bliže smo Bogu, tem več je svetlobe tudi v naših življenjih.
Adventni venci naj bi bili narejeni brez dodatnega okrasja in to z namenom, da pride do izraza opisana simbolika.
Nekateri razlagalci štiri sveče in štiri adventne nedelje povezujejo tudi s štirimi obdobji zgodovine odrešenja: 1. od stvarjenja do Abrahama, 2. od Abrahama do judovskih kraljev, 3. od judovskih kraljev do babilonske sužnosti, 4. od babilonske sužnosti do Kristusovega rojstva.
Blagoslov adventnega venca
Duhovniki adventne vence blagoslovijo na prvo adventno nedeljo. Duhovniki se z blagoslovom, ki poudarja Božjo veličino in dobroto, obračajo na ljudi in ustvarjeni svet. Osnovna oblika blagoslovitve ima dva dela, ki sta oznanilo Božje besede in zahvala za Božjo pomoč. Drugi del z obredi in molitvami hvali Boga. Verniki prosijo za Božjo pomoč. Središče blagoslova je molitev.
