Upokojenemu arhitektu in učitelju smučanja Alešu Gučku se lahko zahvalimo za marsikateri smučarski eksponat, ki ga je prispeval za muzej v Nordijskem centru Planica. Napisal je osem knjig in več kot 130 člankov o smučanju in njegovi zgodovini. To je njegova zgodba.
Aleš Guček je bil rojen 19. 11. 1944 v ljubljanski meščanski družini. Njegovi starši so končali srednjo šolo; ta jim je dala veliko širino, ki so jo nato prenašali na Aleša. Oče in mama sta se veliko kasneje čudila, česa vse se njun sin Aleš spominja od tretjega leta naprej. Z njima je Aleš spoznaval naravo, znal naštevati rožice, imena ptic, drevesa, poznati gobe, odkrival vse radosti marionetnega gledališča, se učil osnov športnega življenja in sploh veliko skrivnosti tega sveta. Oče in mama sta ga vzgajala v napredni svet, ker sta bila oba člana Sokola. »Bil sem star tri leta, ko mi je Božiček položil pod smreko male ‚liliput smučice‘ (po bloško). Zunaj je ležal sneg in jaz zvečer nisem mogel ven. Takoj sem jih nataknil in začel hoditi po kuhinji. Takrat se še nisem zavedal, da bodo ti prvi koraki postali zame pomemben del mojega življenja,« se spominja Aleš Guček, ki je bil seveda tudi deček makadamske ulice in je za večstanovanjsko hišo veliko časa svobodno tekal in se igral na travnikih in poljih.
Mizar ali profesor?
Na koncu ulice, kjer so živeli Gučkovi, je bilo mizarstvo in malemu Alešu je v delavnici les prekrasno dišal, dišali so mu celo laki in mizarski klej – lepilo. Že kot deček je pri vratih opazoval mizarja pri delu. Velikokrat je pomagal, ko je bilo treba na enem koncu potiskati hrastovo desko skozi rezkalni stroj, medtem ko ga je na drugem koncu mizar vlekel ven. In že se je Aleš odločil: Mizar bom! Vmes je posegel oče in Aleš se je vpisal na Šubičevo gimnazijo v Ljubljani. Že od nekdaj sta ga zanimala tudi zemljepis in zgodovina. Zbiral je znamke, tudi iz drugih držav, in kadar jih je urejal, je pogledoval v očetov atlas, kje je ta in ta dežela. Do denarja za nakup znamk je prišel tako, da je na smetišču na Triglavski ulici iskal in zbiral železo, kosti, baker in aluminij. Časopisni papir je zbiral pri sosedih in doma. Mizar mu je posodil ročni voziček, s katerim je vse nabrano vozil po Parmovi ulici do Odpada. Za nabrano je dobil nekaj denarja in z njim šel najprej kupit bonbone, potem pa je šel v Filatelijo po znamke. V tistih časih je Aleš tudi veliko bral – zlasti zgodovinske romane, ki mu jih je kupoval oče. Med njimi se spominja Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem in Jalnovih Bobrov. Ko pa je nekoliko odrasel, so prišli na vrsto »pravljičar« Herodot, Ksenofon, Polibios, Plutarh in drugi. Ob takšnih aktivnostih je Aleš zorel tudi v svojih poklicnih željah: »Postal bom profesor geografije in zgodovine, sem pomislil v navalu spozabe,« nam je v smehu pripovedoval gospod Guček.
Izkušnje s potovanj
Za oblikovanje svojega svetovnega nazora in življenjskega vodila Aleš Guček veliko zaslug pripisuje zgledu svojih staršev, ki so mu prav s svojim vedenjem in vzgojo vcepili vrednote, moralo in svetovni etos. Sčasoma si je pridobil precej izkušenj s potovanj po svetu, kamor je vedno odhajal z odprtimi očmi in našpičenimi ušesi. Oče mu je, ko je imel komaj dvanast let, potisnil v roke kovček in ga vkrcal na vlak: samega je poslal za mesec in pol v Avstrijo k prijateljem. Takrat se je Aleš sicer že štiri leta učil nemščino pri upokojeni profesorici. To in podobna potovanja na tekmovanja, na počitnice, na študentsko delo kot študent in kasneje službena so Alešu odprla oči, da ni vse » pôstavljamo mostove i pruge …«, kot se je izrazil, in da je parola »bratstvo i jedinstvo« navadna iluzija, zato vanjo ni verjel. »Da je mlečna čokolada v Avstriji imela boljši okus kot naša domača, je bila realnost, ki jo je prepoznal vsak otrok,« pravi Aleš Guček.
Prvo tekmovanje
Smučanje je bilo še eno veselje Aleša Gučka že od nekdaj. Ko je leta 1953 zmagal v slalomu na odprtem pionirskem prvenstvu Ljubljane, ki je potekalo na Galletovem travniku na šišenski strani Rožnika, se mu je odprla pot v Smučarski klub Enotnost. »Vstop v mladinsko alpsko reprezentanco tedanje Jugoslavije se je zgodil, ker sem morda bil na smučeh dva dni več kot drugi,« se spominja gospod Guček. Državno prvenstvo je bilo leta 1959 na Popovi Šapki v Makedoniji in mladinski reprezentanti se niso vrnili domov, ampak so odpotovali kar na srednjeevropski mladinski kriterij v Chamroussu v Franciji. »Iz Ljubljane smo z vlakom potovali ‚kratkih‘ 36 ur. Star sem bil 14 let in 4 mesece,« se spominja Aleš Guček, ki se je že tri leta v šoli učil francoščine, zato je z lahkoto navezal stike s prijaznim Jean-Claudom Killyjem, ki mu je čez dve leti za četrtino cene prodal usnjeno čelado za smuk. Kot je dejal gospod Guček, je bila razlika med njim in Killyjem v tem, da so Killyjev čas merili elektronsko, njegovega pa s koledarjem. Tako je bil Guček na izbirnem tekmovanju za olimpijske igre leta 1964 v dveh dneh večinoma tretji, kar je pomenilo, da bi lahko nastopil, a se je raje odločil, da bo nehal tekmovati, saj ga to ni ni več veselilo, začel pa se je tudi študij.
Učitelj smučanja
Kot vsakemu otroku so se mlademu fantu po glavi motali različni vzorniki: najprej skakalec Janez Polda, potem alpski tekmovalec Tine Mulej in njegov najljubši, »zlati« Toni Sailer, trikratni zmagovalec na olimpijskih igrah leta 1956 v italijanski Cortini D’Ampezzo. Najlepše v tekmovalnem smučanju je bilo amaterstvo, pravi gospod Guček, ki smučanja seveda ni opustil. Svojo nišo je našel na področju poučevanja smučanja. Kot tekmovalec je začutil, da je treba obvladovati tehniko smučanja in šele nato drveti med vratci. Ko je leta 1965 opravil tečaj in izpite za učitelja smučanja, je najprej prevzel mlade tekmovalce, a jih je zapustil, ko so ga leta 1966 povabili med učitelje-demonstratorje. Začel je pripravljati učne načrte za tehniko smučanja. Kot študentu arhitekture mu je uspelo prepričati smučarski kader na Visoki šoli za telesno kulturo, da so uvedli učinkovito tehniko krožnega gibanja kolen in prvič tudi osnove tekmovalne tehnike. »Ko sem učil smučanje, sem takoj opazil, da je strah pri mnogih največja ovira, a tega sam nisem poznal,« pravi Aleš Guček, ki je svoje varovance, namesto da bi dolgovezil z opisovanjem prvin, raje učil napredka kar v praksi, s smučanjem. Med tem jim je ubijal strah, ne da bi se tega zavedali, s primerno naklonino pobočja, ki je narekovala obvladovanje hitrosti. Leta 1969 v šolo smučanja uvedel tehniko krožnega gibanja kolen, osnove alpske tekmovalne tehnike, postavil kriterije s faktorji od ena do tri glede na zahtevnost smučarskih prvin na izpitih za učitelje smučanja in uvedel izpit iz slaloma. V učni načrt šole smučanja je vključil osnove teka na smučeh in smučarskih skokov.
Brez vpitja
Tudi ženo Vlasto je naučil smučati brez tako značilnega vpitja moža na ženo. Zaupala mu je, in zavestno tudi sebi, zato jo je peljal na znamenito črno progo Gran Risa v Dolomitih v Italiji, ki velja za najbolj strmi veleslalom svetovnega pokala. »Progo je presmučala brez strahu in enega samega padca. Nato sva ves čas sproščeno in brez napora smučala po rdečih progah,« se je upravičeno pohvalil Aleš Guček. Med letoma 1985 in 2010 je obiskal 31 muzejev smučanja in zimskih športov v ZDA, Kanadi in Evropi. Med letoma 1991 in 2004 je tako v Sloveniji, večinoma v Planici, kot v tujini velikokrat predstavljal oziroma demonstriral staro bloško smučanje, ki izvira iz 17. stoletja. Leta 1994 je bil skupaj z očetom Svetozarjem Gučkom in ženo Vlasto soavtor prve slovenske muzejske smučarske zbirke v muzeju v hotelu Špik v Gozdu Martuljku. Leta 2004 so zbirko preselili v Tržiški muzej. Je soavtor programa Muzej v Nordijskem centru Planica (2015), za katerega je zbral tudi številne eksponate, ter avtor prve faze Smučarskega muzeja ELAN (2018), svetovalec pri izdelavi študije za Bloški smučarski muzej in avtor treh razstav zgodovine smučanja.
Arhitektura in smučanje
Aleš Guček se je torej lotil številnih področij in se, ko jih je dodobra spoznal, lotil spet drugih, vendar pa sta mu bili vedno najbližji področji arhitektura in smučanje. Tako je s sodelavci projektiral največje stanovanjske soseske v Sloveniji. Funkcionalnost jim je bila pomembnejša od videza. Posegli so v obvezno metodologijo načrtovanja več stanovanjskih objektov. Guček je bil kot arhitekt zelo inovativen in nam je naštel nekaj svojih, sicer ovrženih detajlnih predlogov: po njegovem naj bil bil bide v stranišču in ne v kopalnici, stranišča bi bilo bolje zalivati z meteorno vodo in ne s pitno, že pred časom se je domislil ločevanja odpadkov. Namesto na odobravanje pa je najpogosteje dobil namige, naj se ne pojavlja več na sestankih na občinah. Ko je bil direktor sektorja razvoja in prodaje, je med drugim napisal prvi slovenski detajlni standard stanovanj od dveh do petih zvezdic. Do tedaj je bilo večinoma tako, da prodajalec razen cene ni vedel, kaj prodaja, in kupec ni vedel, kaj kupuje. Standard stanovanj pa je določil vse − od lokacije do keramičnih ploščic. Svoje mesto pod soncem je Aleš Guček našel kot svetovalni inženir v slovenskem podjetju IMOS Inženiring v sektorju za tuje trge. Vodenje in priprava javnega naročila z načrti za zdravstveni objekt, velik 63.000 kvadratnih metrov za kuvajtsko ministrstvo za javna dela, je bil za Gučka zelo velik izziv. Izpeljali so ga v petih letih s slovenskimi, hrvaškimi in z angleškimi projektanti. »Bolnišnica za Afriško banko je bil drugi projekt, ki ga je odobrila Afriška banka za razvoj. Severnojemensko ministrtsvo za stanovanjsko graditev je sprejelo naš program t. i. prefabriciranih celic. Gradbeniki v podjetju, ki so ga vodili in zlagali opeko na opeko, so sredi izvedbe zavrnili oba projekta, jaz pa nadaljnje sodelovanje in sem šel v novo službo,» se spominja Aleš Guček.
Pisanje o smučanju
Aleš Guček je napisal osem knjig in več kot 130 člankov, objavljenih doma in v tujini, o smučanju in predvsem njegovi zgodovini. Zgodovino smučanja je predaval na mednarodnih kongresih in konferencah. Najbolj je ponosen na knjigo Planica: Joso Gorec in slovensko smučanje. Gorec je bi v Sloveniji zamolčan, čeprav je naredil za smučanje do danes največ od vseh Slovencev. Štiri leta prepirov s predsednikom Mednarodne smučarske zveze (FIS,1934−1938) Nicolaiem Ramom Østagaardom se je isplačalo, pravi Guček, in Gorčev »izum« − poimenovanja izjemno dolgih skokov smučarski poleti − je dobil zeleno luč na kongresu FIS leta 1938 v Helsinkih.
Za dobro Slovenije
Samostojnost Slovenije smo dočakali s podedovano revščino, pravi gospod Guček in nadaljuje s primero: »Imeli smo telička in kravo. Zaklali smo telička in dobro jedli. Nato smo zaklali kravo in zmanjkalo nam je mleka. Levosučni prvokategornik je izjavil, da je bilo samoupravljanje začetek tržnega gospodarstva.« Aleš Guček se je oddahnil 13. marca 2020, ko je Slovenija dobila vlado Janeza Janše. Kot pravi, je vedno volil stranko, ki je imela z njegovega vidika najboljši program, in prebral je vse. DEMOS in SDS sta bili veliki prednosti, pravi gospod Guček, ki ugotavlja, da je se je v obdobju Janševe vlade 2004−2008 pokojnina zvišala za 24 odstotkov, letos decembra pa bo dobil 6,5 evra od Šarčeve vlade. Sicer pa meni, da je situacija v državi precej čudna, saj hočejo nekatere manjšinske skupine z neumnimi idejami prevladati nad večino. »Namesto da tavajo kot slabo popipsane mesarske muhe po ulicah, naj začnejo prodajati svoje izdelke na tržnici. Stojnice so še na razpolago,« se je slikovito izrazil Guček, ki je prepričan, da ni toliko nor tisti, ki ima noro idejo, ampak zagotovo najbolj tisti, ki jo odobri. Prav tako velja za volitve. Aleš Guček je ponosen, da je pripadnik dela slovenskega naroda, ki je zaveden. »In če se vsi strinjamo, da razmišljati ni greh, potem je vse dobro. Osti jarej!« gospod Guček sklene svojo zgodbo.
