Slovenski nogometni sodnik Damir Skomina je v soboto prvič v karieri sodil finale lige prvakov. Svoje vtise je z javnostjo delil danes na Brdu pri Kranju, kjer je med drugim poudaril tudi, da se zanj sojenje v finalu ne razlikuje od sojenja na drugih tekmah.
“Ko bi naredil neko razliko, to ne bi bil jaz. To mislim, da velja tudi za moje kolege. S tem si sprožiš le še večji pritisk. Nisem si predstavljal, da je to tekma, kjer je vložek še večji kot sicer. S takim pristopom tudi lažje deluješ. Če bi razmišljal o številkah, presežkih, ki so povezani s tako tekmo, potem bi izgubil osredotočenost na najpomembnejše,” je na novinarski konferenci na Brdu pri Kranju pojasnil Skomina.
Primorec, ki ima tako v zbirki vse najpomembnejše finalne evropske klubske obračune (še evropske lige 2017 in evropskega superpokala 2012), je s pomočnikoma Robertom Vukanom in Juretom Praprotnikom svoje delo na finalu v Madridu, kjer je Liverpool premagal Tottenham z 2:0, opravil dobro. Med drugim je dosodil tudi najhitrejšo enajstmetrovko v zgodovini lige prvakov, ko je igranje Mousse Sissokoja z roko kaznoval že po dobrih 20 sekundah.
“Vtisi so pozitivni, za nas sodnike je najbolj pomembno, da se o nas kaj veliko ne govori, kar pomeni, da ni bilo nekega vpliva na zmagovalca,” je dejal Skomina in dodal: “Z vidika odgovornosti je težko dobiti večjo tekmo. Ta je tudi takoj ponudila ključno odločitev v prvi minuti. Drugače pa je bila normalna tekma, ekipi sta želeli igrati in to sem lahko omogočil. Čim manj moramo posegati v igro, dosodili smo le 12 prekrškov, tako da tekmo lahko ocenim kot normalno.”
Skomina, ki je od leta 2003 mednarodni sodnik, pravi, da je potreboval veliko časa, da je prišel do finala lige prvakov. “Kaj si drugi mislijo, češ ali sem finale sodil, ker je predsednik Uefe Slovenec, pa ni v moji domeni, da o tem razmišljam. Svoje moram narediti na igrišču in to je vse.”
Pojasnil je, da pred tekmo dobijo od 60 do 70 strani analize vsake ekipe, v katero pa se sam ne spusti pregloboko. “Izgubil bi bistvo, fokus. To so namreč le predpostavke. Je pa dobro vedeti na primer pri predložkih, na koga gre največkrat žoga, saj lahko tam pride do vlečenja. Dobro je vedeti tudi, kdo je vodja ekipe, ki ni nujno kapetan, da vzpostaviš kontakt in ga pridobiš na svojo stran. Take malenkosti znajo narediti razliko,” meni Skomina.
Ta je za svoje sojenje v finalu izvedel tri dni pred javnostjo, nakazovalo pa se je že tri tedne prej. Skomina pravi, da ni težko teh informacij zadržati zase. Prav tako ga po njegovem ne moti pritisk. “Pritisk je velik, ampak sam zase si ne dovolim, da bi me to prevzelo, ker potem ne bi mogel delovati. Na sami tekmi je fokus le na igrišče, imamo slušalke, sploh zdaj, ko je VAR, nas tako oglušijo, da malo slišimo okolico, bolj se sliši dihanje kolegov kot publiko. Ves fokus je na igrišču. Vse, kar je zunaj, je za nas nepomembno.”
Poudarja pa, da obstaja zavedanje, da si najbolj želiš soditi brez velike napake, ki lahko odloči tekmo. “Imamo tudi nekakšen ‘backup’, VAR, ampak tudi ta ni idealen. Je protokol, kjer jasno piše, zakaj se uporablja. Ne da se vsega z njim rešiti.”
Izpostavil je tudi pomembnost svojih pomočnikov. “Če nekdo svojega dela ne opravi primerno, je cela ekipa na koncu kritizirana. Res je, da sem seveda najbolj izpostavljen. Ko je vse super, je Skomina dober, ko so napake, je Skomina slab. Sem pa zelo zadovoljen, da smo skupaj v tej ekipi že pet let in dobro delujemo. Nismo optimalni, smo pa kar kompaktni,” je zaključil Skomina, ki kot svoj naslednji cilj izpostavlja sojenje v kvalifikacijah za EP 2020 prihodnji konec tedna, malce dolgoročnejše pa samo EP 2020.
