»Danes smo se sešli z njegovo ekscelenco Dokujem Zavgajevom, ruskim veleposlanikom, na temo aktualnih političnih razmer med državama. Predstavljeno pa je bilo tudi slovensko-rusko povezovanje v šolstvu.«
To so zapisali člani Mladega foruma SD na družbenem omrežju Twitter. In kdo je Doku Zavgajev, ruski veleposlanik v Sloveniji? Vsekakor človek, ki je v svoji karieri sistematično kršil človekove pravice; človek, kateremu Slovenija sploh ne bi smela izdati soglasja za opravljanje dela veleposlanika; človek, ki bi ga morali demokratični in svobodoljubni ljudje prezirati; in človek, čigar prihod v Slovenijo je celo Delov komentator Branko Soban pred več kot pol desetletja označil za norčevanje Moskve iz Slovenije in Evropske unije.
Pokol Čečenov
Doku Gapurovič Zavgajev se je rodil 22. decembra 1940 v čečenskem mestu Beno Jurt (severozahodno od glavnega mesta Grozni), ki leži na desnem bregu reke Terek. Gre za ravninski del Nadterečnega rajona Čečenije. Že kot mlad se je navduševal nad Rusi in jim služil, zato ga po poročanju nekaterih ruskih portalov Čečeni niso marali. Leta 1966 je diplomiral na Gorskem kmetijskem inštitutu in pridobil naziv »inženir-mehanik«. Kot zanesljiv komunistični kader je že kot 26-letnik prevzel vodenje sovhoza, državnega kmetijskega podjetja. Leta 1971 je postal predsednik rajonskega izvršnega komiteja, leto kasneje pa že vodja republiškega združenja sovhozov in minister za kmetijstvo tedanje Čečeno-Inguške avtonomne sovjetske socialistične republike (ASSR). Od leta 1977 je šla njegova kariera po partijski hierarhični lestvici strmo navzgor, dokler ni postal prvi sekretar Čečeno-inguškega pokrajinskega komiteja KPSZ in leta 1990 predsednik vrhovnega sovjeta Čečeno-Inguške republike. S tem je bil sploh prvi Čečen, ki se je povzpel tako visoko, takoj pa je poskrbel tudi za sorodnike in prijatelje iz dveh teipov (rodovnih skupnosti) svojih staršev, da so dobili najvplivnejše položaje v Groznem in posameznih lokalnih skupnostih.
Toda na oblasti ni bil dolgo. Potem ko je razpadla Sovjetska zveza in je po boju za neodvisnost vodenje vlade prevzel Džohar Dudajev, je Zavgajev obrnil hrbet svojim rojakom in pobegnil iz Groznega v Rusijo. Kremelj ga je postavil v komisijo Ruske federacije za vprašanja socialnega in gospodarskega razvoja republik, med letoma 1994 in 1995 pa je delal v uradu ruskega predsednika na področju regij. »Tam se je na njem nabiral prah,« je zapisal ruski tedenski magazin Žurnal. Vendar ni miroval. Ves čas je Ruse prepričeval in jih spodbujal, naj napadejo Čečenijo, ki je medtem razglasila neodvisnost. To mu je uspelo leta 1994, ko je tedanji ruski predsednik Boris Jelcin ukazal napad na Čečenijo. Zavgajev se je v Grozni vrnil naslednje leto, in to za ruskimi tanki, ki so v beg pognali okoli pol milijona tamkajšnjih prebivalcev. Bilo je natanko pol stoletja po eksodusu, ko je sovjetska komunistična oblast v Sibirijo deportirala nekaj sto tisoč Čečenov. Decembra 1995 se je po prirejenih volitvah (dobil je 90 odstotkov glasov) vrnil na čelo Čečenije. Bilo je le nekaj mesecev po pokolu v vasi Samaški, kjer je elitna ruska Sofrinska brigada naselje požgala, prebivalce pa pobila. Za masaker do danes ni nihče odgovarjal, prav tako ne za druge zločine, denimo podobnega leta 1999 med drugo čečensko vojno, ko so Rusi na podoben način uničili naselje Alkan Jurt.
Doku Aeroportovič
Zavgajev se je kot proruski predsednik na oblasti obdržal do leta 1996, ko so Rusi izgubili vojno. Zadnje tedne spopadov, ki so se končali avgusta, se je skrival v ruskem vojaškem oporišču na letališču v Groznem. »Takrat so mu že pravili ´stevardesa´, ker je pač stanoval na letališču, od koder je lahko odšel samo z letalom,« so zapisali v ruskem Žurnalu in dodali, da so mu Čečeni dali vzdevek – Doku Aeroportovič. Letališče je zapustil konec poletja, Jelcin pa ga je poslal daleč, daleč stran – imenoval ga je za veleposlanika v Tanzaniji, kjer je bil do leta 2004. No, tudi v tej afriški državi naj ne bi bil miroval, ampak je Moskvo prepričeval, da mora v Čečeniji narediti red. Zanj je bil dojemljiv Vladimir Putin, ki je le nekaj tednov po tistem, ko je leta 1999 postal predsednik ruske vlade, poslal v Čečenijo tanke. Po še hujšem masakru so Rusi dokončali, česar štiri leta prej niso. V čečenskih vojnah je bilo uradno ubitih najmanj 90 tisoč ljudi.
Pred več kot desetimi leti se je Zavgajev vrnil v Moskvo. Takrat je bil že človek, ki mu je Putin povsem zaupal. Najprej je postal namestnik ruskega ministra za zunanje zadeve, nato pa generalni direktor istega ministrstva. Potem ko se je poslovila prva Janševa vlada, je bil septembra 2009 imenovan za izrednega in pooblaščenega veleposlanika v Sloveniji. Imenovanje človeka, ki je sokrivec za zločine proti človeštvu v Čečeniji in genocid nad lastnim narodom, za veleposlanika je v Sloveniji pred leti povzročilo nasprotovanje SDS in NSi. Tranzicijska levica, ki je bila takrat na oblasti, vprašanja ni problematizirala in tako je Zavgajev 3. decembra 2009 nastopil mandat, potem ko je izročil poverilna pisma Andražu Zidarju, generalnemu direktorju za mednarodno pravo in zaščito državljanov, in naslednji dan še predsedniku Danilu Türku.
Prijateljska tranzicijska levica
Danes 77-letni Zavgajev se redko pojavi v javnosti, pa še takrat se ga nekateri izogibajo. Ko je leta 2010 v Mariboru podelil spominske medalje vojnim veteranom, je namesto župana Franca Kanglerja prišel podžupan Andrej Verlič. Zavgajev običajno pride še na vsakoletno spominsko slovesnost k Ruski kapelici pod Vršičem (predlanskim je izjavil, da gre za tradicionalno prireditev, ki je »nepolitična in nepolitizirana«), pred olimpijskimi igrami v Sočiju pa je Slovence na nacionalni televiziji prepričeval, da je Rusija varna država in da se istospolnim obiskovalcem ni treba ničesar bati. O svojem delu pa ne govori. Prav tako niso slovenski javnosti znani njegovi pogledi na dogajanja v svetu in pri nas, kot je to znano za ameriškega veleposlanika Mussomelija. Pač v skladu s kremeljsko doktrino, da so nekatere zadeve, tudi če gre za kršenje človekovih pravic, notranja zadeva vsake države.
Poznavalci neuradno pravijo, da Zavgajev zelo vpliva na slovensko zunanjo politiko in zunanjega ministra Karla Erjavca. To je vidno tudi navzven, saj Slovenija zelo redko kritizira početje Rusije. »Med Rusijo in Slovenijo ni odprtih vprašanj, če kje so, pa je vpletena EU,« je Zavgajev pred leti pohvalil vlado in jasno povedal, da če ne bi bilo EU, bi bili odnosi še boljši. Glede na protiameriško razpoloženje in Rusiji zelo naklonjeno zunanjo politiko je seveda jasno, da se Zavgajev v Sloveniji počuti dobro in varno. Drugje se namreč ne bi, saj bi mu v večini držav Evropske unije odrekli gostoljubje.
Vsekakor gre za zelo sporno osebnost. Vlogo Zavgajeva v čečenski vojni nekateri primerjajo z vlogo Radovana Karadžića v vojni v Bosni in Hercegovini. Karadžić je danes v Haagu obtožen vojnih zločinov na Balkanu, Zavgajev pa v stavbi ruskega veleposlaništva ob robu zelenega in mirnega ljubljanskega Tivolija še vedno uživa naklonjenost slovenske tranzicijske levice. Oba režima, ruski in slovenski, sta si namreč zelo podobna. Temeljita na državni lastnini, s katero se napaja zaslužna elita, ki je izšla iz komunistične partije, in obvladovanju medijev. Razlika je edino ta, da so ruski prijemi včasih malo bolj grobi – sem in tja izgine kakšen novinar pa še kdo.
Pri ekonomiji in politiki pa je enako. Neposlušni gospodarstveniki ali opozicijski voditelji prej ali slej dobijo na dom specialne enote in kriminaliste ter končajo v zaporu. Zato je Zavgajevu v Sloveniji tako domače. »Ko bom enkrat končal misijo v Sloveniji in predal posle nasledniku, bom kar žalosten. Zato se mi še ne mudi iz Slovenije,« je dejal pred leti.
