Piše: Janja Strah
Le dva dni po Kučanovem famoznem sovražnem nastopu v Dražgošah se je v javnosti pojavila pobuda, v katero je zadnji šef CK ZKS tudi sam močno vpleten. Nacionalni svet za demokratično spremembo volilnega sistema je namreč pozval k spremembi volilnega sistema, češ da je to nuja in temelj povratka v demokracijo. »Je tisto, kar lahko kot edino vrne DRŽAVO LJUDEM!« so zapisali v sporočilu za javnost.
Nacionalni svet za demokratično spremembo volilnega sistema je nastal 25. marca lani, nastal pa je v okviru Sinteze, koalicije civilne družbe za prenovo. Vodja Sinteze je sicer Emil Milan Pintar, v začetku devetdesetih let predsednik t. i. vlade v senci in tedaj viden član SDP (sedaj SD), pri ustanovitvi nacionalnega sveta pa sta sodelovala tudi nekdanji ustavni sodnik Ciril Ribičič ter Miran Mihelčič. Kot meni Pintar, je počelo vseh težav Slovenije prav v zastarelem, premalo demokratičnem in nedomišljenem volilnem sistemu. Omenjeni nacionalni svet je kasneje sodeloval na nekaterih dogodkih, tudi na posvetu v Državnem svetu RS oktobra lani. »Dovolj nam je strankokracije, hočemo bolj demokratičen volilni sistem,« je ob ustanovitvi dejal Pintar.
Kučan in njegove kritike »strankokracije«
Prav »strankokracija« pa je izraz, ki ga je v zadnjih treh desetletjih velikokrat uporabil prav Milan Kučan, zato velja biti nanj zelo pozoren. V vseh besedilih, kjer je omenjena, je mogoče zaznati prstne odtise zadnjega partijskega šefa – tudi v aktualnem razglasu, ki ga je v imenu nacionalnega sveta za spremembo volilnega sistema sicer podpisala Tjaša Zorc. Takole pravi: »Slovenija je po dveh desetletjih drsenja v strankokracijo zašla v veliko politično nestabilnost in razvojno krizo. Vlade ne morejo dokončati mandata, Državni zbor ne opravlja več svoje zakonodajne funkcije, temveč se ta seli v vodstva vladnih strank. Stranke od svojih poslancev zahtevajo absolutno partijsko disciplino, kakršne ne poznamo že več kot pol stoletja. To pa pomeni dejanski razkroj parlamentarne demokracije. DZ izgublja svoj pomen, dostojanstvo in spoštovanje.« Zanimivo, kajti takšne ugotovitve so se začele širiti šele po tistem, ko je 13. marca 2020 oblast prevzela sedanja vlada. Prej pa so bili levosučno orientirani civilnodružbeniki z vodenjem države razmeroma zadovoljni.
Zakaj so zajahali konja volilnega sistema
Zanimivo je sicer, da poziv k spremembi volilnega sistema po svoje deluje privlačno, vsaj na prvi pogled. »Naš cilj je bil,« svojo ustanovitev utemeljuje omenjeni nacionalni svet, »da po zgledu uspešnih demokratičnih držav (Nemčija, Nova Zelandija, Irska …) pripravimo predlog demokratičnega volilnega sistema, v katerem bomo lahko državljani ne le postavljali svoje kandidate, temveč jih tudi neposredno volili. Po tehtnem razmisleku smo se odločili za kombinirani sistem, kjer državljani volijo polovico poslancev po večinskem načelu (tako kot danes volimo župane), z volitvami druge polovice poslancev pa ustvarjamo razmerja, ki ustrezajo proporcionalni moči političnih strank.« S tem se je seveda mogoče strinjati, saj si večina državljanov želi volilnega sistema, kjer bi bila bolj poudarjena osebnost kot strankarska pripadnost.
Očitno podobno meni tudi predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca, ki je v pozdravnem nagovoru na skupnem dogodku DS in Sinteze ob posvetu o volilnem sistemu 21. oktobra lani poudaril, da je sprememba volilne zakonodaje zahteven, kompleksen in trajnejši proces, ki zahteva širše poenotenje politike in močno ter legitimno podporo državljanov. »Volitve v Državni zbor so temelj demokratičnosti države, zato je pomembno, kako bodo izvoljeni predstavniki ljudstva in kakšna bo sestava parlamenta. V praksi se srečujemo z različnimi sistemi in kljub temu, da so kritike našega volilnega sistema številne, doslej do konkretnih sprememb še ni prišlo. Zaupanje v volilni sistem je bistvenega pomena za delovanje države in zato so prizadevanja organizacij, posameznikov, civilne družbe in institucij za izboljšanje volilnega sistema dobrodošla in nujna. Skupna naloga je, da se pripravi nov volilni sistem, ki mora nastati na odprt in transparenten način. Državni svet je že večkrat poskušal tudi s pripravo ustreznih zakonodajnih rešitev, s katerimi bi se uredil volilni spor pri volitvah v Državni svet. Ustavno sodišče je ugotovilo neskladje 50. člena Zakona o državnem svetu z Ustavo, saj ta preskopo ureja volilni spor pri volitvah v Državni svet. Državni svet je že dvakrat neuspešno poskušal v Državnem zboru doseči sprejem novele zakona in uskladitve z Ustavo, sedaj pa se je odločil, da bo nov predlog novele pripravljen v okviru strokovnega usklajevanja med pristojnimi službami obeh organov, Državnega sveta in resornega Ministrstva za javno upravo,« je med drugim dejal. S tem je Kovšca tudi spomnil na dejstvo, da pogovori o spremembah volilnega sistema v resnici potekajo že dolgo časa, gre pa za odločitev, ki jo je treba zelo dobro pretehtati. Med vrsticami je Kovšca dejansko spomnil na to, da s sedanjim volilnim sistemom pravzaprav ni zadovoljen nihče.
Sprenevedanje tranzicijskih levičarjev, ki so v 90-ih letih blokirali spremembo volilnega sistema
S tem pa se zgodba o sprenevedanju šele dobro začne. Razglas nacionalnega sveta za nov volilni sistem je namreč ponudil tudi videoposnetek, v katerem številne znane osebnosti podpirajo prizadevanja za spremembo volilnega sistema. Med anketiranci tako poleg Milana Kučana med drugim najdemo tudi Svetlano Makarovič in Spomenko Hribar in celo Dejana Karbo, ki »uspešno« združuje vlogo piarovca SD ter novinarja v redakciji Odlazkovega časopisa Svet24. Zato se postavlja vprašanje, čemu takšen apel dobre tri mesece pred volitvami in zakaj se tranzicijski levici, ki je prej vedno zavirala spremembe volilne zakonodaje, sedaj nenadoma tako mudi s spremembami volilnega sistema.
Poglejmo malo v zgodovino. Največjo pobudo za spremembo volilnega sistema je doslej sprožila SDS in to že sredi devetdesetih let, ko je zbirala podpise za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma o volilnih sistemih in sicer s predlogom za uvedbo dvokrožnega večinskega volilnega sistema. Stranki je uspelo zbrati več kot 40 tisoč podpisov, kolikor je bilo potrebno za vložitev pobude za razpis referenduma. Tranzicijska levica je nemudoma reagirala z zvijačo, saj je trideset poslancev vložilo referendumsko pobudo za razpis referenduma o uvedbi proporcionalnega sistema (ki smo ga takrat že imeli!), Državni svet RS pa je vložil še en referendumski predlog in sicer za uvedbo kombiniranega sistema (kakor ga sedaj predlaga tudi Kučanov »nacionalni svet«). Državni zbor je nato odločil, da se o vseh treh referendumskih vprašanjih odloča hkrati na isti dan (8. novembra 1996), vendar je ob tem prišlo tudi do hude zlorabe: večina v DZ je namreč izsilila, da gre tu za en referendum s tremi vprašanji in ne za tri vzporedne referendume. Ta manipulacija je namreč vplivala na kasnejšo interpretacijo izidov referenduma. Kot je razvidno iz poročila o izidu (TUKAJ), je edino predlog za uvedbo dvokrožnega večinskega sistema dobil več glasov ZA kot PROTI. Vendar so glasove za večinski sistem delili s skupnim številom in dobili 44,5 odstotka glasov, kar je še vedno manj kot 50 odstotkov, iz česar je bilo mogoče interpretirati, da nobeden od predlogov ni bil sprejet.
Ustavno sodišče RS je zato dve leti kasneje revidiralo sporno ugotavljanje izida referenduma, saj je pri tem prišlo do več kršitev, ki so privedle do namerne razpršitve glasov, zaradi česar ni bilo mogoče po takšnem štetju ugotoviti dejanske volje volivcev. Odločba US je zato naletela na zelo sovražen odziv tranzicijske levice ter njenih medijskih izpostav. Začela se je dveletna borba za uzakonitev predloga, ki je bil sprejet na referendumu, o čemer je DZ odločal večkrat, a vedno neuspešno. Poslanci strank tranzicijske levice (LDS, ZLSD oz. SD, DeSUS…) so namreč trdili, da po ustavi poslanci niso vezani na kakršnakoli navodila, ne more pa poslancem ukazovati ustavno sodišče, kako naj odločajo. Dejansko je šlo pri tem odločanju za nekakšen ustavni vakuum, saj bi moral DZ praviloma le potrditi referendumski izid in s tem zakon, ki je bil dejansko potrjen že na referendumu – kar pa se ni zgodilo. Čeprav je tedanji premier Janez Drnovšek obljubil, da bodo poslanci LDS vendarle podprli to, kar je odločilo že ustavno sodišče, pa je vodja poslancev LDS Tone Anderlič v vzvišenem tonu povedal, da »ga ni boga in ne predsednika stranke«, ki bi mu ukazoval, kako naj glasuje.
S pravniško zvijačo presekani gordijski vozel
Zgodba se je končala tako, da je po izstopu SLS iz koalicije zaradi združitve z (opozicijsko) SKD prišlo do neuspešnega glasovanja o zaupnici manjšinski Drnovškovi vladi. To je pomenilo padec vlade in nove predčasne volitve, seveda po starem sistemu. Za predčasne volitve se je zelo zavzemal tudi tedanji predsednik republike Kučan, medtem ko so SDS ter SLS+SKD skušali pridobiti še nekaj časa – prav to pa je bil povod za izvolitev Bajukove vlade, kar je bila, strateško gledano, slaba poteza, vendar v času, ko je šlo za spoštovanje volje volivcev, povsem razumljiva. V tem času pa je že prišlo do novega preobrata, saj je poslanec (ZL)SD Miran Potrč ponudil možnost, kako »presekati gordijski vozel« z volilnim sistemom: poslanci bi sprejeli spremembo ustave, ki je do tedaj določala, da volilni sistem določa zakon, in v ustavo zabetonirali proporcionalni sistem. Tako se je tudi zgodilo, saj so Potrčev predlog sprejeli tudi poslanci združene SLS-SKD, kar je sprožilo tudi razkole v koaliciji, pa tudi nastanek nove stranke, to je NSi. Da je takšna rešitev, s katero so poslanci zaobšli odločbo US, ustrezna, je potrdila Beneška komisija – vendar pa je tranzicijska levica kasneje, ko bi lahko DZ podobno ravnal v primeru izbrisanih, ploščo obrnila. Kakorkoli že, Slovenija je tako dobila volilni sistem, ki ga je dejansko zelo težko spremeniti. Vsi nadaljnji poskusi sprememb od leta 2000 naprej so bili bob ob steno.
Vsa našteta dejstva seveda kažejo na to, kako se je tranzicijska levica ves čas obnašala, ko je šlo za volilne sisteme. Tako rekoč vsi njeni pravni teoretiki in politologi so ves čas glasno zagovarjali proporcionalni sistem, češ da številne države opuščajo večinske in kombinirane sisteme, ki da sta zastarela in tudi nevarna za demokracijo, zakaj bi torej Slovenija rinila v nasprotno smer? Roko na srce, gre pravzaprav le ta tri osnovne skupine volilnih sistemov, vmes je možnih ogromno pod-variant, skoraj nobena pa ni idealna, vsaka ima določene slabosti. Tako se je pred časom že pojavil predlog za odpravo okrajev, vendar bi to pomenilo centralizacijo in koncentracijo volilnega vpliva na velika naselja, medtem ko bi bilo podeželje z redkejšo poselitvijo v drugorazrednem položaju. Dejstvo pa je, da je tranzicijska levica ves čas igrala na karto lastnih interesov, tudi za ceno kršenja ustave ter volje ljudi. Prav zato je sprenevedavo in nehigienično, da se sedaj glavni »modreci« stare nomenklature postavljajo pred javnostjo kot varuhi demokracije.
Ali gre tranzicijski levici za nohte?
Postavlja pa se vprašanje, od kod motiv za takšno početje. Zagotovo takšen predlog ne bi prišel v javnost, če si ne bi tranzicijska levica od tega obetala velikih koristi. So morda ugotovili, da jim razmere v sedanjem volilnem sistemu, ki ima sicer mnogo slabih lastnosti, ne zagotavljajo močne zmage na volitvah aprila letos? Doslej je namreč globoki državi uspevalo s t. i. instant strankami novih obrazov vladati še naprej, vendar so ji pri tem šle na roko tudi razmere v nasprotnem taboru (medsebojni spori). Tokrat je drugače, saj sta SDS in NSi v dobrih odnosih, poskusi razbijanja koalicije niso uspeli, povrh vsega pa so se nekatere manjše izvenparlamentarne stranke združile v koalicijo Povežimo Slovenijo. Na drugi strani se tudi volilni bazen tranzicijske levice vse bolj cepi, saj se napoveduje nastanek novih strank, ki jih bodo vodili Igor Zorčič, Robert Golob, Jure Leben, itd. To pa je tudi neposredna grožnja KUL, saj bi to za LMŠ in SAB pomenilo slovo od parlamenta aprila letos. Istočasno pa skuša SD v svoje vrste privabiti vidne osebnosti, ki sicer ne delujejo v politiki, pri čemer bi bil njihov efekt lahko večji v primeru uvedbe kombiniranega sistema. Kakorkoli že, govorjenje o strankokraciji je samo še eden od tipičnih demagoških mehurčkov, ki se bo vsak čas razblinil v nič…
Odgovor na zgornji članek:
Prosim, da v skladu z Zakonom o medijih ( zlasti določil 26. člena, točke 4, in dalje) objavite moj odgovor na navedeni članek gospe J. Strah: »Poglejte to sprenevedanje Kučana in njegovih«.
Emil Milan Pintar
SKRPUCALO LAŽI, NEUMNOSTI IN SOVRAŠTVA
Včeraj sem na moj elektronski naslov dobil tekst, ki ga je J. Strah objavila v Demokraciji (Demokracija, 11. 1. 2022: »Poglejte to sprenevedanje Kučana in njegovih«). Ker je prišel v mapo »o volilnem sistemu«, sem najprej pomislil, da gre za predstavitev ali celo analizo našega (Nacionalni svet za demokratično spremembo volilnega sistema, naprej SVS) predloga demokratične spremembe volilnega sistema.
Že prvi stavek njenega zapisa pa je pokazal, da gre za nekaj povsem drugega. Bolj, kot sem prebiral to čudno skrpucalo, bolj mi je postajalo jasno, da ne gre ne za članek ne za analizo, temveč za nekakšno vnaprej plačano komunalno storitev (polivanje z gnojnico), polno nestrpnosti, netočnosti, zavajajočih podatkov in neprikrite sovražnosti. Naj kot koordinator SVS opozorim samo na nekatere.
- Prva je trditev, da se je Kučan (oz. SVS) tri mesece pred volitvami odločil, da zahteva spremembo volilnega sistema. Oprostite, večje neumnosti že nekaj časa nisem slišal ali bral. Ne poznam nobenega slovenskega politika, ne levega, ne desnega, ne konkretno marogastega, ki bi tvegal svoj že tako okrnjen ugled, da bi kaj takega predlagal. In nobenega resnega slovenskega novinarja, ki bi tvegal preostanek svoje profesionalne etike s tem, da bi kaj takega poskušal komu podtakniti.
Prve zahteve za spremembo tega sistema (ki je bil sprejet že leta 1992!) izhajajo še iz leta 1996 (Razvojni svet), nato pa so se redno ponavljale v zapisih številnih strokovnjakov. Posebej je treba opozoriti, da je ZDUS leta 2015 v Državni zbor vložil svoj predlog Zakona o volitvah v Državni zbor (ZVDZ), ki ga je takratni DZ brez ustreznih utemeljitev označil za neprimernega (ta predlog smo podpisali dr. Miran Mihelčič, dr. Ivan Kristan in jaz).
- Čisti konstrukt oz. izmišljotina je torej trditev avtorice, da smo bili z upravljanjem slovenske države povsem zadovoljni, dokler ni prišla na oblast sedanja vlada.
Sinteza je kot organizirana skupina Civilne družbe (CD) že leta 2019 (te dni bo ravno tri leta!) pisala pismo Predsedniku Republike, g. Pahorju, da je po naših analizah veljavni volilni sistem zastarel, nedemokratičen, zgolj pogojno skladen z Ustavo in da povzroča negativno kadrovsko selekcijo. Na pogovoru z njim smo ga opozorili, da je vsak sklic Državnega zbora operativno slabši in da to nujno vodi v politično nestabilnost ter mu predlagali, da v skladu s svojo odgovornostjo pokrene javno razpravo o nujnih spremembah volilne zakonodaje.
V letih 2019 in 2020 smo se predstavniki Sinteze ločeno sestali z vodstvi večine parlamentarnih strank, tako vladnih kot opozicijskih. Posebej zanimiv, pa tudi najbolj strokoven in odprt, je bil razgovor s predstavnikoma SDS. Naj povem nekaj iz doslej ne-javne in ne razkrite zabeležke. Na strani SDS je sodeloval g. Grims, ki se je v razgovoru izkazal za presenetljivo dobrega poznavalca volilne problematike. Bistvo njegovega sporočila je bilo, da je on osebno prepričan, da bi Sloveniji najbolj ustrezal »kombiniran sistem«, da pa tega SDS »ne more predlagati in če bo to storila SD, ne more podpreti takega predloga«. Politika pač: interesi strank pred vitalnimi interesi Slovenije!
Skratka, v teh pogovorih smo političnim strankam predlagali, da skupaj ustanovimo delovno skupino, ki bo pripravila predlog spremembe volilnega sistema, ki bo šel v smeri demokratizacije in vključevanja civilne družbe (CD) oz. državljanov v vse volilne postopke, od določanja kandidatov do izvolitve poslancev. Podpore nismo dobili pri nobeni stranki, ne levi, ne desni, vse so uživale in še danes uživajo v udobju strankokracije.
Nato smo se napotili ponovno k g. Pahorju. Predlagali smo mu, da po zgledu uspešnih demokratičnih držav (Irska, Nova Zelandija, …) on sam imenuje Nacionalni svet. V rahlo mučnem razgovoru pa je hitro postalo jasno, da tega ne bo storil; z razočaranjem smo ocenili, da je ta njegov mandat je, z vidika naporov za demokratizacijo volilnega sistema, pet izgubljenih let.
Sedanja vlada in njen način vladanja sta po naši oceni le vrh ledene gore umazanih dogovorov pod mizo, s katerimi stranke, leve in desne, že skoraj tri desetletja blokirajo spremembo sedanjega volilnega sistema, ki jim daje vso oblat, državljanom pa onemogoča sodelovati pri postavljanju kandidatov in njihovih poimenskih izvolitvah, s čemer je kršeno določilo Ustave. Novo je le to, da poskuša sedanja vlada popolnoma blokirati tudi vse informacije o našem delovanju: mediji niso objavili prav nobene vesti o naših posvetih v SAZU in Državnem svetu (mimogrede: na posvetu v DS SVS ni »sodeloval«, kot pišete, ampak ga je skupaj z DS organiziral. Prav tako, kot oba posveta v SAZU).
- Kučan z vsemi temi našimi napori ni imel nič: nismo ga ne kontaktirali, ne vabili, niti se nismo z njim posvetovali. (Bivši tovariši, ki bolehajo za kronično »murglofobijo«, naj torej svoje PTS zdravijo drugje, ne na nas). Bili pa smo veselo presenečeni in številni izmed nas ponosni, ko se je g. Kučan pojavil na ustanovitvi SVS. Navsezadnje gre za človeka z neprecenljivimi političnimi izkušnjami, človeka, ki je največ prispeval k temu, da v Sloveniji ni prišlo do državljanske vojne in »končnega obračuna« z JLA, ki so ga nekateri zahtevali in bi nas nedvomno drago stal! In njegova ugotovitev, da je res nujno spremeniti sedanji nedemokratični, neustavni volilni sistem, šteje.
Očitno šteje do te mere, da je spodbudil vaše »globoko razmišljujoče« pisanje o volilnem sistemu. Pravzaprav obratno: da bi utemeljili svojo averzijo do Kučana ste v napad nanj vpletli zgodbo o pripravi novega volilnega sistema, ki ga je Sinteza pripravljala vsaj tri leta, po ustanovitvi pa je delo nadaljeval Nacionalni svet. Ta šteje danes preko 80 uglednih strokovnjakov in javnih delavcev.
Kot njegov koordinator smatram (s tem pa se strinja večina sodelavcev), da ste že zaradi svojega imena (»Demokracija«) dolžni bralcem korektno predstaviti vsebino in prednosti našega predloga, ki si prizadeva za demokratizacijo volilnega sistema po zgledu uspešnih držav. Pri tem nas ideologija niti najmanj ne zanima.
Emil Milan Pintar, Domžale
