Piše: Nina Žoher (Nova24tv)
“Ko sem poslušal glede petkovega zbora pred Prešernovim spomenikom, sem bil zelo presenečen. Ne morem namreč razumeti ljudi, ki nosijo zastavo in simbole neke države, ki je ni več. Iz komunizma smo prišli v demokracijo, ki pa ne pomeni ulične vladavine. Takrat smo osamosvojili Slovenijo, komunistična partija pa je šla z oblasti. Slovenija je postala nov projekt. Zakaj rinejo s to staro OF, ki je ni bilo in borce noter? Ne morejo reči, da je 30. obletnica Slovenije OF. Ni, Zveza borcev je bila proti in ni stopila z nami,” je kritično v oddaji Pogovori z osamosvojitelji zatrdil poslanec prvega sklica slovenske skupščine Franci Feltrin.
Franci Feltrin je dolga leta deloval v gospodarstvu, bil je tudi član združenja za varstvo okolja. Ko so bile dovoljene stranke je vstopil v stranko Zelenih in bil eden njenih najvidnejših članov. Bil je tudi ključen za to, da so se zeleni pridružili koaliciji Demos in tako omogočili večino osamosvojitveni vladi.
Na vprašanje, kje se je zataknilo v času pred osamosvojitvijo, da je do te tudi prišlo, je Feltrin pojasnil, da sta to gospodarska in politična represija. Takrat je bilo prepovedano govoriti čez oblast, kot je to mogoče danes. “Morali smo biti zelo previdni. Tukaj ni šlo samo za grajo ali poziv na zagovor, saj so bile kazni visoke, možen je bil tudi zapor. V času proti 90. letu se je prišlo do velike inflacije, ko so cene rasle. Zjutraj ste kupili kruh po eni ceni, zvečer po drugi. Tega mladi ne poznajo, tisti, ki smo tedaj živeli, pa vemo.” Leta 1968, ko je pričel graditi hišo, je izkusil, kako je če primanjkuje materiala za gradnjo. Materiala ni bilo tudi, če si imel denar. “Mladi sploh ne vedo, da je bilo takrat, tako kot danes Levica želi, prepovedano imeti privatno lastnino.” Ko je po poroki kupil parcelo, da bi zgradil hišo, ga je direktor poklical na zagovor in zatrdil, da kapitalistov ne bodo podpirali. Direktorju sem odvrnil: “Tovariš direktor poročil sem se. Družino bom imel, zato potrebujem stanovanje. Prosim, če mi zrihtate.”
V času velike inflacije smo pri Združenju za varstvo okolja Slovenije obvarovali veliko zemlje. Niso pa se, po besedah Feltrina, ukvarjali s politiko, kot je to mogoče dandanes videti. “Čutilo se je, da se v partiji nekaj kuha.” Spomnil je na sejo ZVOS-a, katerega predsednik je bil tedaj Janez Stanovnik. “Poklical me je k sebi in mi povedal, da ga bo partija imenovala za predsednika Republike Slovenije. Po koncu je gospod Dušan Plut meni in pa Vinku Vasletu dejal, če gremo na kavo. Na kolodvorski smo šli na kavo in Plut nama pravi: časi so taki, da je potrebno iti v politiko. Predlagal je, da ustanovimo Zelene Slovenije. “Sam sem bil takoj za stvar, Vasle pa je odvrnil, da ne želi v politiko. Kasneje so bili ustanovljeni Zeleni Slovenije, sam pa sem bil imenovan za predsednika občinskega odbora Škofja Loka.” Povedal je, da je bil takrat zelo aktiven, ni pa se nameraval aktivirati v politiki.
Zaradi naklonjenosti Demosu so ga napadli
Po ustanovitvi Zelenih se je porajalo vprašanje: Iti v Demos ali ne. Konec leta 1989 ga je poklical Ivan Oman in mu povedal, da so sprejeli sklep o ustanovitvi republiškega Demosa in dodal predlog, naj se ta ustanovi tudi v Škofji Loki. Do te ustanovitve je prišlo s strani štirih strank, ki so bile tedaj aktivne. “Novembra 1989 smo aktivno delali in podpisali, da bodo skupaj delali predvolilno kampanjo. Tik pred volitvami mu je tajnica dejala, da so vsi odstopili iz liste, kar bi pomenilo, da Demos ne bi imela občinskega kandidata. Pa sem ji rekel, naj mene napiše.” Ko ga je Plut povprašal, čemu je podpisal, glede na to, da so nameravali iti naprej z mladinci. “Dušan, podpisal sem. Gremo v Demos. Ker sem bil v vodstvu Zelenih, je sklical vodstvo. Vsi so me napadali, da se ne gredo politike.” Na to jim je odvrnil, da se brez politike ne da delati ter dodal, da če se ne strinjajo, gre sam skupaj s svojo bazo v Škofji Loki v Demos. Plut je nato presekal gordijski vozel in sklical občni zbor Zelenih “Dobro se spominjam, kako so pljuvali po meni, kaj se grem. Šli smo na tajno glasovanje, z dvema glasovoma več sem zmagal.”
Feltrinu je vendarle uspelo zmagati. Nato je pričel hoditi v Ljubljano, kjer so se menili o tem, kdo bo v kakšnem svetu, komisijah. “Nekega dne sem prišel v službo. Hotel sem iti do direktorja, da bi se zmenil za refundacijo zaradi časa, ki sem ga tam preživljal, pa mi je tajnica rekla, da ji je direktor rekel, da naj mi da knjižico. Ker sem izgubil službo, sem odšel do parlamenta v Ljubljani. Sekretarju parlamenta sem dejal, da je 28. letih delovne dobe izgubil službo in da naj ga zaposlijo. S tem so se strinjali. Moram poudariti, da sem bil sem med prvimi, ki smo bili zaposleni. V tistem času poslanci namreč niso bili zaposleni v parlamentu.”
Delo, Dnevnik in Večer se od takrat niso nič spremenili. Danes namreč počnejo isto, kot so takrat
Delo Demosa je bilo težko, od 240 sedežev je imel namreč 126 sedežev. “Takrat so bili tudi ministri, ki so bili iz vrst poslancev. Zelo smo morali gledati, kdaj bomo zakone sprejemali in kako jih bomo sprejemali. Seveda je prišlo tudi do napadov strani časopisov, ampak ne tako kot danes. Delo, Dnevnik, Večer se od takrat niso nič spremenili. Danes namreč počnejo isto, kot so takrat. Osamosvojitev ni bila enostavno. Tudi v vrstah Demosa smo imeli ljudi, ki niso glasovali. Do marca 1991 smo večino zakonov sprejemali z minimalno večino. Zakon o denacionalizaciji, ki je bil najbolj pomemben, da so nas druge države priznali, smo ga spravili čez le z dvema glasovoma več.” Po besedah Feltrina se niso nikoli med seboj tako zmerjali, kot je to mogoče videti danes. “V Demosu so imeli vrsto sestankov zaprtega kroga. “Tudi tam si niso bili enotni, kako priti do samostojnosti. Tam smo se razhajali. Pučnik je sklical, da gremo v Poljče, kjer smo se poenotili.”
Zmerjali so nas s fašisti in nacionalisti
Leta 1990 je bil sklican prvi parlamentarni sestanek vseh demokratičnih strank v Jugoslaviji. “Tja so me poslali, pa sem odvrnil prav. Spomenka Hribar mi je dejala, saj bodo šli tja tudi Potrč in ostali. Zjutraj pridem na Brnike, tam ni nikogar. Sam sem odšel na letalo do Beograda in se s taksijem odpeljal do sindikalnega doma. Prišli so Šešelj in ostali. Nekaj časa so se ljudje v predprostoru zbirali, nato pa je Šešelj zatrdil, da se nikogar več ne bo čakalo. Šel sem do gospe, ki je popisovala in je rekla, da s srečanjem zamujajo zato, ker so nanj čakali. Takoj sta do mene prišla dva varnostnika, ki sta me pospremila v dvorano. Spredaj so bili napisi: Feltrin, Potrč, Školč itd., klopi pa so bile prazne. Samo na mojem sedežu je sedel predsednik srbske stranke v Sloveniji Marojevič. Sedel sem za njim.” Po besedah Feltrina so na sestanku pljuvali čez Slovenijo, vsega naj bi bila namreč kriva Slovenija. “Tako kot po ulicah zmerjajo to vlado, so nas takrat zmerjali s fašisti in nacionalisti.”
Potem, ko je Marojevič udrihal čez Slovenijo in zatrdil, da so Srbi v Sloveniji zatirani, se je odločil, da tudi sam spregovori in to v slovenščini. Dejali so, da nimajo prevajalca, pa je zdravnik iz Hrvaške rekel, da bo on, ker ima tudi ženo Slovenko, prevajal vse skupaj. “Lepo sem jih pozdravil in dejal: lepe pozdrave iz Slovenije. Pričeli so vpiti in vame metati papirje. Ker sem mislil, da se bodo pomirili, sem jih pozdravil še enkrat.” Ker se je odziv ponovil, je v srbščini odvrnil, da jih razume in dodal, da je mislil, da razumejo tudi oni njega, glede na to, da se pravi, da smo bratje. V poduk jim je dejal, da poslovnik navaja, da so vsi jeziki enakopravni. “Danes ste me prepričali, da Sloveniji ne preostane nič drugega, kot da gre iz Jugoslavije,” je izpostavil in dodal prepričanje, da se bomo Slovenci in Srbi bolj razumeli tedaj.
