Piše: Vida Kocjan (Nova24TV)
Služba družbenega knjigovodstva (SDK) Slovenije, bolj znana kot republiška SDK, je v času priprav na slovensko osamosvojitev skupaj s slovenskimi carinarnicami Zvezne carinske uprave odigrala pomembno vlogo pri finančnemu osamosvajanju Slovenije.
Že v letu 1990 so zadrževali pobrane uvozne dajatve. V praksi je to potekalo tako, da je republiška SDK sredstva, ki bi morala končati v zveznem proračunu, nakazala na republiškega.
Vloga SDK in carinikov
Ideji slovenstva zvesti cariniki so v začetku leta 1991 v skladu z dogovorom s takratnimi vodilnimi v slovenskem Demosu pobrane carinske in druge uvozne dajatve začeli prek republiške SDK odvajati v slovenski proračun namesto v zveznega. Republika Slovenija je nato izračunala trikrat manjšo vsoto, ki naj bi pripadala zvezni državi, in ta del denarja nato nakazala na zvezno SDK s sedežem v Beogradu.
Grožnje iz Beograda
Zvezna SDK je imela tako v letu 1991 okrog 30- do 50-odstotni upad prilivov iz Slovenije. Po grožnjah iz Beograda, ki so se stopnjevale po 19. aprilu 1991, je 20. maja 1991 zvezna oblast uveljavila tako stroge ukrepe proti praksi slovenskih carinarnic in slovenske SDK, da je Slovenija 27. maja 1991 načeloma zamrznila izvajanje svojih sklepov, v resnici pa je nadaljevala s politiko zadrževanja carin. Prav tistega dne je republiška SDK tudi zavrnila komisijo zvezne SDK, ki je prišla v kontrolo.
Ker se je »carinska vojna« med Slovenijo in SFRJ nadaljevala še naprej, je zvezna oblast proti Sloveniji 19. junija 1991 dokončno sprožila stroge ukrepe, vendar pa to slovenske oblasti, ki je bila tedaj že dobro pripravljena na osamosvojitev Slovenije, zaradi prepoznega ukrepanja ni zelo zmotilo. Slovenijo je vodil Demos, razglasitev samostojnosti in neodvisnosti je bila 26. junija 1991.
Upor carinikov
Z osamosvojitvijo je Slovenija dejansko v noči na 26. junij 1991 že vzpostavila samostojno carinsko območje. Slovenski cariniki so tudi v času napadov Jugoslovanske ljudske armade (JLA) poskrbeli za carinjenje blaga, predvsem tistega, ki je bilo nujno potrebno za proizvodnjo v podjetjih, poleg tega pa še blaga, ki je bilo nujno za obrambo nove države. Carinsko delo so tedaj opravljali tudi na neuradnih lokacijah: v podjetjih, skladiščih, trgovinah, na cestah itd., del poslovanja pa tudi na mejnih prehodih, kjer je bilo delo zaradi napada oziroma zasedbe JLA še zlasti zahtevno in težavno.
Čeprav med osamosvojitveno vojno med cariniki ni bilo žrtev (iz najnevarnejših lokacij so se praviloma umaknili), je bilo takoj jasno, da je velik del napadov osredotočen prav na zasedbo mejnih prehodov in na uničenje nastajajoče slovenske carinske službe.
Čeprav je Slovenija že v času osamosvojitvene vojne vzpostavila svoj carinski nadzor, je samostojno carinsko območje formalnopravno uvedla šele 8. oktobra 1991, ko je bila vzpostavljena južna meja. Carinska uprava Republike Slovenije je bila tako uradno ustanovljena 8. oktobra 1991 kot organ v sestavi ministrstva za finance.
(Celoten članek si preberite v novi številki revije Demokracije.)
