1.8 C
Ljubljana
četrtek, 15 aprila, 2021

V Demokraciji preberite: Kako star je v resnici slovenski jezik

Piše: Gašper Blažič

V eni od prejšnjih številk Demokracije smo pisali o tem, da se je beseda »Slovenija« (ali njene tedanje latinske ustreznice) pojavila že zelo zgodaj. Zato se postavlja vprašanje, kakšen jezik so govorili tedanji prebivalci regije, ki so jo imenovali Sclavinia.

Za zdaj je znano, da je slovenščina, kot jo poznamo danes, derivat praslovanščine, skupnega jezika vseh Slovanov torej. Vendar zaradi pomanjkanja pisnih virov ni jasno, kakšen je bil ta jezik v praksi. To lahko sklepamo le na podlagi ugotovitev primerjalnega slovanskega jezikoslovja. Kot pravi dr. Kozma Ahačič, nov jezik običajno nastane tako, da na nekem območju eno od narečij nekega večjega jezika začne živeti povsem svoje življenje; začne se razvijati drugače kot druga sosednja in sorodna narečja. »Spremembe si različne jezikovne skupnosti podajajo med sabo kot nekakšne modne trende: nekatere se širijo bliskovito naprej k sosednjim skupnostnim, druge pa ostanejo v eni sami jezikovni in identitetni skupnosti. To se seveda ne zgodi v enem letu, enem desetletju, včasih niti v enem stoletju. Lahko bi rekli, da se jezik ne rodi, ampak se začne rojevati.« (Družina, 12. 5. 2019)

Na kaj kažejo Brižinski spomeniki

Glede izvora slovenskega jezika je še vedno veliko odprtih vprašanj. Uradno za najstarejši slovenski pisni vir veljajo Brižinski spomeniki, ki pa so stari »šele« dobrih tisoč let, predstavljajo pa najzgodnejši zapis slovenščine. Tu se seveda postavlja vprašanje, ali so Brižinski spomeniki res sad naroda, ki je nastal samo iz naselitve Slovanov v našem prostoru. Spet si bomo nekoliko pomagali s člankom duhovnika Rudija Koncilije, ki smo ga omenjali že v eni prejšnjih številk revije. Avtor namreč omenja, da so Brižinski spomeniki napisani v karolinški minuskuli v obliki, ki je značilna za čas prehoda v 11. stoletje. »Ta način  pisave je torej dokaz za čas njihovega nastanka. Vendar je ugotovljeno, da gre za prepise  veliko starejših predlog. Že dvesto let prej je namreč cesar Karel Veliki prek škofijskega zbora v Aachnu izposloval zakon, po katerem so morali škofi in duhovniki vernike učiti moliti, jim pridigati in jih spovedovati v domačem jeziku.« Kot piše Koncilija, se Brižinski spomeniki od starocerkvene slovanščine sv. bratov Cirila in Metoda razlikujejo jezikovno in po črkopisu. »Starocerkvena slovanščina je slovanski jezik, pisan  v glagolici, Brižinski spomeniki pa so napisani v slovenskem jeziku in v latinici, pisani v  karolinški minuskuli. So prvi latinični rokopis kakega slovanskega naroda.« Dejstvo je, da so se ta besedila ohranila v bogoslužni knjigi freisinškega (brižinskega) škofa. Mimogrede, Freising je staro bavarsko škofijsko središče, predhodnik sedanje Nadškofije München. In dejstvo je, da so na ozemlju te škofije (tedaj ni šlo za teritorialno zaokroženo celoto) živeli tudi Slovenci.

(Celoten članek si preberite v novi številki revije Demokracija.)

Zadnje novice

Sorodne vsebine