Ustavni sodnik ddr. Jaklič svojim sodniškim kolegom, ki so z namero povzročili, da bo marsikdo zbolel ali umrl: “Vzeli ste jim življenje!”

Piše: Nina Žoher

Konec prejšnjega tedna je v odmevni odločitvi Ustavno sodišče RS zadržalo omejitev potovanj iz države. S sedmimi glasovi proti dvema je sodišče vse do končne odločitve zadržalo uporabo odloka, ki je z namenom zajezitve epidemije, začasno zaostril pogoje za prehod meje. To v praksi pomeni, da je bil odlok začasno odpravljen. Ker je bila odločitev vročena in v Uradnem listu RS objavljena še isti dan, seja sodišča pa se je nadaljevala, ni bilo na voljo časa za pisanje ločenih mnenj, ki bi morala biti praviloma objavljena skupaj s samo odločitvijo. Odločeno je bilo, da se ta napišejo naknadno. Ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič, ki je po odločitvi sodišča poudaril, da večinska obrazložitev ne prepriča, je objavil svoje odklonilno ločeno mnenje. “Spoštovani sodnice in sodniki, tem, ki bodo v prihodnjih tednih in mesecih v posredni ali neposredni posledici sprostitve presojanega ukrepa morda zboleli in umrli, niste vzeli določenih vidikov “javnega zdravja”. Vzeli ste jim življenje,” je med drugim svojim sodniškim kolegom zapisal Jaklič.

Z odklonilnim ločenim mnenjem ddr. Klemen Jaklič pojasnjuje, zakaj meni, da je v tej pomembni zadevi večina postopala argumentativno “nekorektno” in posledično presodila napačno.

Ustava RS določa, da se lahko svobodno gibanje iz razlogov preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni omeji
Gre za vladni odlok, ki je bil sprejet za obdobje dvanajstih dni in je začasno zaostril pogoje za prestop državne meje, ko gre za potovanja v države in iz držav na rdečem seznamu. Pri tem je bilo predvidenih tudi nekaj nujnih izjem, ko je prehajanje meje vseeno mogoče. Pri tem ddr. Klemen Jaklič poudarja, da vladi takšno ukrepanje prima facie omogoča 32. člen Ustave RS, ki določa, da se svoboda gibanja lahko omeji tudi izrecno iz razlogov za preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni. Vlada je z ukrepi sledila tudi splošni usmeritvi stroke. Tako je bilo iz stališča epidemiološke službe NIJZ in Strokovne svetovalne skupine Ministrstva za zdravje razvidno, da so bila že pred mesecem dni, torej še v času pred vrhuncem tretjega vala, odsvetovana vsa nenujna potovanja v tujino. Tudi Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) ter Evropski svet sta sporočila, da bi bilo potrebno vsa nenujna potovanja, zlasti na območja z visokim tveganjem in z njih, močno odsvetovati, dokler se epidemiološko stanje občutno ne izboljša.

Pobudniki so bili trije
Ukrep vlade so izpodbijale tri osebe in predlagale začasno zadržanje njihovega izvrševanja. Ddr. Jaklič je uvodoma predstavil konkretne primere vseh treh pobudnikov. Rok Ban je navajal, da mu začasni ukrepi onemogočajo, da svojo lastnino (zemljiška parcela na Hrvaškem) uživa v njeni polni funkciji. Ob tem je še poudaril, da mu je kot imetniku deleža v gospodarski družbi, ki se ukvarja z dejavnostjo avdiovizualne in filmske produkcije onemogočeno, da to dejavnost opravlja na Hrvaškem.

Drugi pobudnik Matic Kocjančič je zatrjeval, da so ukrepi v nasprotju s pravico do svobode gibanja. Po njegovih besedah omejitev potovanj v tujino “vzpostavlja ujetniški režim”, s čimer se ogroža ustroj demokratične republike. Za razliko od prvega pobudnika drugi pobudnik ni konkretiziral svojih okoliščin zaradi katerih bi v času pandemije oziroma začasne 12-dnevne zaostritve, bil primoran prestopiti državno mejo. Aleš Zalar je kot tretji pobudnik navedel, da ukrep ne posega le v svobodo gibanja, ampak tudi v njegovo pravico do zasebnega in družinskega življenja, saj mu onemogoča izstop iz države oziroma prehod v državo (Avstrijo), kjer biva njegova zunajzakonska partnerica. Kot osebno okoliščino je priložil dokaz o smrti partnerkine mame.

Ostale zadeve morajo skozi daljše pravne postopke – zakaj covid postopki privilegirani?
Sodnik Jaklič je spomnil, da je v svojih ločenih mnenjih že večkrat opozoril, da je v takšnih in podobnih primerih za odločanje, seveda tudi glede vprašanja zadržanja, po izrecnem besedilu 157. člena Ustave RS, najprej pristojno Upravno sodišče. “Ustavno sodišče je o pobudi za presojo ustavnosti pristojno odločati šele po odločitvi Upravnega in Vrhovnega sodišča in le če pobudi za presojo ustavnosti pobudnik priloži tudi ustavno pritožbo zoper odločitve teh rednih sodišč. Če pobudi za presojo ustavnosti ni priložena ustavna pritožba po izčrpanju rednih poti, Ustavno sodišče pobude za presojo ustavnosti ne sprejme v obravnavo. To je zato, ker je v takšnih primerih sodno varstvo predvideno najprej po poti rednih sodišč in ker Ustavno sodišče ne sme privilegirati strank, tako da bi zgolj nekaterim (privilegiranim) omogočalo možnost kar neposrednega dostopa do Ustavnega sodišča,” poudarja.

Pri tem Jaklič opozarja na dejstvo, da mora ogromna večina ostalih, ne covid zadev, do Ustavnega sodišča RS prehoditi dolgo in mukotrpno pot rednih sodišč, pa čeprav gre pri mnogih od teh za življenjsko usodne stvari. Prepričan je, da ureditev, kjer se covid zadeve sprejemajo neposredno, ne bi bila vzdržna. “Poleg neenakopravnega obravnavanja strank, bi s tem Ustavno sodišče RS v neposrednem nasprotju z enotno prakso demokratičnih držav, ki covid zadeve kot vse ostale obravnavajo najprej preko rednih sodišč, spremenila v nekakšno covid sodišče.” Na račun arbitrarne prednosti bi trpelo učinkovito varstvo temeljnih človekovih pravic z vseh drugih področij. Jaklič je prepričan, da nevzdržnost ureditve tudi po tej poti naposled izstavi račun pri varstvu ostalih življenjskih usod državljank in državljanov. “Ti v tem upravičeno zaznavajo temeljno neenakopravnost in nepravično privilegiranje mimo Ustave in zakona.”

Pred to upravičeno kritiko se je večina Ustavnega sodišča RS do sedaj branila z po besedah Jakliča navideznim argumentom, češ da naj bi se kot procesno predpostavko za obravnavo pred Upravnim sodiščem zahtevalo konkretno protipravno dejanje državnega organa, npr. v tem primeru policista, ki bi na meji pobudniku zavrnil izstop iz države. “Da torej drugače Upravno sodišče primerov ne bi sprejemalo v obravnavo. Zato naj bi se, tako večina Ustavnega sodišča do sedaj, v takih primerih, ko bi pobudnika za obravnavo pred Upravnim sodiščem sicer silili, da stori prekršek (v tem primeru kljub prepovedi skuša prestopiti mejo), pred Ustavnim sodiščem štelo, da je pobudnik izčrpal vse redne poti in da se pobudo pred Ustavnim sodiščem torej lahko sprejme v obravnavo.”

Jaklič poudarja, da se je ta nevidni argument večine v tej zadevi, kot tudi tovrstne zadeve za nazaj, dokončno potopil. Ta se je v dejanski stvarnosti izkazal za neresničnega. Pred nekaj dnevi je namreč Ustavno sodišče ob sklicevanju na stališče Vrhovnega sodišča pojasnilo svojo pristojnost. Sprejelo je namreč odločitev, da ne drži, da v takšnih primerih nima pristojnosti zaradi neizpolnjenosti procesnih predpostavk. Enako pravilo velja tudi po praksi Upravnega sodišča, torej, da stranki procesne predpostavke konkretnega protiustavnega dejanja državnega organa za obravnavo tožbe pred Upravnim sodiščem ni potrebno izpolniti. “Tudi Upravno sodišče namreč šteje, da so procesne predpostavke storitve konkretnega dejanja državnega organa izpolnjene tudi v situacijah, ko sicer niso, a bi jih stranka lahko izpolnila le tako, da bi skušala storiti prekršek (skušala dejansko prestopiti mejo in bi bila pri tem zavrnjena). Točno to je namreč Upravno sodišče pred nekaj dnevi odločilo, ko je obravnavalo tožbo slovenske družine, ki je bila namenjena na počitnice v Turčijo in je prosila za začasno zadržanje 12-dnevnega Odloka o prepovedi prehajanja državne meje. Še več, Upravno sodišče je nato zadevo ne le obravnavalo, ampak je zahtevku po začasnem zadržanju celo ugodilo, tako da je družina dobila možnost zapustiti državo in kljub omejitvam Odloka oditi na počitnice v Turčijo,” je pojasnil Jaklič.

“Kdo lahko v takšnih okoliščinah in ob takšnih dokazih s strani Upravnega sodišča samega še trdi, da Upravno sodišče zaradi neizpolnjenosti procesnih predpostavk obstoja konkretnega dejanja policista na meji v takšnih zadevah ne bi odločalo? Če pa dokazano odloča in tako celo sklicujoč se na to že razsojeno vprašanje s strani Vrhovnega sodišča izpred nekaj let,” je poudaril Jaklič in ob tem dodal, da izmikanje večine Ustavnega sodišča, da pobudniki za varstvo svojih pravic pred rednim sodiščem nimajo druge možnosti kot storiti prekršek, v kar pa jih ne smemo siliti, ne temelji na resničnih dejstvih. Glede na to, da imajo pobudniki dokazano možnost učinkovitega varstva svojih pravic najprej po poti rednega sodstva, Jaklič izpostavlja, da je povsem nesprejemljivo stališče večine Ustavnega sodišča, ki pravi, da je potrebno pobude sprejeti neposredno na Ustavnem sodišču zato, ker naj pobudniki ne bi imeli druge poti za varstvo svojih pravic (razen poti, da poskušajo kršiti Odlok, v kar pa jih ne moremo siliti). “Ni niti resnično niti razumno, kot takšno pa v javnosti upravičeno vzbudi zaključek, da je motivirano s cilji privilegiranja določenih vsebin in/ali strank mimo meja prava,” je kritičen Jaklič.

“Konkretno, medtem ko prva dva pobudnika v naši zadevi tega vidika ne naslovita podrobneje, g. Zalar kot tretji pobudnik zatrjuje, da nanj Odlok učinkuje neposredno, da torej nima možnosti varstva najprej pred rednimi sodišči, saj bi izdajo posamičnega akta kot predpostavko za odločanje Upravnega sodišča lahko izzval le s kršitvijo Odloka. V tem oziru nadalje navaja, da od pobudnika, ki je nekdanji sodnik in pravosodni minister, ni mogoče pričakovati, da bi s kršitvijo predpisov in plačilom denarne kazni zaradi prepovedanega prehoda državne meje izzval izdajo posamičnega akta ter si posledično omogočil pot na Upravno sodišče. A kot vidimo, to ne drži,” je poudaril Jaklič in ob tem dodal, da je imel pobudnik brez storitve prekrška možnost učinkovitega varstva svojih pravic preko Upravnega sodišča. To bi namreč tako kot v primeru družine, ki je želela v času pandemije v Turčijo, zadevo obravnavalo brez obstoja konkretnega dejanja obmejnega policista, do česar pa bi v primeru poskusa prehoda meje z gotovostjo prišlo. Jaklič je prepričan, da bi Upravno sodišče z veliko verjetnostjo, skoraj gotovostjo, tudi v primer našega pobudnika ravnalo enako, kot je ravnalo v primeru družine, ki je potovala v Turčijo, saj strank v svoji praksi ne sme obravnavati na neenakopraven način. “Tudi v pobudnikovem primeru bi torej uporabo Odloka zadržalo; pobudnik se sklicuje na isto pravico do družinskega življenja kot družina, ki je potovala v Turčijo, pri čemer so v njegovem primeru razlogi prima facie močnejši od razlogov družinskega počitnikovanja. Iz opisanih razlogov sem sam glasoval proti sprejemu pobud v obravnavo kar neposredno pred Ustavnim sodiščem.”

Neupravičeno je zadrževanje po vsebini
Tedaj, ko Ustavno sodišče odloča glede zadržanja, po ustaljeni ustavnosodni praksi ne presoja še o vsebini oziroma ustavni (ne)skladnosti ukrepa, ampak vselej zgolj o tem, kaj bi bilo hujše: morebitne škodljive posledice, ki bi nastale, če se ukrepa ne zadrži, ali morebitne škodljive posledice, ki bi nastale, če se ukrep zadrži, pojasnjuje Jaklič. S tega vidika je predmetna zadeva, in s tem odločitev o (ne)zadržanju, popolnoma enostavna, še dodaja.

Po besedah Jakliča je mogoče videti, da na drugi strani tehtnice ni življenja in zdravja oziroma ju vsaj nobeden od pobudnikov v njihovih konkretnih primerih ne zatrjuje. “Z vidika ustaljene ustavnosodne doktrine zadržanja je zadeva torej preprosta. V odsotnosti navajanja prepričljivih razlogov pobudnikov za varstvo življenja in zdravja v njihovih okoliščinah, ki bi bilo na njihovi strani tehtnice ogroženo vsaj enako ali bolj kot je na nasprotni, druge morebitne škodljive posledice pobudnikov življenja in zdravja soljudi ne morejo odtehtati,” poudarja Jaklič in dodaja, da bi bilo drugačno tehtanje kateregakoli ustavnega sodišča do soljudi (katerih vrednoto življenja in zdravja bi s tem ogrozili) tudi skrajno neodgovorno.

Večina se skuša izogniti resnični ostrini problema
Jaklič kritično poudarja, da večina v jedru svojega tehtanja v prid ohranitve učinkovanja ukrepov omeni čisto nič več kot, pozor, da bi odprava zadržanja lahko imela “določene škodljive posledice za javno zdravje”. Večina je tako povsem zamolčala, da so na tej strani tehtnice seveda predvsem življenja državljanov. Le v Sloveniji je epidemija namreč do sedaj povzročila smrt okrog 4 tisoč ljudi. “Če se je ne uspe zaustaviti, se bo ta številka samo še večala, ob upoštevanju neuspešne zajezitve novih, mutiranih oblik virusa morda drastično,” je navedel in dodal, da je argumentativno nepošteno, da večina navidezno minimizira težo te strani tehtnice, tako da sploh ne predstavi, za kaj v resnici na tej strani tehtnice gre in uporabi minimizirajočo abstraktno frazo “določene posledice za javno zdravje”. “Spoštovani sodnice in sodniki, tem, ki bodo v prihodnjih tednih in mesecih v posredni ali neposredni posledici sprostitve presojanega ukrepa morda zboleli in umrli, niste vzeli določenih vidikov “javnega zdravja”. Vzeli ste jim življenje,” je kritičen Jaklič.

V primeru, če se po besedah Jakliča prehajanje mej sprosti, porasta okužb iz tega naslova ni mogoče izključiti. Epidemiološka situacija po svetu se na račun različic virusa drastično slabša, nastajajo pa tudi nove mutacije. “Morda je v nekaterih regijah situacija gotovo tudi boljša, a ni mogoče razumno izključiti, da je v nekaterih regijah tujih držav slabša in celo bistveno slabša. Ni mogoče npr. trditi, da v kateri od regij v Braziliji ni bistveno večje prisotnosti nevarnejšega brazilskega seva, kot to velja za Slovenijo. Če pa si takšno neizpodbitno dejstvo priznamo (in vsak argumentativno pošten pristop to mora storiti), potem je očitno, da imata stroka in Vlada prav, ko trdita, da je z omejitvijo prehajanja mej verjetno mogoče omejiti število obolelih ali vsaj njihov porast,” je prepričan Jaklič.

Med drugim je Jaklič izpostavil, da je potrebno zavedanje, da povečanje števila obolelih posledično predstavlja dodatno obremenitev že tako obremenjenih kapacitet slovenskega zdravstvenega sistema in s tem povzroča porast števila smrti tistih, ki bi bili sicer, ob manj obremenjenih kapacitetah deležni učinkovitejše zdravstvene obravnave, pa čeprav niso oni tisti, ki so prehajali meje in se na ta način okužili. Slovenija po besedah Jakliča nima na voljo toliko prostih kapacitet kot bolj razvite zahodnoevropske države in si torej toliko manj lahko privošči takšno dodatno obremenitev iz naslova sproščenega prehajanja mej.

Po besedah Jakliča večina v še enem ključnem delu argumentira neresnično. “V jedru svoje obrazložitve namreč prikaže, kot da je situacija povsod v tujini enaka ali v bistvenem podobna kot pri nas, in zatrdi, da torej potovanja v tujino prav zato ne morejo prispevati k večanju števila obolelosti. Večina tako zapiše kljub temu, da v resnici seveda ne ve, kakšna je situacija po brezštevilnih posameznih regijah znotraj tujih držav, ki so med seboj glede prisotnosti virusa in različnih mutacij virusa po naravi stvari v resnici različne (že primer regij znotraj Brazilije je dovolj poveden, da ovrže neresničen, rezultatsko usmerjen argumentativni pristop večine o kakor enakih stopnjah in vrstah okuženosti, ki da veljajo v tujini tako kot pri nas).” Večina po besedah Jakliča tak neresničen zaključek za izid svojega izreka nujno potrebuje. Tako ga je na opisani način vseeno povsem nekritično zatrdi in pri tem skrito v opombi celo sprevrže argumentacijo Vlade RS, češ, da “Vlada sama navaja, da epidemiološka slika v sosednjih državah ni bistveno slabša kot je v Republiki Sloveniji”.

“Slednje pa je le naslednja trditev, ki v argumentaciji večine povsem očitno ne drži in je celo protispisna.” Vlada namreč izrecno argumentira, da je prisotnost in s tem nevarnost vnosa mutiranih različic virusa ponekod v tujini bistveno višja kot pri nas. To je po besedah Jakliča celo jedrni razlog Vlade za vzpostavitev izpodbijanega ukrepa omejitev na mejah in bistvo njene argumentacije, v katerem se naslanja na opozorila Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC). “Vlada tako izrecno pojasni, da se je po podatkih te evropske institucije stanje v sosednjih državah (izrecno se omenja Italija, Hrvaška, Avstrija in Madžarska) “drastično poslabšalo”, medtem, ko v primerjavi s tem stanje v Sloveniji ni drastično slabše, kot je bilo pred 14 dnevi,” navaja Jaklič in dodaja, da ob izrecnih pojasnilih, temelječih na podatkih ECDC, preprosto ni mogoče zaključiti kakor predstavi večina.

Ukrepi na državnih mejah sodijo med najučinkovitejše ukrepe za zajezitev pandemije
Pojasnjena dodatna obremenitev kapacitet zdravstvenega sistema iz naslova večjega prehajanja meja, in s tem posledično večje število smrti, sta pomembna za ovrženje še ene argumentativne šibkosti večine, je prepričan Jaklič. Na nekem mestu po besedah Jakliča večina namigne, četudi tega ne zatrdi tako suvereno kot pred njo Upravno sodišče v primeru družine, ki ji je sodišče pustilo potovati na počitnice v Turčijo, da z izhodi iz države ni prav nič narobe. “Ta argument ima resne težave,” poudarja Jaklič. “Državljani se bodo v skladu s svojimi temeljnimi pravicami lahko vračali v domovino, tudi če bodo oboleli in še posebej takrat. Ne argument okuženja drugih, ampak argument povečane obremenitve zdravstvenega sistema, in s tem večjega števila nedolžnih smrti iz naslova vračanja, je torej tisti, ki že sam po sebi ovrže poskus relativizacije ukrepa omejevanja izhodov iz države. Ob tem po mednarodnih raziskavah ukrepi na državnih mejah (glede izhoda kot prihoda) sodijo med najučinkovitejše ukrepe za zajezitev pandemije.”

Človekova pravica do zdravja in življenja ni vezana na državljanstvo
“Dodatna težava relativizacije omejevanja izhoda iz države kot ukrepa proti širjenju pandemije je seveda tudi širjenje bolezni med ljudi v drugih državah. Različne države imajo za vstop zelo različne režime, pri čemer vsi za nevarnost širjenje virusa niso enako vodotesni, stoodstotno vodotesen pa (razen režima zaprtja meje) ni nobeden. Zakaj Ustavno sodišče torej na neki točki v zvezi s tem zapiše (a ne obrazloži), da je mogoče škodljive posledice neizvrševanja ukrepa presojati zgolj z vidika učinka, ki ga ima na ozemlju Republike Slovenije, mi, kot nekomu, ki je vso svojo profesionalno kariero posvetil študiju ustavnega prava, ni jasno,” je kritično pojasnil Jaklič in ob tem dodal, da človekova pravica do zdravja in življenja ni ena tistih pravic, ki so vezane na državljanstvo, ampak je univerzalna človekova pravica, ki ni omejena niti na teritorij nacionalne države niti zgolj na prebivalce neke države. “Nekdo v tuji državi, ki bi ga na svoji poti po tujini npr. okužil kdo iz množice prvomajskih počitnikarjev iz Slovenije in bi kasneje zaradi bolezni umrl, ne bi nič manj izgubil svoje univerzalne in temeljne človekove pravice do življenja samo zato, ker je tujec.”

To, da večina učinka na temeljne pravice “drugih” pri presojanju ukrepa Vlade sploh ni upoštevala, bi bilo v najslabšem primeru po mnenju Jakliča skrajno nacionalistično stališče, ki pa v sodobnih demokratičnih državah, vsaj ko gre za univerzalne temeljne človekove pravice (in enakost vseh v teh pravicah), nima mesta.  Podobno je z logično napako obremenjen še eden iz kroga argumentov večine. “Gre za argument, da naj ne bi bilo logično, da država pri prehajanju med pokrajinami znotraj svojih meja predvideva liberalnejši režim (opravljanje nekaterih gospodarskih dejavnosti, obisk otrok ipd.), kot pa ga uvaja glede prehajanja državne meje. To naj ne bi bilo logično, ker da so v tujih državah tudi predvideni podobni ukrepi kot pri nas, ki delno omejujejo socialne stike. Če je to tako, torej naj ne bi bilo razloga, da bi bil režim v primeru prehajanja državnih meja strožji. Prva napaka tega argumenta je, da ni mogoče na pamet in posplošeno trditi, da imajo povsod v rdeče obarvanih državah enako učinkovite ukrepe zoper socialne stike, kot veljajo pri nas, ali da se jih tuji državljani povsod držijo do enake mere kot se ji držimo pri nas. To je preprosto preambiciozen sklep Ustavnega sodišča, ki teh podatkov za takšno množico držav seveda nima in katerega resničnost se razblini že ob prvih poročilih, ki npr. iz rdeče obarvane Hrvaške kljub formalni omejitvi socialnih stikov poročajo o velikih večernih druženjih množic na trgih ipd.” Ravno na račun mutacij virusa, ki se z različno incidenco pojavljajo po različnih regijah posameznih tujih držav oziroma te možnosti vsaj ni mogoče razumno izključiti, je logično nemogoče skleniti, da je nevarnost za okužbo z virusom zunaj naših meja ista kot nevarnost zanjo ob prehodu znotraj domačih statističnih regij.

Ustavni sodnik Jaklič je prepričan, da bi morala večina na obeh straneh upoštevati tudi zatrjevano dejstvo, da gre pri ukrepih proti širjenju virusa za skupek ukrepov, katerih skupna učinkovitost se lahko meri šele po tem, ko trajajo najmanj predvidenih dvanajst dni. Torej toliko, za kolikor je bil pilotsko predviden predmetni ukrep. Kot poudarja Jaklič je namen, da se po dvanajstih dneh preveri, ali skupek ukrepov kot celota učinkovito dosega svoj cilj. V primeru, če pride do predčasnega zadržanja, tega pomembnega zaključka o učinkovitosti ne bo mogoče ugotoviti, poudarja. “Ker tega vidika, vključno z ostalimi zgoraj navedenimi, večina pri tehtanju ni upoštevala, je pa ključen za ugotovitev učinkov skupka ukrepov za varstvo življenja in zdravja, tehtanja tudi iz tega razloga v resnici sploh ni opravila.” Po začetni minimizirajoči navedbi, da naj bi na eni strani šlo le za “določene škodljive posledice za javno zdravje”, kar je po besedah Jakliča globoko zavajajoče, je na drugi strani po logično nekonsistentnih delih argumentacije bolj ali manj zgolj naštela pravice, ki jih navajajo pobudniki in nato brez resne obrazložitve sporočila svojo odločitev.