Dodatki za stalno pripravljenost, ki so si jih izplačevali na nekaterih fakultetah, spet burijo duhove. Obenem se nadaljuje sojenje vodstvu ljubljanske Ekonomske fakultete, ki ga tožilstvo obtožuje, da je dodatke izplačevalo brez zakonske podlage. A prav isto je Računsko sodišče ugotovilo za tožilstvo, ki naj bi si te iste dodatke prav tako izplačevalo brez zakonske osnove.
Poglejmo podrobnosti. Ministrstvo za javno upravo je domnevno nezakonitost v izplačevanju t.i. dodatkov za stalno pripavljenost na Ekonomski fakulteti opredelilo leta 2015. V istem letu je prav to isto ministrstvo uvedlo dodatek za stalno pripravljenost na identični pravni podlagi, ki jo je v primeru Ekonomske fakultete opredelilo kot nezakonito. Zakonska interpretacija, ki jo je uporabilo ministrstvo, obenem pomeni, da prejema ta dodatek nezakonito tudi večina institucij javnega sektorja in javnih uslužbencev. Logiko Ministrstva za javno upravo je povzelo tudi državno tožilstvo, za katerega se je zdaj izkazalo, da prav tako nezakonito izplačuje dodatek za stalno pripravljenosti svojemu državnotožilskemu osebju.
Računsko sodišče postavlja ravnanje tožilstva na laž
Kot izhaja iz poročila Računskega sodišča (Opravljanje nujnih procesnih dejanj v pravosodnih organih, Številka: 320-3/2016/72, 11. novembra 2019) za tožilsko osebje ne obstaja področna zakonska opredelitev stalne pripravljenosti, prav tako tudi nekatera tožilstva tega področja niso imela urejenega v svojih internih aktih. Kaj to praktično pomeni? Tožilstvo v času uvedbe kazenskega postopka proti Ekonomski fakulteti in ostalim članicam Univerze v Ljubljani zaradi izplačevanja dodatkov za stalno pripravljenost, za svoje državnotožilsko osebje ni imelo urejenega področja stalne pripravljenosti ne z zakonom ne z internimi akti, vendar so dodatek kljub temu izplačevali.
Vsekakor gre v primeru kazenskega pregona vodstva ljubljanske Ekonomske fakultete zaradi dodatkov za stalno pripravljenost bolj kot ne za velik nesmisel. Kako bo državno tožilstvo pojasnilo to dvojnost meril, kdaj je neko ravnanje zakonito in kdaj vredno kazenskega pregona, če pa gre v obeh primerih za nekaj povsem enaketa? Kako bo tožistvo pojasnilo, zakaj so svojemu osebju brez zakonske osnove in internih aktov lahko izplačevali omenjeni dodatek, v primeru Ekonomske fakultete pa zahtevali kazenski pregon? Absurdnost takšnega ravnanja je več kot očitna.
Dvojnost meril in arbitrarnost v odločanju, kdaj neko ravnanje je in kdaj ni zakonito, pri čemer imamo pravka z enim in istim »dodatkom za stalno pripravljenost«, bo morala presekati enotna pravna praksa. Kolikor živimo v pravni državi, morajo zakoni veljati za vse enako. Če tožilstvo meni, da si univerzitetniki zaslužijo kazenski proces, bodo morali na zatožno klop sesti tudi sami. V nasprotnem primeru bomo zdrsnili v pravni kaos. Samo upamo lahko, da se na tožilstvu zavedajo, da zakone ne morejo interpretirati tako, da nekatere za isto ravnanje sankcionirajo, druge ( v tem primeru kar tožilstvo samo) pa nagrajujejo.
—
POPRAVEK:
V članku z naslovom: Tožilstvo si izplačuje »dodatke za stalno pripravljenost«, obenem kazensko preganja ljubljansko ekonomsko fakulteto zaradi teh istih dodatkov?!,
ki ste ga 6.2.2020 objavili na spletni strani demokracija.si (https://relaxed-bose.23-88-74-86.plesk.page/
Izvajanje nujnih procesnih dejanj (procesna dejanja, ki jih mora državno tožilstvo izvesti v kazenskih postopkih in postopkih o prekršku v zakonsko določenem roku) se zagotavlja v okviru poslovnega časa in izven poslovnega časa državnih tožilstev. Izven poslovnega časa se zagotavlja opravljanje nujnih procesnih dejanj s pripravljenostjo in dežurstvom.
Pri okrožnih državnih tožilstvih in Specializiranem državnem tožilstvu RS je za usmerjanje predkazenskega postopka, zagotovitve udeležbe pri procesnih dejanjih in drugih opravilih predkazenskega postopja ter za druga nujna procesna dejanja organizirana dežurna služba, tako da je zagotovljeno državnotožilsko delo ob delavnikih in praznikih ter dela prostih dnevih neprekinjeno 24 ur na dan. Vodja državnega tožilstva lahko določi dežurstvo in pripravljenost tudi državnotožilskega osebja, pri čemer se upošteva delovnopravna zakonodaja oziroma predpisi o delovnem času po zakonu, ki ureja javne uslužbence.
Pravosodnim funkcionarjem (med katere sodijo tudi državni tožilci) se plače obračunavajo na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS). Tako jim za opravljanje nujnih procesnih dejanj izven delovnega časa na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZSPJS v povezavi z drugim odstavkom 44. člena Zakona o sodniški službi oziroma 50. člena Zakona o državnem tožilstvu pripada dodatek za pripravljenost in dodatek za delo preko polnega delovnega časa. Način plačevanja opravljenega dela pravosodnih funkcionarjev v dežurstvu in pripravljenosti je urejen v 32.a členu ZSPJS, ki določa dodatke sodnikov in državnih tožilcev za delo v manj ugodnem delovnem času in za stalno pripravljenost.
V času dežurstva pa pripada javnim uslužbencem dodatek za delo preko polnega delovnega časa v višini, določeni v Kolektivni pogodbi v javnem sektorju, in ostali dodatki za delo v delovnem času, ki je zanje manj ugoden.
V reviziji, ki jo je izvedlo Računsko sodišče, je bil poudarek na izvajanju nujnih procesnih dejan izven poslovnega časa tudi zaradi izplačil dodatkov pri plačah sodnikov in tožilcev ter sodnega in državnotožilskega osebja (ki so torej zakonita), ki izvajajo nujna procesna dejanja, saj jim pravica do teh dodatkov pripada le ob opravljanju dela izven poslovnega časa oziroma v času razporeditve v pripravljenosti na delo. V tej zvezi je Računsko sodišče za revidirana državna tožilstva ugotovilo, da so le-ta imela vzpostavljene kontrole za zagotavljanje pravilnosti obračunavanja in poročanja o izvajanju nujnih procesnih dejanj, ki pa v nekaterih primerih niso zagotovile enotnega in pravilnega evidentiranja opravljenega dela v času pripravljenosti in dežurstva.
