15.2 C
Ljubljana
petek, 17 septembra, 2021

Tamara Griesser Pečar: »Narod za komuniste ni bil posebna vrednota, šlo jim je v prvi vrsti za prevzem oblasti«

Piše: Tamara Griesser Pečar (časnik.si)

Politični miti o kolaboraciji vseh nasprotnikov komunizma, ki so služili povojnim komunističnim politikom za konsolidacijo oblasti, so prisotni v slovenski novejši zgodovini. Del politike in zgodovinopisja še naprej goji te mite. Za nami je t. i. dan upora, ki se je pred osamosvojitvijo praznoval kot ustanovitev Osvobodilne fronte (OF). Eno in drugo so politični miti, ki ne ustrezajo zgodovinski resnici.

»Bela garda ‘mora’ biti, ker jo potrebujemo. Če je ne bodo ustvarili klerikalci, jo bomo morali organizirati sami«

Takrat ni bilo OF, bila je Protiimperialistična fronta (PIF), ki je bila usmerjena proti zahodnim silam in »domači gospodi«, ne pa proti okupatorju. Upora takrat nikakor še niso organizirali, ker je bilo za komuniste, ki so bili gonilna sila PIF in OF, važnejši napad na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 kot napad na lastno državo 6. aprila 1941. Še danes nekateri – ZZB, določeni zgodovinarji in drugi – branijo komaj modificirano interpretacijo zgodovinopisja, ki ga je narekovala Komunistična partija. Na eni strani poveličujejo narodnoosvobodilni boj, ki ga je vodila partija, na drugi strani pa mečejo domala vse, ki so delovali zunaj OF in partizanskih enot, v koš kolaboracije, ne glede na to ali so sodelovali z okupatorjem ali ne.

Vsi protikomunisti naj bi bili kasneje uničeni ali kompromitirani (z domnevno kolaboracijo). Vnaprej je že bilo določeno, da se bodo borili proti vsaki skupini, ki bi se paralelno z njimi pripravljala na odpor proti okupatorju. To nazorno potrjuje tudi Angela Vode v svojih spominih. Navaja, kako je Aleš Bebler, pravnik in predstavnik KPS na ustanovnem sestanku Protiimperialistične fronte (PIF), pojasnil stališče komunistov: »Bela garda ‘mora’ biti, ker jo potrebujemo. Če je ne bodo ustvarili klerikalci, jo bomo morali organizirati sami« (Angela VodeSkriti spomin, str. 31).

Politični miti, o kolaboraciji vseh nasprotnikov komunizma, ki so se med komunističnimi oblastniki gojili tudi potem, ko so prišli na oblast, ker so za rešitev svoje lastne časti potrebovali neizpodbitnega sovražnika.

Mit o kolaboraciji pred okupacijo demantira celo šef nemške okupacijske civilne uprave na Štajerskem

Zadnje čase se pojavljajo novi politični miti, namreč, da je najprej bila kolaboracija in šele potem okupacija. S tem želijo nekateri omadeževati predvojni katoliški tabor, predvsem pa seveda Antona Korošca, ki je umrl 14. decembra 1940, torej tik pred začetkom druge svetovne vojne v Sloveniji. Nemci so ga očitno ocenjevali drugače kot nekateri zgodovinarji. Kot ilustracija naj služi to, kar je šef nemške okupacijske civilne uprave na Spodnjem Štajerskem dr. Siegried Uiberreither 19. aprila 1941 zabrusil mariborskemu škofu dr. Ivanu Jožefu Tomažiču, ki se je zavzemal za duhovnike, ki jih je okupator zaprl:

»Vaši duhovniki niso opravljali dušnega pastirstva, temveč politiko: znani so kot hujskaški duhovniki pod vodstvom glavnega hujskača dr. Korošca.«

Edvard Kardelj je že oktobra 1940 na konferenci Komunistične partije Jugoslavije v Zagrebu napovedal, da »bodo šli komunisti v oborožen odpor proti okupatorju samo, če bodo imeli možnost za revolucijo in če bo v interesu Sovjetske zveze« (Peta zemaljska konferenca KPJ, Izvori za istoriju SKJ, Beograd 1980, str. 204).

Od vsega začetka je bilo jasno, da je bilo jugoslovanskim komunistom prizadevanje za izključno oblast pomembnejše od vsakega boja proti okupatorju.

Več si preberite TUKAJ.

Zadnje novice

Sorodne vsebine