Piše: Sara Kovač (Nova24tv)
Člani posebne žirije RTV Slovenija so 33. Ježkovo nagrado podelili Svetlani Makarovič, nekoč mladinski pisateljici, toda danes sovražni osebi s totalitarnimi težnjami, ki vztrajno propagira svojo “rdečo zvezdo”. V nasprotju z Makarovičevo je bil Frane Milčinski – Ježek, po kateremu je poimenovana nagrada, kulturen, nagrado pa je dobila oseba, ki je za predsednika Boruta Pahorja izjavila, da bi ga moral nekdo zbrcati v rudniški jašek, kamor so po 2. svetovni vojni zverinsko pometali in celo žive zaprli na desettisoče Slovencev in pripadnikov drugih narodov nekdanje Jugoslavije, še včeraj pa je na protestu izkoristila prostor za samopromocijo in pozivala k “smrti janšizmu”, kar pa je daleč od izvirnosti.
Ježkova nagrada je nagrada, poimenovana po Franetu Milčinskem – Ježku. Bil je eden najbolj vsestranskih slovenskih umetnikov 20. stoletja. Njegov psevdonim izhaja iz zabavljaškega tandema Ježek in Joužek, v katerem je nastopal na začetku svoje kariere. Nagrado podeljuje RTV Slovenija v želji, da bi vzpodbudila izvirne dosežke in opuse v zvrsteh radijske in televizijske ustvarjalnosti, ki sledijo žlahtni tradiciji Ježkovega duha. Samo ob obletnicah RTV Slovenija podeli tudi Ježkovo nagrado za življenjsko delo.
Ježek se je rodil v Ljubljani kot tretji otrok v družini uglednega pisatelja in sodnika Frana Milčinskega, ki je napisal znamenite Butalce in matere Marije Milčinske. Že zgodaj je prišel v stik z gledališčem, sodeloval tudi z radiem in leta 1940 dobil angažma igralca v ljubljanski Drami. Ulično pljuvanje Makarovičeve po oblasti in spodbujanju smrti fašizmu vsekakor ne sledijo tradiciji Ježkovega duha, še manj pa sledi Ježkovi izvirnosti.
Satirik, mladinski pisatelj, igralec, režiser, humorist in komik, pesnik in šansonjer Ježek nikoli Slovencev ni žalil s “slovencelni”, nikoli ni dejal, da ne mara otrok, nikoli ni zaničeval vernih ljudi ter poveličeval totalitarnih simbolov. Najbrž bi se ob podelitvi te nagrade obračal v grobu. Bil je kulturnik v pravem pomenu besede, nasprotno pa sta Zlatan Ćordič in Makarovičeva proteste izkoristila za samopromocijo. S pomočjo nasprotovanja vladi si obetata zaslužek, med drugim sta predstavila svoje nove pesmi.
Ježek je bil v nasprotju z Makarovičevo kulturen, medtem ko je slednja v javnosti večkrat psovala in pozivala k “smrti janšizmu”. V Kulturnem domu Izola je pred tremi leti celo izjavila: “Slovenskih kletvic pač ni bilo, potem pa smo dobili kletvice, ki so imele poetično vrednost. Kaj je zame zdej užitek, da rečem nekemu fašistu, nekemu nacistu, jebo te pas mater.”
Bila je tudi izredno sovražna do drugače mislečih, saj je predsednika Boruta Pahorja lansko leto imenovala za osebek, za katerega upa, da ga bo v ponedeljek, “ko se bo šel poklonit italijanskemu fašizmu v imenu nekakšne gnile smrdljive sprevržene sprave, nekdo zbrcal v šaht”. Kar pomeni dobesedno v rudniški jašek, kot so komunisti številne Slovence in druge narode nekdanje Jugoslavije, kar še danes predstavlja hudo narodno rano, na katero je Makarovičeva le še posipala sol.
Umetnost kot sovražni govor
Vse kaže, da je umetnost postala vedno bolj politična in se odmika od tiste, pri kateri bi se lahko ljudje sprostili. “Včasih smo se lahko ob umetnosti oddahnili, odklopili vsakdanje skrbi in doživeli katarzo. Danes so najbolj primitivne dnevnopolitične agitacije sestavni del umetnosti, športa, šolstva, znanosti … Skrajno leva politika je zasičila vse pore življenja,” je zapisal vodja odnosov z javnostjo na ministrstvu za kulturo Mitja Iršič. Pri tem je predsednik vlade Janez Janša v odzivu satirično dejal: “Strpnost, omikana govorica, kultura na nivoju … Za še eno nagrado RTV Slovenija.”
