11.6 C
Ljubljana
nedelja, 16 maja, 2021

Socialni dialog do nadaljnjega prekinjen? Sindikalistka Jerkičeva odstopila kot predsednica Ekonomsko-socialnega sveta, delodajalci pa jezni zaradi ravnanja Levice v zvezi z ukinjanjem dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja

Delodajalci so na seji Ekonomsko-socialnega sveta (ESS) sporočili, da do nadaljnjega ne bodo sodelovali v socialnem dialogu, saj se ne strinjajo, da se predloge zakonov v DZ vlaga mimo ESS. Tej potezi so sledili tudi sindikati, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) Lidija Jerkič pa je odstopila z mesta predsednice ESS.

 

Predstavnike delodajalskih organizacij bi lahko razjezilo, da je Levica, s katero je vlada sklenila sporazum o sodelovanju, v sredo v DZ vložila predlog sprememb zakonodaje, ki ukinja dopolnilno zdravstveno zavarovanje.

Ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Ksenija Klampfer je po seji ESS za STA dejala, da je Levico že večkrat opozorila, “da se tako ne dela”.

Da se v DZ vlaga zakonodaja, ki ni predmet usklajevanj na ESS, moti tudi predstavnike sindikalnih organizacij, zato so se pridružili delodajalcem, je za STA povedala Jerkičeva in dodala, da je odstopila kot predsednica ESS. Mandat bi se ji sicer iztekel konec oktobra.

Klampferjeva je napovedala, da bo zaplet skušala urediti v najkrajšem možnem času.

Socialni partnerji so na današnji seji ESS sicer obravnavali predloga novel pokojninskega zakona in zakona o urejanju trga dela in ju potrdili za obravnavo na seji vlade.

V nadaljevanju objavljamo odziv, ki nam ga je poslal Slovenian Business Club (SBC):

Protestni odhod ni presenečenje

Socialni dialog v Sloveniji se je z današnjim protestnim odhodom delodajalskih organizacij in odstopom trenutno predsedujoče, Lidije Jerkič, na seji Ekonomsko socialnega sveta znašel v enem od najbolj kriznih trenutkov v zgodovini Slovenije.

Ni prvič, da nekaterim v Sloveniji pogosto zelo ustreza sklicevanje na socialni dialog, ko se blokirajo nujne reforme, ki edine lahko zagotovijo lepšo prihodnost mladim, s tem pa tudi ostalim prebivalcem Slovenije. Po drugi strani pa mižijo, ko jim ustreza, da kdo od deležnikov mimo socialnega dialoga vlaga predloge zakonov v parlament in tako brezobzirno krši obljube, da bodo vse zakonske spremembe obravnavane v socialnem dialogu.

Takšno sprenevedanje ruši vsakršno zaupanje, tako v sam socialni dialog v državi kot tudi v vero, da bomo v bližnji prihodnosti sprejeli ukrepe, ki bodo zagotovilo, da bo v Sloveniji ostalo več talentiranih posameznikov, zlasti mladih. Veseli smo, da so tudi nekateri predstavniki sindikatov spoznali, da so nekateri s takšnim sprenevedanjem šli predaleč.

Ni težko netiti populizma. Veliko težje je ljudem razložiti, da se svet vrti tako, da vsak med nami išče najboljše priložnosti. Vsi si želimo, da bi v Sloveniji zagotovili čim višji standard življenja za čim več naših prebivalcev. Toda če tega ne bomo dosegli z resnimi ukrepi, bodo mnogi med nami poiskali druge priložnosti. Pred 30 leti smo hodili po banane in kavo v Avstrijo, danes pa talentirani mladi odhajajo v države, ki bolje razumejo, kako zelo jih vsaka družba potrebuje. Patriotizem se konča, davki pa plačujejo v tujih državah, ko ljudje izgubijo zaupanje v lastno državo.

Zakaj mladi in talentirani odhajajo? Kaj lahko storimo, da bodo ostali? Če bomo znali motivirati več ljudi, da bodo bolj kreativni, bomo razvili izdelke in storitve, ki jih bomo lahko prodali za višjo ceno. Če bomo več zaslužili, bodo podjetja lahko izplačevala višje plače vsem in plačevala več davkov. Ne po višjih, ampak po nižjih ali enakih stopnjah kot zdaj. Če bo več davčnih prilivov, bo več denarja za razvoj športa, umetnosti, zdravstva, šolstva, več bomo lahko namenili za pokojnine itn.

Toda v Sloveniji vztrajno mižimo pred to preprosto logiko, ki jo razvite države že desetletja uporabljajo kot osnovni recept za svoj uspeh. Radi bi imeli blaginjo kot v Nemčiji, Skandinaviji in drugih razvitih državah, ne bi želeli upoštevati tega osnovnega recepta, ki se ga tam vztrajno držijo. Ne pravijo Nemci kar tako, da če bo šlo gospodarstvu še bolje, bo šlo bolje vsem.

Zato veliko vlagajo v razvoj. Zato z vsemi silami poskušajo zadržati svoje talente in privabiti čim več talentiranih posameznikov iz tujine. Zato se jim ne more zgoditi, da zaposleni v podjetjih že šesto leto konjunkture čakajo na resno davčno reformo, ki bi jim zvišala izrazito obremenjene neto plače, kot se to dogaja v Sloveniji. Kjer zaposleni v podjetjih čakajo šesto leto na resno razbremenitev plač zato, ker je država preveč denarja porabila za druge namene, v socialnem dialogu pa nekateri še naprej blokirajo resno davčno reformo v prid višjih neto plač.

Prav zadnja zdravstvena razprava o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je najboljši primer, kako se v naši državi ljudem zamolčijo ključna dejstva.

Razprava se vrti le okoli dobrih 30 evrov, ki jih res vsi v enakem znesku vplačujemo za dopolnilno zavarovanje. Nihče pa v javni razpravi ljudem ne pove, koliko vsak mesec skupaj plačajo za zdravstveno zavarovanje. Da bi dobili ta podatek, moramo sešteti zneske za dopolnilno zavarovanje ter oba prispevka za zdravstveno zavarovanje od plače, ki se zmotno imenujeta prispevek delojemalca in delodajalca. V resnici oba – za delojemalca – vplačuje delodajalec. Torej je pravi zaslužek delavca bruto bruto plača in ne samo bruto plača.

Če seštejemo vse tri prispevke, potem zaposleni z bruto plačo 1000 evrov skupaj vplača v zdravstveno blagajno okoli 164 evrov (zneski za dopolnilno zavarovanje pri različnih zavarovalnicah se malenkost razlikujejo), zaposleni z bruto plačo 2000 evrov vplača okoli 294 evrov, zaposleni z bruto plačo 3000 evrov vplača okoli 423 evrov … Vsak mesec. Sistem je torej še kako solidaren.

Če bomo namesto dopolnilnega zavarovanja dodatno obremenili podjetja, bo to kratkoročno res za koga pomenilo nekaj evrov nižji znesek za zdravstveno zavarovanje. Toda hkrati bo manj prostora v podjetjih za rast plač že v bližnji prihodnosti. Kar pomeni, da bomo samo polnili zdravstveno blagajno, ki v precej primerih še vedno pušča vodo kot preluknjan škaf.

Takšen rezultat gre na roko tistim, ki želijo zgolj povečati sredstva v javni zavarovalnici, ne da bi pri tem hkrati podali rešitve za bolj optimalno upravljanje s temi sredstvi. In različnim interesnim skupinam. Bore malo pa pacientom, ki bodo še naprej čakali v čakalnih vrstah. V prihodnosti pa bo še slabše, ker bomo s takšnimi ukrepi odgnali še kakšnega mladega talentiranega Slovenca več v tujino.

Preveč smo jih že izšolali z javnim denarjem, zdaj pa zaradi nekonkurenčnega poslovnega okolja v Sloveniji prispevajo k blaginji državljanov v drugih državah.

Skrajni čas je, da začnemo bolj zrelo in zdravorazumsko skrbeti za našo družbo in državo. Mladostnih 18 let slovenske države je že zdavnaj minilo. Tudi socialni dialog bi moral že zdavnaj dozoreti.

Zadnje novice

Sorodne vsebine