Piše: Gašper Blažič
»Ilirija v srcu Evrope leži.« Te besede Valentina Vodnika so na spomeniku na Trgu francoske revolucije v Ljubljani. Hvalnica tedanjim Ilirskim provincam, ko smo bili za kratek čas pod francosko oblastjo, pa odpira vprašanje, kaj je to »srce Evrope«.
Ime Ilirija nas nekoliko spomni tudi na ilirsko gibanje v 18. stoletju, ki pa na Slovenskem ni prav zaživelo, največji vpliv pa je imelo med Hrvati. To so bili poskusi povezovanja z jezikovno sorodnimi narodi, vendar v slovenskem kulturnem prostoru velikega navdušenja nad tem ni bilo, saj je vse skupaj preveč dišalo po unitarizmu, ki je kasneje rezultiral tudi v politiki Kraljevine SHS, v času Titove Jugoslavije pa denimo pri uvajanju t. i. skupnih jeder na področju izobraževanja in kulture. Skupna lastnost vsem tem unitarističnim prizadevanjem pa je »sistem talilnega lonca« in izginjanje identitete malih narodov. No, ob tem velja spomniti, da raziskovanje slovenskih korenin nikakor ne zanika pripadnosti slovenskega jezika širši slovanski skupini indoevropskih jezikov, pač pa raziskuje tokove, ki so pustili sledi jezika naših prednikov tam, kjer tega ne bi pričakovali.
Slovenci kot »sveti ostanek«
V uredništvu Demokracije smo zato hvaležni, da nas tudi bralke in bralci informirajo o knjigah in člankih o slovenski identiteti ter slovenskih koreninah. Ena od bralk nas je tako opozorila na zanimiv članek duhovnika in doktorja literarnih ved Rudija Koncilije. Leta 2002, pred skoraj dvajsetimi leti torej, je Koncilija pripravil nagovor v domačem Mengšu ob blagoslovitvi starodavnega vaškega vodnjaka, povzetek nagovora pa je objavil v reviji Cerkev v sedanjem svetu. Kot je spomnil, se ime Slovenija (in latinska ustreznica »Sclavinia«) pojavlja že v 7. stoletju, saj je že tedanji vzhodnofrankovski cesar Oton II. poznal Slovence in slovenski jezik. Ime Sclavinia pa je pravzaprav zaokrožalo srednjeevropsko ozemlje tedanje (Velike) Karantanije, katere jedro je bilo v nekdanji rimski provinci Norik. Kot poudarja Koncilija, smo Slovenci po svojem imenskem izvoru »ljudje besede«, »Slovjeni« s(m)o bili tisti, ki jih je bilo mogoče razumeti, medtem ko so bili zanje Nemci tisti, ki so bili – nemi. Po krščanski plati je Beseda (z veliko začetnico) to, kar izgovarja Bog, istovetna s samim Bogom, kar nakazuje tudi Sveto pismo v prvem poglavju Janezovega evangelija. Kot piše avtor, smo Slovenci zaradi lastnega poimenovanja nekakšen »sveti ostanek«, ki je v imenu še ohranil staro besedo »slova« (beseda), poleg Slovakov seveda – a imena, kot sta Slovaška in Slavonija, so dejansko ostanki stare Kocljeve države.
Evropo poseljevali že v času Rimskega imperija
Težava slovenske identitete je predvsem v njenem nepoznavanju, s tem pa je tudi naša samozavest zelo šibka, saj niti sami ne vemo, kako nas vidijo drugi. Denimo velika nemška zgodovinska enciklopedija »Helmolts Geschichte« (HG). Kot navaja Koncilija, prav to monumentalno znanstveno delo, eno najboljših v svetovnem merilu, odgovarja tudi na vprašanja o slovenski identiteti in koreninah slovenstva, saj razlaga tudi pojme, kot so Slovani, in pomaga razumeti razločevanje teh poimenovanj. Ob tem pa HG glede slovenskih korenin poudarja naslednja dejstva. Prvič, da so predniki današnjih Slovencev slovanski praprebivalci srednje Evrope. Drugič, v času Rimskega imperija so naši predniki živeli v provincah Norik, Istra, Panonija, Vindelicija in Retija. Pred 1400 leti pa je že mogoče zaslediti imena, kot so Slovenia, Sclavinia in Slavenia; s tem imenom se je označevalo, zanimivo, tudi današnje ozemlje Hrvaške, in to še pred naselitvijo Hrvatov (tudi pri njih je zanimivo spremljati razprave o njihovi etnogenezi; ena od teorij celo trdi, da prvotni Hrvatje izhajajo iz Perzije, torej današnjega Irana). Verjetno je ime današnje Slavonije spomin na tedanja poimenovanja.
Slovence omenjajo celo cesarji
A še bolj zanimiv del članka Rudija Koncilije je tisti, kako HG opisuje Slovane. Stari rimski in grški zgodovinarji so namreč Slovane imenovali »Veneti«, čeprav vemo, da je ta naziv pripadal tudi nekaterim drugim ljudstvom neslovanskega izvora. A pomembnejše je, da se Slovani omenjajo že skoraj pol stoletja pred časom, ko naj bi se – po »zakarpatskih« teorijah – naselili v srednjeevropskem prostoru. Za nekatere narode velja, da so se s severa naselili na Balkanski polotok, to velja za Hrvate in Srbe, v prvi polovici 7. stoletja, pa tudi za Bolgare, ki so prišli z vzhoda in izvirno niso Slovani, sprejeli pa so slovanski jezik. Bizantinski pisatelji so vse te narode v svojih spisih omenjali kot Slovane, vendar z nekoliko različnimi poimenovanji. Na drugi strani so germanski pisatelji z naslonitvijo na rimsko poimenovanje (Veneti) uporabili izraze, kot so Vendi, Vindi, celo Indi. A kasneje se je za prebivalce južnega dela srednjeevropskega prostora, tudi sedanje Slovenije, in celotnega nekdanjega etničnega ozemlja pri njih uporabljal izraz, s katerim so se naši predniki poimenovali sami: Slovenci in Slovani, pri čemer so oboje enačili. No, najpomembnejše je, da to poimenovanje GH uporablja za vse slovansko govoreče prebivalce prej naštetih rimskih provinc, a očitno so le za te prebivalce zapisali, da so to Slovenci, medtem ko se pojem Slovani pojavlja tudi drugod. To lahko pomeni dvoje: da smo Slovenci na svoji zemlji staroselci in da smo dejansko najstarejše jedro širše slovanske družine. Če sta torej cesarja Oton II. in Oton III. omenjala »Sclave«, sta imela v mislih Slovence, ne neke širše skupine Slovanov kot skupine narodov, ki ji je naš poet France Prešeren izkazal čast, ko je v pesnitvi Krst pri Savici omenil, da »največ sveta otrokom sliši Slave« (kar v sodobnem jeziku pomeni, da slovanski skupini pripada največ ozemlja, ki sega vse do Vladivostoka na Daljnem vzhodu).
Siva lisa v Enciklopediji Slovenije
Zanimivo je torej, kako eno največjih znanstvenih del v svetovnem merilu (in to iz nemškega prostora!) pove bistveno več o Slovencih kot pa denimo Enciklopedija Slovenije. Zato smo lahko hvaležni Rudiju Konciliji za te povzetke, ki marsikatero doslej znano »znanstveno dejstvo« postavijo na glavo in tudi razkrijejo kakšno zanimivo dejstvo o Hrvatih, ki so s severne strani prišli v vzhodni del tedanje Sklavinije, premagali Avare (leta 627) in sedem let kasneje postali stalni prebivalci sedanje Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. Ozemlje Sklavinije (to je latinizirano ime, ki je nastalo iz imena Slovenia v jeziku lokalnega prebivalstva) pa je tedaj celo močno presegalo vse tiste dežele, ki jih je mnoga stoletja kasneje izrisal Peter Kozler na svojem znamenitem »zemljovidu«. Seveda pa se je zaradi migracijskih tokov in političnih sprememb etnično ozemlje Slovencev od antičnih časov do danes zmanjšalo za kar dve tretjini – središče nekdanje Karantanije na Gosposvetskem polju je danes že blizu severne etnične meje Koroške, medtem ko se je etnično središče pomaknilo na Kranjsko (Carniola) z nekdanjo rimsko Emono.
Glede na navedbe Rudija Koncilije, ki omenja poleg HG tudi druge zgodovinske vire, Slovenci nimamo prav nobenega razloga, da bi se morali sramovati pred drugimi narodi. V prihodnjih številkah Demokracije bomo tako lahko izvedeli kaj več o Veliki Karantaniji in slovenskem jeziku. S tem bomo morda poskusili zakrpati tudi nekatere sive cone v poznavanju slovenskih korenin in pripomogli k utrjevanju slovenske identitete.
