Včeraj, 20. septembra, je minilo leto dni od izvolitve škofijskega upravitelja škofije Celje, potem ko je dva dni prej papež Frančišek tudi uradno potrdil upokojitev škofa Stanislava Lipovška oz. njegovo odpoved škofiji zaradi dopolnjenih 75 let. Kot je znano, je službo ordinarija ob tem nekoliko podaljšal novomeškemu škofu Andreju Glavanu, ki je tudi že dopolnil 75 let.
Za upravitelja škofije Celje je bil sicer s strani duhovniškega sveta izvoljen Rok Metličar, župnik v Laškem, saj so računali, da bo novi ordinarij imenovan v roku nekaj mesecev. Vmesna upokojitev prejšnjega nuncija Juliusza Janusza pa je imenovanje novega škofa precej zavlekla.
Kot pravijo naši viri, so bile po prihodu novega nuncija opravljene potrebne poizvedbe, ki so potrebne za informiranje Svetega sedeža. Vendar pa se vatikanskim uradom, ki skrbijo za škofije, menda ne mudi preveč, zato se lahko zgodi, da novih ordinarjev v Celju in Novem mestu letos še ne bo. Ker pa gre v primeru škofijskega upravitelja za namestništvo krajšega roka, pa se lahko zgodi, da bodo postopek nekoliko pospešili, saj bi Sveti sedež v primeru, da bi računal na daljše obdobje izpraznjenega sedeža, za to dobo imenoval apostolskega administratorja, zelo verjetno kar mariborskega nadškofa, ki bi tako upravljal celjsko škofijo. Kar se pa ni zgodilo. Dejstvo je tudi, da ima škofijski upravitelj precej omejena pooblastila, saj opravlja zgolj tekoče posle.
Zanimivo je sicer, da o imenih morebitnega novega celjskega škofa ni najti namigov. Med »prostimi« škofi je denimo upokojeni mariborski nadškof Marjan Turnšek, sicer Celjan, ki pa po letih lahko še izvaja redno škofovsko službo, saj mu do kanonične starosti za upokojitev manjka še deset let, vendar pa bi verjetno v tem primeru postal apostolski administrator in ne redni škof. Takšen primer je v zgodovini Cerkve sicer že obstajal, saj se je denimo škof Andrej Karlin zaradi iredentistično-fašističnih pritiskov odpovedal škofiji v Trstu, po krajšem vmesnem obdobju, ko je deloval v Škofovih zavodih, pa je postal lavantinski oz. mariborski škof. Praksa zadnjih let je sicer, da se za škofe imenuje duhovnike, ki prihajajo iz dušnega pastirstva, velikokrat tudi nekdanje redovne predstojnike, ki praviloma ne prihajajo iz okolja, kjer nato delujejo kot škofje ordinariji.
